Jezikovni spletovalec
Jezik je tudi družbeno dejstvo, zato ne preseneča. da se je osamosvojitev Hrvaške odrazila tudi v jeziku. Na ta račun je zakrožilo več šal ... Foto: MMC
Južnoslovanski jeziki imajo precej skupnih izrazov. Foto: MMC
Življenje prevzetih besed je zelo zanimivo in njihova pot iz enega jezika v drugega ni skoraj nikoli docela jasna. Tako se lahko nekatere besede, ki sicer niso slovanskega izvora, tudi obravnavajo v tem okviru, saj je njihovo rabo v slovenščini spodbujala pogosta raba v sorodnih, južnoslovanskih jezikih. Za več besed, ki izvirajo s tega prostora, se niti ne zavedamo več, da smo jih bili prevzeli. Foto: MMC
70 let kulturnega sobivanja se pozna ... Foto: MMC
Kot za prevzete besede velja tudi za prevzete skladenjske vzorce - morda so nekateri spali v narečjih kot skupna slovanska dediščina, pod vplivom sosednih jezikov pa so se razmahnili in uveljavili v govoru ali leposlovju. Foto: MMC
Slovanski jeziki sicer izhajajo iz razmeroma enotne praslovanščine, a so doživeli več sprememb, ki jim danes dajejo značilen zven (šum). Med omenjenimi razvoji sta tudi palatalizacija in jotacija, zaradi katerih so slovanski jeziki bogati s s, z, c, dz, š, ž, č, dž in tudi njihovimi mehkimi različicami. To je najočitneje v poljščini. Foto: MMC

Dodaj v

Jezikovni spletovalec: Top jezikovna lista nadrealista

"Ja čitam" v srbščini, "ja čitam" v hrvaščini … In " jaz čitam" v slovenščini!? Pa to je vse en jezik!
10. januar 2018 ob 06:26
Ljubljana - MMC RTV SLO

Vse besede in besedne zveze v slovenščini niso od zmeraj: prihajajo z vseh vetrov, potem pa ostanejo ali odidejo. Povezanosti z najbližjimi slovanskimi jeziki pa slovenščina ne more prikriti.

V govorjeni slovenščini lahko čujemo puno sposojenih besed, predvsem iz nemščine in angleščine. Malo manj pa se morda zavedamo, da često uporabljamo tudi hrvatizme oz. srbizme, za katere se zdi, da smo jih hočeš nočeš v času sobivanja z drugimi južnoslovanskimi narodi kar nekako nezavedno posvojili, npr. zelo pogosto rabljeno "salato" in "kao" ali redkeje slišani "izza čoška". Zato nas še toliko bolj preseneča, ko v dobri veri, da govorimo prav lepo knjižno slovenščino, spoznamo, da pravzaprav res rabimo tudi besede, ki so srbske oz. hrvaške. Večina teh ni prešla v slovenski knjižni jezik, so pa vsekakor tudi v svoji pogovorni, zastareli ali ljudski obliki odraz skupne zgodovine ali pogostega stika ‒ denimo s sosednjo Hrvaško, npr. v Beli krajini.

Majhne in malo večje razlike
Ko govorimo o hrvaščini, srbščini, bosanščini, črnogorščini ali slovenščini in še katerem južnoslovanskem jeziku oz. narečju, govorimo o veliki skupini jezikov, katerih govori so medsebojno precej razumljivi in imajo tudi podobno slovnico. Od tod morda splošno mnenje, da hrvaško znamo vsi, in to kar sami od sebe, in da se nam tega jezika ni treba učiti. Generacije, ki so se v šolah še učile srbohrvaščino kot obvezni predmet, si pogosto niti ne predstavljajo, da današnja mladina dejansko nima prav nobenega stika z drugimi južnoslovanskimi jeziki, saj se nobenega ne uči v šoli. Vse pogosteje pa se ga priuči kar med odmori iz pogovorov s sošolci in sošolkami, priseljenimi v Slovenijo iz Bosne in Hercegovine ali Srbije.

