Nekdanji član francoske komunistične stranke v svojih najprodornejših delih tematizira socialno problematiko, boj za preživetje nižjega sloja in vprašanje, kako ti napori vplivajo na medčloveške odnose. Poleg tega Guédiguian filmske zgodbe rad postavi v "svoje" mesto Marseille.

Robert Guédiguian, ki podpisuje režijo, je scenarij napisal v sodelovanju s Sergeem Vallettijem. Foto: Kinodvor
Robert Guédiguian, ki podpisuje režijo, je scenarij napisal v sodelovanju s Sergeem Vallettijem. Foto: Kinodvor

Vse to velja tudi za film Gloria mundi, ki je bil v tekmovalnem programu beneškega filmskega festivala, Ariane Ascaride, v resničnem življenju žena Roberta Guédiguiana, pa je za svojo vlogo v Benetkah prejela nagrado za najboljšo igralko.

Naslov filma se nanaša na latinsko frazo Sic transit gloria mundi (slov. Tako mineva svetovna slava) – v bistvu te besedne zveze je torej sporočilo o minljivosti življenja in bežnosti vseh tuzemskih dosežkov.

Film se začne z rojstvom novega otroka v delavsko družino, deklice, ki ji dajo veličastno ime Gloria, in uvodna sekvenca poroda resnično da vtis veličastnosti, skoraj nadzemskosti tega dogodka, rojstva novega človeka. Takoj zatem pa spoznamo družino, v katero se je Gloria rodila, in vse tegobe, s katerimi so obremenjeni njeni člani. V hipu se razblini vtis veličastnosti in prav to boleče občutenje kontrasta med upanjem, ki ga prinese novo življenje, in resničnostjo življenja večine ljudi je morda najboljši trenutek filma. Spoznamo ljudi, ki jih pestijo finančne stiske, brezposelnost in iskanje dela, dolgi urniki ter nočne izmene, zaradi katerih so izčrpani; priča smo tudi njihovim ljubezenskim prilikam in neprilikam, ki jim tu in tam ublažijo tlako – skratka pod črto spoznamo vsakdanji utrip delavskega razreda.

Ariane Ascaride je za svojo vlogo prejela nagrado za najboljšo igralko na filmskem festivalu v Benetkah. Foto: Kinodvor
Ariane Ascaride je za svojo vlogo prejela nagrado za najboljšo igralko na filmskem festivalu v Benetkah. Foto: Kinodvor

Zdi se, da je režiser s filmom hotel opozoriti prav na težo tega vsakdana, na način življenja, ki ga prikaže kot nekaj zelo trpkega. Zato žal likom v tem delu ne uspe zares zaživeti kot osebnosti, ampak večinoma ostanejo na ravni skoraj klišejskih figur, s svetlo izjemo vloge mame oziroma babice, ki je Ariane Ascaride, kot že omenjeno, prinesla nagrado za igro v Benetkah.

Bistveno v filmu, ki s tem, da se mu ne uspe dvigniti nad osnovno temo, ki jo opisuje, ves čas ostaja izrazito "tematski", je sporočilo, da so oziroma smo ljudje v največji meri opredeljeni z okoljem, v kakršnega smo se rodili. Čeprav prej omenjena Gloria nima osrednje vloge, pa si zlahka predstavljamo, da bo tudi njeno življenje po vsej verjetnosti zavilo na tire, po katerih tečejo življenja njenih prednikov.

Guédiguian osebam, ki jih prikaže, pusti zelo malo manevrskega prostora in zdi se, da se marsikateri zaplet ali obrat v filmu zgodi predvsem zato, da bi obstala teza, da je vse, kar se dogaja v prikazanem okolju, celo če se zdi, da obeta nekaj pozitivnejšega, vendarle obsojeno na trk s kruto resničnostjo.

Iz oddaje Gremo v kino.