Ilirska Bistrica. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Ilirska Bistrica. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Šenčur. Iz fotoknjige Toplokacija
Šenčur. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Grosuplje, Iz fotoknjige Top lokacija.
Grosuplje. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Naklo, Iz fotoknjige Top lokacija.
Naklo. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik /Naklo, Iz fotoknjige Top lokacija.
Kovaški zmaj v krožišču v Lescah, Iz fotoknjige Top lokacija.
Kovaški zmaj v krožišču v Lescah. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Koper
Koper. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Novo mesto
Novo mesto. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Grosuplje
Grosuplje. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Novo mesto
Novo mesto. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Kostanjevica na Krki
Kostanjevica na Krki. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Tekačevo.
Tekačevo. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Lesce
Skulptura v krožišču v Lescah, ki je posvečena Slavku Avseniku. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Ceerknica
Cerknica. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Smlednik
Smlednik. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Ptuj
Ptuj. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Križevci
Križevci. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Murska Sobota
Murska Sobota. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik
Slovenske Konjice.
Slovenske Konjice. Iz fotoknjige Top lokacija. Foto: Jaka Babnik

Kar je nekomu spomenik, ki naj bi obiskovalce pozdravil in jim ponazoril osrednjo znamenitost kraja, v katerega prihajajo ali pa se skozenj le peljejo, je drugim odvečen kič, ki neprimerno posega v kulturno krajino. A vprašanje estetike je pravzaprav le en problem, ki ga poraja fenomen javnih plastik na otokih krožiščih – navsezadnje ta dela nimajo pretenzije biti umetniška dela, zato je težko in tudi nesmiselno njihovo vrednost ocenjevati z merili umetnostnozgodovinske ali pa arhitekturne stroke. Vprašljivi so zlasti postopki postavljanja, ki so večinoma v domeni občin, zanje pa je pogosto značilna netransparentnost, pomanjkanje javnih razpisov in odraz partikularnih interesov. Predvsem pa se že na samem začetku razprave poraja ključno vprašanje: ali v krožišče sploh postavljati kiparsko okrasje, zakaj in kaj o tem pravijo prometni predpisi.

Pozornost sta k tematiki lani usmerila fotograf Jaka Babnik in kustos Miha Colner s svojo fotoknjigo Top lokacija (izšla je pod okriljem Rostfrei Publishing in Sektor), ki sta jo zastavila predvsem kot neke vrste dokument javne plastike krožišč na Slovenskem tako v fotografskem kot informacijskem smislu (s podatki o naročnikih, okoliščinami nastanka itd.), a brez komentarja oziroma ovrednotenja samih del. Čeprav sta na račun odsotnosti vrednostne sodbe slišala marsikateri očitek, to ni bil njun namen, pravi Colner, želela sta le vreči kost. Projekta sta se lotila cinično kot lasten prispevek k širši razpravi, ki se je po zaslugi krajinskega arhitekta Zaša Brezarja pred nedavnim zares tudi razvila na simpoziju o krožiščih.

Razprava o javni plastiki v krožiščih in konec koncev, kaj pravzaprav krožišča so, je po Brezarjevem mnenju potrebna, saj je pojav v zadnjem času vse številnejši in obenem sproža veliko odzivov, veliko zasmehovanja in pritoževanja.

Skulpture na otokih krožišč so slogovno izredno raznovrstne, izdelane iz različnih materialov, od bolj tradicionalnih, kot sta kamen in les, do ready madov, izredno raznolike pa so tudi okoliščine, v katerih so nastale, in razpon namenjenega jim proračuna, ki se – kolikor so te informacije sploh izsledljive – od primera do primera precej razlikujejo. Babnik in Colner sta pri zbiranju podatkov za svojo fotoknjigo opazila ravno to, da kljub veliko razpravam v medijih informacij o samem nastanku – avtorju, letu nastanka, naročnikih – ni veliko in se do njih tudi ni lahko dokopati. Colner, ki pri pripravi projekta ni zasledil krožišč, starejših od leta 2006, kar pomeni, da gre za razmeroma nov pojav, se sprašuje, zakaj je torej vse tako netransparentno, prepuščeno stihiji in zakaj je tako težko priti do osnovnih informacij o naročnikih, avtorjih itd. Takšen primer je bil denimo kamniti kip svetega Jurija, ki ubija zmaja v Šenčurju, ki je na največjem krožišču na cestah Šenčur–Voklo in Voklo–Kranj pristal, potem ko se je župan poln navdiha vrnil iz Svete dežele, vendar pa, kot je tedaj poročalo Delo, formalno občina s spomenikom, ki ga je bilo treba še plačati, ni imela nič (uradni naročnik je bilo kulturno društvo Utrip iz Šenčurja), denar pa naj bi zagotovila domača podjetja, ki sodelujejo z občino.