Slovanski jeziki, še posebej južnoslovanski, imajo precej skupnih značilnosti, denimo palatalizacijo oz. mehčanje soglasnikov, npr. sprememba pekel v pečem in velelni peci. Razlike so sicer vidne v pisavi, denimo Slovenci uporabljamo samo latinico, medtem ko nekateri drugi slovanski narodi, z izjemo zahodnoslovanskih, cirilico ali oboje. Slovenska posebnost, na katero znamo biti precej ponosni in z njo malodane zastrašujemo priseljence, je dvojina. Slovenščina ima "samo" šest sklonov, pa še teh si ni kar tako enostavno zapomniti, srbščina, denimo, pozna tudi 7. sklon ali padež, to je zvalnik, ki ga Slovenci uporabljamo le v okruških, v nekaterih narečjih oz. pogovorno, recimo »O, bože mili!«.

Tudi zelo minimalne spremembe so prave spremembe
Po mnenju drugih južnih Slovanov slovenščina npr. precej nepredvidljivo uporablja črko j ‒ čeprav bi lahko to morda rekli mi tudi za njih. Imamo jo, kjer je drugi nimajo, recimo varjenje in varenje, in nimamo, kjer jo drugi imajo, denimo varianta in varijanta. V občnih besedah Slovenci domala nikoli ne uporabljamo ć-ja, pri priimkih pa smo pri tem malo bolj dosledni, čeprav koga kdaj preprosto kar poslovenimo v priimek s č-jem.

Mnoge besede se razlikujejo zgolj v eni ali dveh črkah, denimo u namesto o in ć namesto č (moge nam. moge ali odlučiti nam. odločiti). Drugi južnoslovanski jeziki imajo v nekaterih besedah a namesto e oz. polglasnika (tjedan nam. teden ali osam nam. osem). Pogoste so tudi razlike v mestu naglasa (ráčun nam. račún ali žívim nam. živím), ne nazadnje pa tudi zaobrnjena oblika sve in vse in še mnogo drugega.

"To ni hrvaško ‒ to ti je srbsko!"
Razlike med hrvaščino in srbščino, pa tudi med bosanščino ali črnogorščino ali "bogsigavedi kakščino", ki sta do razpada Jugoslavije obstajali kot "srpskohrvatski" ali "hrvatskosrpski", so precejšnje, saj srbizmi lahko zvenijo precej domiselno in presenetljivo, posledično tudi manj razumljivo, npr. srbski hleb, ki je v hrvaščini in slovenščini kruh; podobno tudi voz in vlak, kafa in kava, hiljada in ne tisuća oz. tisoč, izvinite in ne oprostite, ali pantalone za hlače in šargarepa za korenček. Srbščina lahko preseneča npr. tudi z besedami, kot je skuvati v pomenu skuhati.

Neskončne težnje po spreminjanju in izboljšanju jezika
Iz devetdesetih, ko je nastopilo t. i. obdobje purističnega preokreta hrvaškega jezika v novokroatskega, poznamo tudi hrvaške besede in besedne zveze, ki so posebej slikovite in si jih dandanes pripovedujemo že kot šale, npr. zrakomlat za helikopter ali munjosprem za akumulator in okokučni domobran za psa. Le-te nas spomnijo na naše sicer neuveljavljene, a predlagane, slovenske izumljenke, denimo razpočnica za žemljo ali nosiglas za telefon.

Kaj vse, kar pogosto rabimo, bi lahko zamenjali s slovensko ustreznico?
Besede v slovenskem pogovornem in narečnem jeziku, prevzete iz različnih drugih južnoslovanskih jezikov, ki jih pogosto izrekamo, so recimo tašna (ženska torbica), smatrati (v publicističnem jeziku imeti za), čitam (berem), barem in magari (celo, vsaj, čeprav), zbuniti se (pritožiti se), dosadni so (tečni so), níčesa in níčega (ničesar), tajna (skrivnost), v životu (v življenju), v slučaju (v primeru), slušati muziko (poslušati glasbo), baviti se (ukvarjati se), slično (podobno), prilično (precej), često (pogosto) ali dosta (dovolj). Poznamo pa tudi veliko medmetnih in govornostikovnih izrazov, kot so ma, kao, ajde, evo, valjda, itak itd.

