Louis-Ferdinand Céline je zaradi svojih inovacij eden najpomembnejših pisateljev 20. stoletja, a v Franciji zaradi kolaboracije z nacisti po 2. svetovni vojni ni bil v milosti. Foto: Reuters
Louis-Ferdinand Céline je zaradi svojih inovacij eden najpomembnejših pisateljev 20. stoletja, a v Franciji zaradi kolaboracije z nacisti po 2. svetovni vojni ni bil v milosti. Foto: Reuters
Céline je leta 1944 pobegnil iz Francije in bil pozneje v odsotnosti obsojen zaradi kolaboracije. Po letu dni za zapahi na Danskem se je čez nekaj let smel vrniti v Pariz. Foto: Reuters
S pomočjo kolaboracijske vichyjevske vlade so nemške oblasti v času okupacije Francije v koncentracijska taborišča deportirale okoli 78 tisoč Judov. Foto: Reuters

Založba Gallimard je prejšnji teden v kulturniških krogih sprožila niz žolčnih ugovorov, ko se je razvedelo, da nameravajo izdati več kot tisoč strani dolgo antologijo Celinovih esejev iz tridesetih let. Francoski odvetnik in "lovec na naciste" Serge Klarsfeld je zagrozil s tožbo, s katero bi skušal preprečiti izid esejev, češ da je Céline "navdihnil celo generacijo kolaborantov, ki so francoske Jude pošiljali v smrt".

V četrtek je predstavnik založbe za tiskovno agencijo AFP potrdil, da so se odpovedali načrtom za ponatis spornih del. "Projekt sem odpovedal, ker smo menili, da pogoji niso primerni, da bi lahko zagotovili primeren projekt, kar zadeva metodologijo in zgodovino," je izjavil Antoine Gallimard.

Pri Gallimardu so pred tem namreč zatrjevali, da bodo pamflete, ki jih ni bilo v tisku že vse od leta 1945, "primerno kontekstualizirali kot izjemno nasilno pisanje, ki ga zaznamuje pisateljev antisemitizem". Njihov namen je bil ponuditi "kritično izdajo" Francozovih protijudovskih diatrib, ki so v očeh vseh naslednjih generacij umazale ugled sicer zelo nadarjenega pisatelja, avtorja romana Potovanje na konec noči. Delo še vedno velja za enega največjih francoskih literarnih dosežkov 20. stoletja.

Louis-Ferdinand Céline je po "Dnevu D" in zavezniškem pristanku v Normandiji leta 1944 na vrat na nos zapustil Francijo; pozneje so ga v odsotnosti obsodili zaradi kolaboracije s sovražnikom. Pisatelj je celo sam pred smrtjo (leta 1961) izjavil, da noče, da bi njegovi pamfleti še kdaj izšli - kljub temu je odvetnik njegove vdove, zdaj že 105-letne Lucette Destouches, pred kratkim v njenem imenu podal dovoljenje za ponatis.

Podobna dilema kot pri Mojem boju
"Celinovi pamfleti sodijo v najtemnejše poglavje francoskega antisemitizma," so pri Gallimardu podčrtali za AFP. "Ampak cenzura preprečuje, da bi osvetlili njihove ideološke korenine, in priteguje nezdravo radovednost." Direktor založbe sicer "razume čustva bralcev, ki bi se jim ta izdaja morda zdela šokantna, žaljiva ali skrb vzbujajoča iz očitnih etičnih razlogov".

Francoska Zveza judovskih institucij (CRIF) je že v torek javno opozarjala, da so eseji, ki so nastali med letoma 1937 in 1941, po začetku nemške okupacije Francije, "gnusno spodbujanje rasističnega in antisemitskega sovraštva". Skupina štirih vodilnih francoskih zgodovinarjev je načrt za objavo ostro napadla v tedenski reviji L'Obs, kjer so idejo za ponatis opisali kot "voajerizem v najboljšem primeru in nostalgijo v najslabšem".

Pamfletom, ki v Franciji nikoli niso bili uradno ponatisnjeni, bodo avtorske pravice potekle leta 2031. V Nemčiji bodo denimo marca ponatisnili Hitlerjev Moj boj, a nekateri zgodovinarji opozarjajo, da obstaja ogromna razlika med zgodovinskim dokumentom in literarnimi blodnjami francoskega pisatelja.

Čeprav se je večina literarnih zgodovinarjev strinjala, da bi izdaja antisemitskih besedil pod okriljem tako ugledne založbe, kot je Gallimard, samo legitimirala in ublažila Célinovo vlogo v drugi svetovni vojni, pa obstaja tudi nasprotno stališče. Akademik Henri Godard je opozarjal, da bi bili "nezdravo" situacijo pomesti pod preprogo, češ da so besedila že tako ali tako dostopna na spletu, le da brez primernega konteksta.