Krožišče v vsako vas

Vendar je treba razpravo vrniti k samim krožiščem, začetku njihovega postavljanja in pa razlogom za njihov porast. Po besedah profesorja na Fakulteti za gradbeništvo, prometno inženirstvo in arhitekturo Univerze v Mariboru, Tomaža Tollazzija, pionirja na področju uvedbe krožišč pri nas, ki je po svojih dosežkih na tem področju poznan tudi zunaj Slovenije, se je pospešena gradnja krožišč na Slovenskem začela po osamosvojitvi. Če izvzamemo nekaj posameznih primerov iz obdobja med obema vojnama, segajo torej prvi načrti v zgodnja 90. leta. Kot se spominja, je ideja takrat naletela na veliko negodovanja in nasprotovanja profesorjev, kar je navsezadnje pogost odziv na uvajanje novosti. Sprva so k stvari pristopili podobno kot drugod po svetu – brez znanja, izkušenj in zagotovil, da bo delovalo, se spominja. Temu je sledila evforija "krožišče v vsako vas", ki se je in se še danes posebej stopnjuje pred volitvami. Danes je po Sloveniji kakšnih 550 krožišč, s tem da so nad občinami že zdavnaj izgubili pregled.

Razlogov za vpeljavo krožišč je veliko, pravi. V prvi vrsti gre za ukrep za umirjanje prometa, saj v nasprotju s klasičnimi križišči ne dovoljuje vožnje z nezmanjšano hitrostjo. Posledica tega je, da je manjša sila trka, ker pa je tudi sicer manj konfliktnih točk kot v navadnem križišču, je tudi število prometnih nesreč manjše. Poleg tega so na krožiščih manjši čakalni časi, manj je hrupa (kar postaja v zadnjem času zelo pomembno) in pa obremenitve na okolje, saj so izpusti največji takrat, ko prihaja avtomobil v speljevanje in pridobiva hitrost.

V prometnem oziru je vprašanje okraševanja otoka povezano predvsem z zagotavljanjem pogojev preglednosti, ki je, kot poudarja Tollazzi, zelo pomembna tako na vozišču kot v samem krožišču. Notranjost otoka sicer ni v pristojnosti prometnega inženirstva, pove. V specifikacijah pa je eksplicitno zapisano, da se v teh ne sme oglaševati. Na vprašanje, ali bomo imeli še več krožišč, odgovarja pritrdilno, saj jih potrebujemo. "Skozi krožišča ni mogoče divjati, denimo v petek ponoči, skozi klasičnega pa ja," pravi.

Povsem enaki smo kot drugi
V samo razpravo javnih skulptur v krožiščih se ne spušča, je pa podoben trend opazil tudi drugod po tujini – od kipov delfinov na Hrvaškem do piramid v Mehiki. "Nič nismo neobičajni, povsem enaki smo kot drugi," poudarja.

Krajinska arhitektka Darja Matjašec z Oddelka za krajinsko arhitekturo na Biotehniški fakulteti opaža, da je splošna raven prostorske kulture v Sloveniji nizka. Prvi problem postavljanja javnih kiparskih del v krožišča je predvsem preusmeritev voznikove pozornosti in ogrožanje varnosti. Cestne uredbe morajo prispevati k varnosti in je ne poslabševati, voznikove koncentracije med vožnjo pa takšne prostorske intervencije ne smejo motiti. Na krožiščih torej ne sme biti objektov, ki bi preusmerjali pozornost, prav tako pa naj ureditve ne banalizirajo vsebine kraja, poudarja.

Ker gre za toplokacijo
Zakaj torej takšna zavzetost za zapolnjevanje otokov krožišč, ki so po besedah urbanega sociologa Pavla Gantarja objekt infrastrukturnega značaja? Ravno zaradi tega, ker je to mesto vsem na očeh, je toplokacija, kot je umestitev v nekem prispevku poimenoval kipar Robert Jurak, avtor kipa v Križevcih. Prav njegova označba je bila Babniku in Colnerju navdih za poimenovanje svoje fotoknjige.

Vsa krožišča so enaka, vsako krožišče je drugačno
Vendar je vizualna izpostavljenost skulpture le en vidik, obenem gre namreč za lokacijo, ki je tako rekoč nedostopna in je ni mogoče doseči, ne da bi kršili prometne predpise. Zaradi tega razloga otok krožišč pravzaprav ni javni prostor, vsaj ne v sociološkem pomenu besede, pojasnjuje Gantar. Manija okraševanja krožišč izhaja po njegovem mnenju iz primitivne potrebe po okraševanju. Tisto, kar izziva na krožiščih, je praznina prostora, ki ga z aranžmaji spremenijo v javni prostor. Ta je sicer nedostopen, sestavlja pa podobo krožišča. "Ne gre za estetsko vrednost, ampak za to, da objekt sporoča," pravi. Krožišče dobi tako ne le prometni, temveč tudi družbeni, simbolni status, vstopa v polje klasičnih objektov krajevne podobe in s tem postane tudi prostor javnega diskurza. "V čem je njihova privlačnost? Vsa križišča so enaka, vsako krožišče je drugačno. Tu tiči razlog, da jih bomo še gradili," sklene.

