Morda največji dosežek na področju posebnih učinkov je stopnja realističnega medsebojnega vplivanja igralcev in digitalnih likov. Foto: Kolosej
Morda največji dosežek na področju posebnih učinkov je stopnja realističnega medsebojnega vplivanja igralcev in digitalnih likov. Foto: Kolosej

Med ogledom Princa Kaspijana sem se tako dolgočasil, da sem ob koncu moral preveriti lastno recenzijo prvega filma, ki sem ga ohranil v spominu kot dostojno mladinsko verzijo Gospodarja prstanov. Ker knjig nisem bral, sprememb ne morem komentirati. Zgodba v filmu se vleče kot kurja čreva, premnoge bitke so zanimive izključno zaradi tehničnega vidika izvrstnih posebnih učinkov, kar velja tudi za računalniško ustvarjene like, ki so mikavnejši od igralcev, ki so brez omembe vrednega dramaturškega gradiva.

Celo obrtniške sposobnosti (fotografija, scenografija, kostumografija) ga ne morejo dvigniti iz suhoparne formulaičnosti. Raje niti ne pomislim, kaj bi režiser Andrew Adamson (tudi scenarist) in soscenarista Christopher Markus in Stephen McFeely ustvarili iz Gospodarja prstanov.
Pri nas se je veliko pisalo o snemanju na Soči. Teh prizorov je v slabi uri in pol dolgem filmu le za nekaj minut, pa še to bi bilo krajše, če ne bi Scanline (Münchenska hiša za posebne učinke), ki je digitalno upodobila "rečnega boga", ki uniči leseni most in razmeče sovražno telmarinsko vojsko, prepričala producentov, da je prizor vreden večje pozornosti.

Morda največji dosežek na področju posebnih učinkov je stopnja realističnega medsebojnega vplivanja igralcev in digitalnih likov. Denimo igrivo srečanje Lucy in ogromnega leva Aslana predstavlja sam vrh tovrstnih podvigov.

Ne glede na moje mnenje pa je film zadovoljil dovolj gledalcev, da je studio že najavil tretjo knjigo Popotovanje Jutranje zarje za 7. maj 2010, medtem ko ustvarjalci nameravajo sčasoma ekranizirati vseh sedem knjig.

Ocena: 2; piše: Uroš Šetina