Obstajajo tudi izrazi, ki so v zapisu in (deloma) v izgovoru enaki, a ne isti, saj je pomen v različnih jezikih drugačen, denimo hleb, ki v slovenščini dejansko pomeni kruh, ali slovenski slabšalni izraz za žensko, tj. baba, ki jo Srbi poznajo samo v pomenu babica, slovenski fižol pomeni v srbščini grah (grahu pa rečejo grašak). Za Hrvate je denimo prireditev, pri nas razstava, ízložba, in ne pomeni zastekljenega prostora trgovin. Slovenski pritrdilni členek da, ki ima svojo pogovorno ustreznico ja in ki za naše južne sosede pomeni zaimek jaz, le-ti uporabljajo samo kot da, zaradi rabe česar jih okolica nenadno dojema zelo vljudne, sami pa si učinka te majhne besede v slovenskem okolju ne znajo prav razložiti.

Slovanska skladenjska dediščina srbohrvatizmov
Tudi v skladenjskih stavčnih strukturah najdemo oblike, ki so bolj srbske kot slovenske in imajo tipične vezave s predlogi ali zaimki, zato je priporočljivo nekaj pozornosti nameniti slovenjenju teh struktur, recimo »Položil sem izpit.« v »Naredil sem izpit.«. Pogosto se rabi tudi predmetni odvisnik z da namesto slovenskega nedoločnika, ki ga srbščina ne pozna, recimo »Otroci poskušajo, da razveselijo svoje starše« namesto »Otroci poskušajo razveseliti svoje starše.«Tudi lep slovenski »Zaspan sem« v primerjavi z »Meni se spi« in v podobnosti z »Meni se spava« deluje kar bolj naravno in pravilneje.

Priseljenci iz drugih južnoslovanskih držav imajo praviloma veliko težav s slovenščino, med drugim tudi zaradi dvojine. Slišimo lahko »vas dvoje« namesto slovenskega dvojinskega zaimka »vidva« ali množinsko obliko »dve kepice« namesto dvojinske »dve kepici«, kar se pojavlja tudi v slovenskih narečjih. Zanimiva ustvarjalna poimenovanja, kot sta srbski"bubamara" in "visibaba", pa v domiselnosti zagotovo prekašajo svoje slovenske ustreznice.

Andrej Salobir, R. D.
Prijavi napako
Komentarji
birca
# 10.01.2018 ob 08:19
magari pa ni južnoslovanski izraz ampak izhaja iz italijanščine

VanDame
# 10.01.2018 ob 07:58
"Raff69
# 10.01.2018 ob 07:07
Se mi zdi,da tudi slučajno Zbuniti se ,ne pomeni pritožiti se,ampak -Zmesti se"


???

Jaz se kar strinjam z avtorjem članka in niti slučajno ne z "zmesti se".
noam
# 10.01.2018 ob 07:57
@Raff69: "Zbuniti se" se pri nas v Posavju uporablja s pomenom "priotžiti se", nikoli pa kot "zmesti se".

@asalobir: Kaj pa črki oziroma dvoglasa lj in nj? Predvsem za lj sem prepričan, da ne obstaja praktično v nobenem slovenskem narečju razen v knjižni slovenščini. Podobno, mogoče malo manj, velja za nj. Imam občutek, da sta lj in nj čisto umetno vsiljena v slovenščino iz srbščine/hrvaščine.
kislec
# 10.01.2018 ob 10:05
tudi " ma" je laški in ne srbski.
asalobir
# 10.01.2018 ob 07:52
@urle

Če pogledate v SSKJ2, boste našli prav to razlago (z oznako, da gre za starinski izraz). Sicer pa jo s tem pomenom uporabljajo tudi v delu Prekmurja.
asalobir
# 10.01.2018 ob 07:41
@Raff69