Sociologu Aidanu Cerarju, ki se na IPoP – Inštitutu za politike prostora ukvarja s trajnostnim urbanim razvojem, skupnostnimi in prostorskimi praksami ter trajnostno mobilnostjo, se zdi tudi zaradi same nedostopnosti to absurd prometnega pristopa. Po njegovem mnenju je sporna tudi poraba državnega denarja za neke vrste galerije, ki jih lahko občuduje le tisti iz zadnjega sedeža. Pešcu pa je stvar nedostopna in tudi sicer je vprašanje, ali bi se tam zadržali.

Podoba krožišča naj ne vznemirja
Da krožišča po definiciji niso javni prostor, saj niso povezovalni niti vsem dostopni prostor, se strinja tudi podžupan Ljubljane, arhitekt Janez Koželj. "Gre za neki ostanek v prostoru, ki ni prometni prostor, ampak nekaj vmes, izkorišča pa se predvsem za okraševanje," pove in nadaljuje, da je okraševanje javnega prostora več kot estetska izkušnja. "Javne prostore oblikujemo in ne estetsko krasimo." Sam vidi v krožiščih bistveno prometno funkcijo: to so prostori pozornosti, medsebojnega spoštovanja na cesti, zato mora biti njihova podoba takšna, da ne vznemirja, pač pa naj bo čim bolj nevtralna. Zato je krožišče, tako Koželj, pomembno obravnavati kot splošen in ne simbolen prostor oziroma prostor oblikovanja identitet, ampak kot neki podaljšek krajine, kar se da doseči denimo z rastlinjem.

Na podeželju je javni prostor predvsem cesta
Direktor Muzeja za arhitekturo in oblikovanje Ljubljana Matevž Čelik se je spraševal, ali je ob številnih pomembnejših vprašanjih fenomen krožišč sploh relevantna tema za tako obsežno razpravo. O njih se mu zdi smiselno razpravljati le kot indikatorjih številnih ključnih družbenih, prostorskih in kulturnih problemih. Ob tem omeni, da se je od osamosvojitve število registriranih vozil podvojilo, za marsikoga je avtomobil nuja in tudi posledica dejstva, da je vlada vlagala več v izboljšanje cestne infrastrukture kot javnega prometa. Poleg tega terja svoje tudi centralizacija, saj se je z ločenostjo prostorov dela in gibanja potreba po vožnji povečala. Javni prostor opiše kot prostor kolektivnega izražanja, na podeželju je denimo javni prostor predvsem cesta.

Večina razprav, povezanih z razvojem, je povezana z mesti, vmes pa se veliko dogaja na podeželju, pa se s tem premalo ukvarjamo, poudari. Prostor na podeželju odraža vse te teme, ki se odpirajo, je prepričan. "Ves podeželski prostor se spreminja, saj je živ." Zato bi se morali vprašati, kako preobraziti podeželje, še pove direktor MAA, ki je lanski BIO posvetil prav temu vprašanju.

Ali v krožišče sploh postaviti kip?
Kipar Zoran Srdić Janežič je opozoril, da postaja v Sloveniji javni prostor vse manj javno nadzorovan. Postavitev umetniškega dela v javni prostor pa, pravzaprav od nekdaj, kaže moč naročnika in sofinancerja. Glede vprašanja krožišča kot možnosti razstavišča, pravi, da so umetniška dela v krožiščih vendarle bolj dostopna oz. nagovorijo širšo javnost kot v galeriji. In v tem pogledu umetniku dajejo možnost prezentacije, zato bi sam v primeru odločanja, ali v ta prostor postavljati umetniške skulpture ali ne, odgovoril pritrdilno. Potreben pa je seveda načrt, ki bi upošteval tako umetniške oblike kot želje arhitektov itd.

Drugačnega mnenja je Goran Milovanović, direktor Umetniškega muzeja Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki, kjer domuje Forma viva, danes najstarejši tovrstni simpozij na svetu, ki je postal prepoznavna blagovna znamka. Spomnil je, kako se je z vzpostavitvijo simpozija v Ravnah na Koroškem in Mariboru začelo tudi umeščanje skulpture v javno okolje. Nekaj podobnega – da torej skulpture bežijo iz parka v urbano okolje – se dogaja tudi v Kostanjevici na Krki in v Seči, kar ni slabo. "V krožiščih pa jih po mojem mnenju ne potrebujemo," pristavlja. Pravo rešitev vidi denimo v fontanah. Nekaj umetniških skulptur najdemo seveda tudi v krožiščih, in prva taka umestitev je bila v primeru skulptur forme vive prav v Ravnah na Koroškem.

