Slovenski literarni zgodovinar, klasični filolog, prevajalec in urednik Kajetan Gantar je bil rojen leta 1930 v Ljubljani. Otroštvo je preživel v Celju, po vojni je končal gimnazijo v Ljubljani. Študij klasične filologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je začel leta 1950 in ga končal v štirih letih. Leta 1958 je bil promoviran za doktorja literarnih znanosti. Službo asistenta na filozofski fakulteti je dobil leta 1962, docent je postal leta 1967, leta 1978 pa redni profesor na oddelku za klasično filologijo. Gostoval je na različnih evropskih univerzah ter z referati sodeloval na številnih mednarodnih kongresih in simpozijih. Po upokojitvi je pridobil naziv zaslužnega profesorja na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, na kateri je v osemdesetih letih opravljal tudi funkcijo prodekana. Za antologijo rimske lirike je prejel Sovretovo nagrado (1969), za prevod Plavtovih komedij pa nagrado Prešernovega sklada (1972). Leta 2010 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju klasične filologije. Foto: BoBo
Slovenski literarni zgodovinar, klasični filolog, prevajalec in urednik Kajetan Gantar je bil rojen leta 1930 v Ljubljani. Otroštvo je preživel v Celju, po vojni je končal gimnazijo v Ljubljani. Študij klasične filologije na Filozofski fakulteti v Ljubljani je začel leta 1950 in ga končal v štirih letih. Leta 1958 je bil promoviran za doktorja literarnih znanosti. Službo asistenta na filozofski fakulteti je dobil leta 1962, docent je postal leta 1967, leta 1978 pa redni profesor na oddelku za klasično filologijo. Gostoval je na različnih evropskih univerzah ter z referati sodeloval na številnih mednarodnih kongresih in simpozijih. Po upokojitvi je pridobil naziv zaslužnega profesorja na Oddelku za klasično filologijo Filozofske fakultete v Ljubljani, na kateri je v osemdesetih letih opravljal tudi funkcijo prodekana. Za antologijo rimske lirike je prejel Sovretovo nagrado (1969), za prevod Plavtovih komedij pa nagrado Prešernovega sklada (1972). Leta 2010 je prejel Zoisovo nagrado za življenjsko delo na področju klasične filologije. Foto: BoBo
Zasilni pristanek, Kajetan Gantar
Težišče knjige Zasilni pristanek Kajetana Gantarja je na epizodah, ki so vplivale na Gantarjevo poklicno pot. Med njimi so opis obiska predavanja Valterja Bohinca, kjer se je prvič srečal z antično Grčijo, prevajanje Aristotelove poetike, prejem francoske štipendije in imenovanje za asistenta na fakulteti. Kajetan Gantar v delu Zasilni pristanek nadaljuje svoje spomine, ki jih je začel z Utrinki ugaslih sanj in z njimi nagovoril zelo širok krog bralcev, ki so se na njegovo knjigo odzvali z navdušenjem. Prav zaradi tako dobrega odziva se je avtor odločil, da bo napisal drugi del, v katerem so "viharnim" dramatičnim časom", kot sam pravi, sledila "leta zasilnega pristajanja na trdih tleh". Foto: BoBo

Gantarjeva knjiga je nadaljevanje spominov na mladost Utrinki ugaslih sanj, ki jih je avtor izdal pred sedmimi leti, v Cevčevem berilu pa so zbrana njegova literarna in umetnostnozgodovinska dela.

Družina kot zadnja akropola
Kot je povedal na predstavitvi knjige, se je Gantarju sprva misel na pisanje drugega dela svojih spominov upirala. Zdelo se mu je, da njegovo življenje po otroštvu in zgodnji mladosti ni bilo več podvrženo tako razgibanim, dramatičnim in občasno celo tragičnim zunanjim okoliščinam. Zgodnejše dogodke, kot so napadi Nemcev med vojno, begunstvo in izključitev iz gimnazije, bi po Gantarjevih besedah lahko uvrstil v Dantejev pekel, a so prav zaradi tega zanimivejši. Poznejše "prilagajanje na socializem in meščansko prilagodljivost" pa pisatelj uvršča v Dantejeve vice, kar pa po njegovem mnenju ne ponuja tako zanimivega branja. Pri pisanju ga je oviral "luknjičast spomin, podoben bohinjskemu siru", čudi pa ga, da so se mu izmuznili spomini na nekatere dogodke, ki so močno zaznamovali njegovo življenje.

V knjigi je Gantar poleg svoje poklicne poti opisal tudi dogodke in anekdote iz zasebnega življenja. "Družina je bila moja zadnja akropola, kjer sem vedno doživljal največjo moralno oporo," je poudaril. Knjigo je sklenil s smrtjo Antona Sovreta in svojega očeta. Ta je bil slavist, ki dolga leta kljub doktoratu ni smel poučevati slovenščine, je pa po devetih letih brezposelnosti začel učiti francoščino in nemščino na stiški gimnaziji, je povedal Gantar.

Stvarni realist s čutom za umetnost
Milček Komelj, ki je napravil izbor del za Cevčevo berilo, je želel prikazati celovitost Cevčevih osebnosti in dela. Izbor je specifičen, saj zajema različna področja, ne predstavlja pa antologije. Pregledna antologija bi namreč obsegala več knjig, je opozoril Komelj, ki je pokojnega akademika, Steletovega učenca, označil za najizrazitejšo in najplodovitejšo umetnostnozgodovinsko osebnost svoje generacije.
Kot avtorjevo temeljno delo je Komelj omenil monografijo Preproste stvari, ki jo je izdal leta 1944. Njen duh je po prepričanju Komelja preveval vsa njegova dela. Kot umetnostni zgodovinar je bil Cevc zelo objektiven, vendar je bil obenem tudi zelo dojemljiv, z močno intuicijo. Bil je stvaren realist, ki pa je bil prepričan, da je treba umetnost začutiti. Skozi njo se je dalo po Cevčevem mnenju razbrati človeka, je sklenil.