"Zbuniti se" se na severovzhodu Slovenije (v obmejni občini Razkrižje) uporablja s pomenom "pritožiti se". Glede drugega izraza pa se res uporablja predvsem v pomenu "pas", vendar v rabi občasno tudi kot "predpasnik". Seveda pa ne gre za uradni prevod, kot ste ugotovili že sami.
Canis.Lupus
# 10.01.2018 ob 08:46
magari je daleč od južnoslovanskih jezikov in je iz italijanščine:

magàri (congiunzione, avverbio e interiezione) sininimi: forse, persino
slo: mogoče, celo

-----

Drugače je pa realnost taka, da 40 letniki in mlajši ne znamo govorit jezike od kolpe dol. Imel sem 1 leto drbohrcvaščine v OŠ, ki jo je večina sovražila iz dna duše (bolj zaradi prof.).

Že takrat mi ni bilo jasno čemu to koristi. Država je praktično rapadla in jaz sem se moral ob ITA meji učiti nek jezik, ki sem ga slišal ali uporabljal par ur na leto.

Primorci smo pač vedno bili kultirno vezani bolj na ITA kot na jug. TV si gledal na ITa, v šoping si hodil v ITA.

Ko je nastala nova gorica in se je začelo priseljevanje "bratskih narodov" skoraj noben primorec ni znal besede srbohravaščine. To je bil praktično tuj jezik v teh koncih.

Je pa zanimivo da kljub mojemu neznanju, razumem (dojamem) vsaj 80% vsega, kar govorijo hrvati in ostali. Če govorijo normalno seveda. Ko govorim jaz slovensko pa ne razume nihče nič. In tako se lepo pogovarjamo v angleščini in problem rešen.
asalobir
# 10.01.2018 ob 08:19
@noam

Omenjena lj in nj navaja že Breznik v slovnici iz leta 1934, ko smo bili precej močneje pod vplivom germanskih jezikov, tako da sta glasova očitno precej značilna za slovanske jezike na sploh.
Za odgovor, ali se uporabljata tudi v narečjih, pa bi bilo potrebnega precej več raziskovanja. :)
asalobir
# 10.01.2018 ob 11:14
@kislec

Zapis je pravilen. Z njim smo želeli povedati, da so bile izumljenke sicer predlagane, vendar se niso uveljavile.
fuckwad
# 10.01.2018 ob 09:49
Imamo tudi kar nekaj false friends: npr. ljubiti (se). Južno od Kolpe to pomeni seksati, pri nas pa to ni nujno.
Tudi val(j)da ni najbolj posrečen (srbo)kroatizem - tam pomeni najbrž, pri nas pa zagotovo.
Za dvojino pa niti ni treba južno od Kolpe (no, od Dragonje). Primorci namreč ne vejo, kaj je to - npr. znameniti Zmelkoowov "med dvemi drevesi" mi kot jezikovnemu fašistu vedno kocine dvigne.

Slovenci mlajši od 30 let ob prvem kontaktu težko razumejo srbohrvaščino, preprosto zato ker je niso navajeni.
Pa nekateri tudi osnovnošolske slovenščine ne obvladajo, npr. postavljanja vejic.
fuckwad
# 10.01.2018 ob 09:34
redkeje slišani "izza čoška"
Kot fuzbalerji smo zmeraj hoteli zadeti "u čošak" oz. "u vinkl".
Antipater
# 10.01.2018 ob 08:55
Po strogo lingvističnih kriterijih velja hrvaščina za mrtev jezik. Sliši se jo le še med gradiščanskimi hrvati. Ne moremo mimo dejstva, da so Hrvati prevzeli Srbom jezik, saj je bila izvirna hrvaščina čakavski govor, zdajšnja hrvaščina pa je štokavski srbski govor. Eden prvih utemeljiteljev hrvaščine, Strossmayer, je tudi sam izjavil, da "smo Srbom ukradli jezik". Strossmayer, Gaj, Pavlinović so opravili delo z odliko, novejši zagrebški lingvisti pa so z dodajanjem staroslovanskih in slovenskih besed, jezik še dodatno izumetničili, da bi čim manj spominjal na srbskega.
Kje je razlog? Izključno v katoliškem prozelitizmu, ampak za to je tukaj premalo prostora.
Mnogi svetovno znani lingvisti so mnenja, da gre za enoten jezik, le malokdo pa ima toliko poguma, da pove, da je novodobna hrvaščina samo izpeljanka srbskega jezika. Žal je srbski jezik doživel še en udarec z ustanovitvijo "črnogorščine" in "bošnjaščine"; na slednja dva jezika pa lahko gledamo kot spomenika politične hipokrizije.
Tudi v Avstriji in Švici govorijo nemško in jim ne pade na pamet, da bi jezik preimenovali kako drugače kot nemški. Tudi angleščina je primer.
RJSlo
# 10.01.2018 ob 08:50
asalobir
# 10.01.2018 ob 07:41
---------------------------------------------
No ja. Ta zmeda je nastala predvsem v času "skupnih jeder". To je lepo opisal Stane Kavčič, Spomeniki in dnevnik.

