Nak (Nope) je odličen naslov za grozljivko. Gotovo ste že kdaj na filmu videli najstnike, ki se ponoči odpravijo v gozd, druščino ki "za hec" na dan privleče ouija tablo, ali pa skeptika, ki brezbrižno odvrže starodavni amulet: "Nak, a-a, slaba ideja, ne hodi tja."
Lakonični Daniel Kaluuya je s svojim odličnim občutkom za stoične enovrstičnice v tretjem celovečercu Jordana Peela tako rekoč poosebitev tega svarila – pa čeprav pred nami niti ni grozljivka v klasičnem smislu, prej popolnoma izvirna reinterpretacija znanstvene fantastike z elementi groze, ki pa izvirajo predvsem iz atmosfere in poigravanj s perspektivo, ne toliko iz klasičnih prijemov žanra.
Nak je najbrž najbolj eklektičen in najbolj dostopen od Peelovih treh dosedanjih celovečercev: klavstrofobijo in temačnost prvih dveh filmov je zamenjal za ameriško idilo na prostranih ravnicah rančev, ki jih v kader ujame veliki direktor fotografije Hoyte van Hoytema. Film je med drugim tudi poklon mojstrom tehničnih filmskih poklicev, od trenerjev živali do ekscentričnega, a vizionarskega direktorja fotografije, ki ga upodobi Michael Wincott (v filmu mu je ime "Antlers Holst", kar bi čisto zares lahko bila referenca na resničnega Hoytemo).
Daniel Kaluuya je OJ (Otis, Jr.), dedič ranča za trening hollywoodskih konjev. Je sicer naslednik dolge linije trenerjev konjev za filmske nastope, a preprosto ni dovolj priljuden ali karizmatičen za ubadanje z nadležnimi režiserji in snemalci; pri tem ga rešuje hiperaktivna, ekstrovertirana sestra Emerald (Keke Palmer) – zanjo je vsaka interakcija priložnost za nov nastop. A nekje globoko se v obeh skriva strah, da nista dovolj dobra. Navsezadnje sta, kot sama rada poudarita, neposredna potomca temnopoltega jahača na sekvenci fotografij Eadwearda Muybridgea, ki veljajo za prvega predhodnika gibljivih slik, torej filma. Kako si lahko kdaj kos taki dediščini?
Po nenadni in nikoli čisto pojasnjeni smrti njunega očeta (Keith David) se ranč hitro znajde v rdečih številkah in OJ je prisiljen konje prodajati sosedom, zabaviščnemu parku Jupiter's Claim, ki deluje podobno pošastno in izkrivljeno kot hiša zrcal v Peelovem prejšnjem celovečercu, Mi.
Ko OJ in Em na nebu opazita, kar hitro identificirata kot jasen dokaz prisotnosti Nezemljanov, ne izgubljata časa z etično-moralnimi implikacijami tega, da nismo sami v vesolju: zanima ju zgolj in samo to, kako bi situacijo obrnila v svojo (finančno) korist, kako bi prišla do neovrgljivega "posnetka za Oprah", ki bi rešil njuno denarno zagato. Peele pač zna, morda bolj kot kateri koli drug režiser, družbeni komentar zgostiti v tako precizen, duhovit in jasno razumljiv uvid. Še največja avtoriteta za Nezemljane v njuni orbiti je Angel (Brandon Perea), inštalater, ki jima pride namestit varnostne kamere – pa še on se sklicuje samo na pravljice o "starodavnih vesoljcih" s History Channela.
Človeštvo bo torej skušalo eksploatirati, monetizirati in v kratke (za TikTok primerne?) posnetke zapakirati čisto vsak vidik svojega obstoja, vključno s prišleki z drugega planeta. Poleg OJ-ja in Em to ponazarja tudi Ricky (Steven Yeun), vodja Jupiter's Claima: z obema rokama se oklepa tega, da je bil v devetdesetih slaven otroški igralec v seriji, ki je bila ukinjena zaradi tragične nesreče na snemanju. Hej, kot osemletnika ga je skoraj razmesaril pobesnel šimpanz, ampak je pa vsaj SNL posnel skeč o tem!
Če na to pogledamo z druge plati: nebeli ljudje v šovbiznisu torej nimajo druge izbire, implicira Peele, kot da se popredmetijo, razprodajo in konstantno ponižujejo, če hočejo "pošteno priložnost" v industriji, ki ni bila narejena z njimi v mislih. Navsezadnje je moto filma starozavezna grožnja: "In vržem nate blato in te storim ničvredno ter te postavim na ogled." (Nah, 3:6).
Nak je konsistenten z avtorskim podpisom Jordana Peela, ki obvlada vizualni jezik močnih podob (našpičene škarje iz Mi so zdaj zamenjali plahutajoči valjasti možici, kakršne Američani postavljajo pred avtosalone), a obenem predstavlja novo poglavje njegovega opusa. Še vedno rad pokaže svoje enciklopedično poznavanje filmov, ne da bi se očitno naslanjal na to ali ono referenco (morda še najočitnejša so Shyamalanova Znamenja iz l. 2002).
Treba se je zavedati vpliva, ki ga je imel Peelov prvenec Zbeži! (2017) na pokrajino grozljivke: seveda ni bil prvi, ki je žanrski film uporabil kot okvir za družbeno kritiko, je pa to podsekcijo grozljivke pred petimi leti vrnil v mainstream. Iz sence takega neverjetnega kritiškega in komercialnega uspeha je težko stopiti – in Peele niti slučajno ne poskuša ponavljati preverjenega recepta. Ustvaril je spektakel in hkrati komentar spektakelskosti sodobne družbe (zavestno se poigrava z negativno in pozitivno konotacijo angleške besede spectacle): stvari postanejo resnične samo, če so ujete na filmu. Pravzaprav je spektakel za nas resničen bolj kot že popolnoma ponotranjene realnosti okoljskih sprememb, korporativnega nadzora in pandemije.
Morda boste Nak sami videli čisto drugače: čar je prav v tem, da Peele ne snema filmskih ugank, ki bi jih bilo treba "rešiti"– raje ima odprta vprašanja, na katera mora vsak poiskati svoje odgovore.
Ocena: 4+
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje