IBBY, Mednarodna zveza za mladinsko književnost, je namreč tista, ki je "zakrivila" slavljenje otroških in mladinskih knjig, njena slovenska sekcija pa bo s Centrom za mladinsko književnost in knjižničarstvo Mestne knjižnice Ljubljana 4. aprila pripravila osrednjo slovensko slovesnost, izdali pa so tudi zgoščenko, na kateri so zbrani vsi plakati, namenjeni temu dnevu, od leta 1994 pa vse do letos, ko je plakat oblikoval estonski slikar in grafik Jürij Mildeberg. Estonija je sicer letošnja pokroviteljica mednarodnega dneva knjig za otroke.

Terapevtsko pisanje odraslih
Na področju slovenske mladinske književnosti letno izide okoli 1.000 del, od katerih je le en odstotek kakovostnih ali estetsko vrednih knjig, je dejala strokovnjakinja za področje mladinske literature Milena Mileva Blažič. Z izdajanjem otroških oz. mladinskih knjig se v Sloveniji ukvarja nekaj manj kot 200 založb in izdajateljev, kar po njenem mnenju dokazuje, da je glavni motiv ekonomski. Blažičeva obenem opozarja tudi na paradoks literarnega sistema, v katerem je več piscev kot bralcev, ter na založniške lobije, ki mlade namesto k branju spodbujajo k potrošništvu.

Ob tem pa je opomnila tudi na "pedagogizacijo mladinske književnosti", ki je po njenem prepričanju le pretveza za spodbujanje založniških lobijev, ki si nenehno izmišljujejo nove sezname, ki jih opremljajo z didaktičnim instrumentarijem, s čemer prej omejujejo kot spodbujajo branje. Večina sodobne slovenske mladinske književnosti je po njenih besedah napisana s stališča pisca in ne mladega naslovnika. Značilne so namreč identitetne zgodbe odraslih, ki jih nekateri napišejo za otroke. V delih na simbolni ravni sicer govorijo o otrocih, vendar je to po oceni Blažičeve terapevtsko pisanje. Sicer meni, da večina evropskih držav z obzorja izpusti mladostnike, "ker niso poslušni, niso konformisti in ker so zahtevni".

Sporni Vitan Mal in 'pišoče gospodinje'
Kritična je tudi do ministrstva za šolstvo in šport, ki po njenem mnenju prek zavoda za šolstvo in učnega načrta za slovenščino skrbi le za založniške lobije pod pretvezo spodbujanja bralnih interesov. Med drugim se Blažičeva sprašuje, kako je mogoče, da se je leta 2009 v učnem načrtu za slovenščino kot priporočeno delo znašla knjiga s pornografsko vsebino Vitana Mala. Obenem je zgrožena, da pisatelja financirajo in mu omogočajo delavnice "le za dečke". Prepričana je, da bi v zdravi družbi to onemogočili vsi, literarni, šolski in družbeni sistemi.

Na vprašanje, ali se strinja s pisateljico Bino Štampe Žmavc, ki je nedavno dejala, da "knjigo za otroke lahko izda že vsaka gospodinja", je odvrnila, da je "Slovenija dežela ranjenih otrok, zato vsak, ki ima pet minut časa, napiše knjigo za otroke". Sicer meni, da pisateljičina izjava ne velja le za avtorice. Za takšno stanje je po njenem mnenju vzrok tudi nepisano pravilo, da je lažje ustanoviti založbo in izdati svoje knjige kot priti v hermetično zaprte kroge velikih založb.

Čeprav je v Slovenji kakovostnih mladinskih pisateljev, kot pravi, "manj kot samoglasnikov", pa obstajajo svetle zvezde, med katerimi so imena Saša Vegri, Svetlana Makarovič, Niko Grafenauer, Tone Pavček, Andrej Rozman - Roza, Boris A. Novak in Anja Štefan.

Prireditev ob 100-letnici rojstva Kristine Brenkove
Na osrednji prireditvi ob mednarodnem dnevu knjig za otroke, ki bo v ponedeljek, 4. aprila, ob 11. uri v Knjižnici Otona Župančiča, bodo zaznamovali 100-letnico rojstva vsestranske literarne ustvarjalke Kristine Brenkove (1911-2009) in tradicionalno podelili priznanja "moja naj knjiga". Priznanja so osnovali, da bi med mladimi bralci spodbujali branje in zanimanje za mladinsko književnost.

Poslanica estonske pisateljice Aine Pervik
Pokroviteljica letošnjega praznovanja mednarodnega dneva knjig za otroke je Estonija, ki je poslanico zaupala njihovi pisateljici za otroke Aino Pervik.

Poslanico z naslovom Knjiga se spominja je začela s prvo vrstico knjige Pomlad estonskega pisatelja Oskarja Lutsa. Kot je zapisala, znajo vrstico "Ko sta Arno in njegov oče prišla do šole, se je pouk že začel" v Estoniji skoraj vsi na pamet. Knjiga govori o življenju otrok v majhni podeželski šoli v Estoniji ob koncu 19. stoletja. Literatura se po besedah Pervikove "spominja stvari", ki jih v starih listinah in zgodovinskih knjigah, ki jih pišejo znanstveniki, ni mogoče najti. Slednje namreč ne morejo povedati, o čem je deček, kakršen je bil Arno, razmišljal na poti v šolo, o čem so sanjali takratni otroci ali česa so se bali. Pervikova meni, da pisatelj, ki živi v današnjem času in se s svojimi zgodbami vrača daleč v preteklost, ne more poznati vonjev in okusov ter strahov in radosti tistega časa, medtem ko se "knjiga spominja časa, v katerem je bila napisana".