P. S. Slovenski jezik je vezan oziroma podoben slovaškemu in, v določenem delu, češkemu. V starih časih je živelo v naših deželah veliko Čehov.

P. S . S. Še eno vprašanje, ki sem ga pozabil zastaviti zadnjič. Od kdaj je v slovenskem pravopisu navada ali pravilo "piši kao što govoriš"? V osnovni šoli od leta 1967 - 1976. kasneje v/na pedagoški gimnaziji so nas profesorji slovenščine še posebej vztrajno opozarjali, da se to navado ali pravilo v slovenskem jeziku ne sme upoštevati.
Mala princeska
# 10.01.2018 ob 07:38
Raff69@
Kako naj bodo prevodi ustrezni, če so že izvorna poimenovanja za lase privlečena in neuradna ... ?! :-P Slovenci se zelo radi bunimo nad svetom in iščemo iglo v senu ... Naši južni sosedje pa še bolj ... Vas dvoje, ja ta je zelo zanimiva ... :-)
FDVjevec
# 10.01.2018 ob 11:24
Primorci res ne uporabljamo dvojine :)
Sicer pa magari pomeni tudi "ko bi le tako bilo". Primer: Misliš, da boš dobil povišico? -Magari.
asalobir
# 10.01.2018 ob 09:24
@RjSlo

Kaj pa mislite s tem, da velja v slovenščini pravilo "piši kao što govoriš"? Če bi to pravilo veljalo, bi na primer ime Michal Jackson pisali kot Majkl Džekson. :)

Ste morda mislili slovenjenje oziroma podomačevanje imen? Več o tem lahko sicer preberete na tej povezavi.
Slovenimo sicer samo določena imena, kar je odvisno od številnih dejavnikov. Osebnih lastnih imen (razen zgodovinskih osebnosti) seveda ne.
Javorovina
# 10.01.2018 ob 22:10
redkeje slišani "izza čoška"
Zahvaljujoč meduzam, meduzam je to zdaj "in". :)
MrzlaJuha
# 10.01.2018 ob 21:26
Vsaka čast tej vaši rubriki in skrbi za slovenščino.
kislec
# 10.01.2018 ob 18:35
Pravila so očitno preveč toga: (priznam pa, da jaz preveč težim - brez zamere!)
Najbrž ni predpisano v pravilih, a po "mojem ušesu" je/bi morala biti povezava med vejico (pri pisavi) in predahom (pri govorjenju). S tem ne mislim, da bi moral pri vsaki vejici zajeti sapo, ampak obratno: če pri zapisani vejici narediš predah in je to slišati nenaravno/narobe, potem nekaj ne "štima" z vejico ( ali pa z ušesom).

V tem primeru mi uho pravi, da se hoče "predlagane" neposredno nasloniti na "slovenske izumljenke", ki jih tudi neposredno pojasnjuje, (odmor "se mi stori" samo pred " a predlagane").
kislec
# 10.01.2018 ob 11:12
Le-te nas spomnijo na naše sicer neuveljavljene, a predlagane, slovenske izumljenke, ...