Pri tem gre za vprašanje vloge kiparja, koliko je torej vključen v proces umeščanja plastike v krožišče in pa seveda to, koliko gre za interes kapitala. Ravno zaradi slednje možnosti bi sam v krožišča postavil raje kaj drugega, ne pa umetnosti. Javno skulpturo je treba vključiti v urban prostor, ne pa je postaviti na nikogaršnjo zemljo, je prepričan.

Profesorica na Oddelku za krajinsko arhitekturo Biotehniške fakultete Ana Kučan spomni, da je kulturna krajina, v katero so vpeta tudi krožišča, nekaj, kar nas obdaja in je rezultat mnogih silnic – tako naravnih kot družbenih, zato se krajina ves čas tudi spreminja. Iz tradicionalno kmetijske se spreminja v krajino prometnic. Te zavzemajo vedno več prostora, kar spodmika predmet našega istovetenja, ki zato išče nove oblike. Turistična raba prostora nam vsiljuje določene znake, ki niso izrastli iz nas, pojasni. Če se odločimo oblikovati smernice za oblikovanje prostoraneke ceste, moramo najprej izhajati iz dejstva, da je treba pred vsakim posegom opredeliti, kaj želimo doseči in razumeti prostorski kontekst in njegovo merilo.

Najprej potreben razmislek o tem, kaj želimo
Glede vprašanja, ali so javne skulpture na otokih krožišč umetnost ali ne izredna profesorica na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Beti Žerovc težko odgovarja, saj navsezadnje ta plastika običajno nima umetniških intenc. "Zakaj bi jo torej vrednotili kot umetnost, to, da instalacije mlinčkov in pletenk označimo za kič, pa ni naloga umetnostne zgodovine," pravi. Partikularni interesi, ki stojijo v ozadju postavljanja vseh teh stvaritev, so ena stvar, vendar to v resnici ni stvar umetnostnozgodovinske stroke.

Pojav povezovanja plastik in krožišč seveda ni nov, pravi in spomni na nemara enega najbolj znamenitih tovrstnih rešitev – Slavolok zmage v Parizu. Smo pa v zadnjem času priča vse večjemu porastu krožišč in z njimi ideje, ki zahteva, da v krožišču nekaj je.

Tema je nasploh premalo raziskana, tudi ustrezna terminologija in tipologija nista razviti, niti pri nas niti na tujem, še razlaga Beti Žerovc. Ni nam povsem jasno, kaj bi in česa ne bi, kaj je prav in kaj narobe, zato je potreben najprej razmislek o tem. Ena od možnosti, kako napraviti korak v to smer, bi bila lahko vzpostavitev spletne strani in knjižice o javnem prostoru in javni plastiki ter pa seveda začeti javni diskurz, kjer bi opredelili, kaj si želimo na tem področju in kaj bi lahko bilo problematično.

Treba je razumeti potrebe krajanov
Kot opaža pri svojem delu, prebivalstvo ni dovolj seznanjeno z osnovnimi parametri postavljanja javnih plastik. Po njenem mnenju mora biti razmislek usmerjen v iskanje primernega prostora za postavljanje teh objektov, krožišče pa vendarle ni za to. Ko denimo občanom predstavimo vprašanje o smiselnosti postavljanja spomenika Slavku Avseniku sredi krožišča, ki tako ni le nedostopen tistim, ki bi ga želeli občudovati ali se ob njem pokloniti, pač pa s celo vrsto podobnih skulptur v nadaljevanju vožnje Avsenikova skulptura izgublja pomen, znajo to razumeti.

Prepričana je, da je ključno v razpravo vključiti ljudi in jim približati sodobne umetniške rešitve. Vprašati se je treba, ali si ljudje želijo okras, spomenik ali prezentirati svoj kraj. V ospredju bi moral biti njihov užitek in ščitenje javnega prostora pred uveljavljanjem zasebnih interesov. Spletna stran bi morala podpirati potrebe krajanov, obenem pa so seveda ključni jasni napotki, kako voditi proces pridobivanja kvalitetnih javnih plastik in kako priti do cilja.

Manjka jasna zavest o javnem prostoru in ozaveščenosti ljudi o tem, kaj lahko pomeni neki znak. Do rešitev bi lahko prišli prav z omenjenim povezališčem, ki so ga pozdravili tudi drugi udeleženci simpozija.

Krožišča med umetnostjo in kičem
Krožišča med umetnostjo in kičem