Ali ni zgornje vsaj zelo nerodno, če ne celo narobe zapisano?
" Le-te nas spomnijo na naše ( sicer predlagane, a na srečo neuveljavljene) slovenske izumljenke,
fuckwad
# 10.01.2018 ob 09:52
Če bi to pravilo veljalo, bi na primer ime Michal Jackson pisali kot Majkl Džekson. :)
S tem se vsi radi zafrkavamo ... A glavni "problem" ni v piši-kao-što-govoriš, temveč v tem, da gre pri srbščini za transkipt iz latinice v cirilico, kjer seveda ni tujih znakov.
RJSlo
# 10.01.2018 ob 08:53
Canis.Lupus
# 10.01.2018 ob 08:46
------------------------------------
No ja. Zanimivo. Pri nas "magari"uporabljamo za "lahko, vseeno, kakor hočeš, itd,". Ali pa "magari" + "če hočeš če imaš čas, itd.".
penzl
# 10.01.2018 ob 08:48
Kar se tiče učenja slovenščine pa bi rekel, da nimajo toliko težav zaradi zahtevnosti jezika, ampak zaradi pomanjkanja truda z obeh strani. Jezika sta namreč v veliki meri medsebojno razumljiva, zato je tudi motivacija, da se naučijo pravilne slovenščine, nizka. Za ilustracijo: znanje slovenščine je pogoj samo za pridobitev državljanstva (dovoljenja za začasno in stalno bivanje tega ne zahtevajo), kar je v večini primerov možno po 10 letih bivanja v Sloveniji. Pa še takrat morajo opraviti izpit iz slovenščine na osnovni ravni, ki predstavlja absolutni minimum za komuniciranje v slovenščini. Vzročni testi so prosto dostopni na spletu, so pa na nivoju druge triade v osnovnih šolah. Poleg tega pa statistika kaže, da je na teh testih uspešna le dobra polovica kandidatov.
penzl
# 10.01.2018 ob 08:41
Zanimiva tema. Na srečo je velika večina teh izrazov pogovornih in se v podeželjskem okolju redko pojavljajo (razen kadar gre za dejanske narečne značilnosti), saj je tam praviloma manj priseljencev.
objective
# 10.01.2018 ob 08:13
Nepravilna raba dvojine je zelo pogosto slišana, predvsem v športnih intervjujih, npr. bivši selektor nogometne reprezentance pravi “obe ekipe”. Pa ne samo on, na splošno je tega veliko v ljubljanskem koncu. Se mi zdi da to ni lastnost narečij, temveč se izključno pojavlja tam kjer je južnega pridiha več.
Mala princeska
# 12.01.2018 ob 20:32
Srbom je čudno in prav kremžijo se, ko jim hočeš razložiti slovensko dvojino (ker so te tako btw. oni vprašali za to). Oni dejansko imajo samostalnike v množini, ki se končajo enako kot nekateri naši v dvojini. In potem jim ne gre dopovedati, da je npr. mamama dvojina (dvema mamama, knjigama...), ker oni pač imajo v nekem svojem sklonu tudi po prolazima, po mostovima. Kot da smo mi njim vzeli končnico -ma, in jo rezervirali za svojo uniaktno dvojino. heh :-)
kislec
# 11.01.2018 ob 14:52
.. "lej..." skrajšano od "glej". Ljudje ne znajo več govoriti brez uporabe tega neumnega medmeta,
mi gredo lasje pokonci...

Homer, a "ovaj" od Titeja ali pa "ne" od Zokija ti pa lase počešeta ?
Bivši uporabnik
# 11.01.2018 ob 12:05
Andrej Salobir, bi se dalo kaj napisati o trenutnem hitu na Štajerskem, pa verjetno še kje drugje: "lej..." skrajšano od "glej".
Ljudje ne znajo več govoriti brez uporabe tega neumnega medmeta, mi gredo lasje pokonci, ko to slišim.

Še neumnejši pa je "to je to". Če združiš oba, pa dobiš najbolj neumno izjavo, kar jo lahko človek izreče: "Lej, to je to!"
kislec
# 10.01.2018 ob 14:03
Samo še "po vprašanju vejic":
Če stavek (sem stare šole) "Le-te nas spomnijo na naše neuveljavljene slovenske izumljenke." razširimo v " Le-te nas spomnijo na naše sicer sicer neuveljavljene, a predlagane, slovenske izumljenke." - ali je res druga vejica "neogibna"??
Moti samo mene?
kislec
# 10.01.2018 ob 13:49
" Zapis je pravilen. Z njim smo želeli povedati, da so bile izumljenke sicer predlagane, vendar se niso uveljavile."

Saj - tokrat pa si zapisal pravilno /vrstni red : najprej predlagane .../ :

Le-te nas spomnijo na naše sicer predlagane, a neuveljavljene, slovenske izumljenke, ...

Tisto "uturano": ".., a predlagane, .." je sploh odveč, saj je jasno, da če se niso uveljavile, jih je predhodno nekdo predlagal, pa se niso prijele.

PS Podobno odveč, kot "moramo" vsak dan (no, ne ravno vsak dan - nekaj zimski dni...) poslušati, da je v zadnjih 12 urah zapadlo 7 cm NOVEGA snega
RJSlo
# 10.01.2018 ob 10:29
asalobir
# 10.01.2018 ob 09:24
------------------------------------------------
No ja. Hvala za odgovor. Na kopirani povezavi sem prebral že prvikrat, ko ste jo nalepili.

Ker primerov o katerih pišem ne shranjujem, bom s tem zaključil moje vprašanje. Takoj, ko se bo pojavil kakšen primer pa ga bom shranil in naslednjič tukaj kopiral. Še enkrat hvala za odgovor.
asalobir
# 10.01.2018 ob 14:28
@kislec

Obvezna, je, če del med vejicama obravnavamo kot vrinjeno opustitev v smislu »neuveljavljene slovenske izumljenke, ki pa so predlagane«. Lahko pa bi naredili tudi priredno zvezo, torej »neuveljavljene in predlagane«, »neuveljavljene predlagane« ipd.
jureimacure
# 10.01.2018 ob 10:55
Zanima me od kdaj imamo v slovenščini lj in nj. Prav ne naravno deluje v imenih krajev.
urle
# 10.01.2018 ob 07:43
Protiviti se = izmikati????
albrehti
# 10.01.2018 ob 07:18
@Raff69
Mogoče je pa to najnajnajnovejša hrvaščina, znana zaenkrat le Jezikovnem spletovalcu
Raff69
# 10.01.2018 ob 07:07
Se mi zdi,da tudi slučajno Zbuniti se ,ne pomeni pritožiti se,ampak -Zmesti se in pa Okolotrbušni pantalodržač ni predpasnik,ampak pas.Še več je takih zgrešenih bedarij prevajalca...
LukaH
# 10.01.2018 ob 07:36
Slovenci mlajši od 30 let ob prvem kontaktu težko razumejo srbohrvaščino, preprosto zato ker je niso navajeni. Imajo pa manj težav npr. s slovaščino ali češčino, celo ukrajinščina je precej razumljiva.
Slovenščina je "južnoslovanski" jezik zgolj zaradi polpretekle zgodovine, po osnovi (protoslovanščina - protoslovenščina) je bolj podoben zahodnoslovanskim jezikom, po besednem korpusu pa nemščini ( zgodovinski razvoj ).
Torej... bolj primerno bi bilo napraviti primerjavo slovenščine z zahodnoslovanskimi jeziki.
Izbor
Beremo
link
Patrick Modiano: Pasja pomlad
19. oktober 2018 ob 15:01 Stalnica zvečine avtobiografsko obarvane proze Patricka Modianoja je neutrudno, do bolečine uvrtavano obsedeno iskanje izginulega časa in še bolj izginulih oseb v njem.
Več novic ...
Kazalo