Ena najuglednejših akademskih revij, posvečenih študijam o Williamu Shakespearu, je k stoletja trajajočim razpravam o tem, kdo je v resnici avtor del, ki jih zgodovina pripisuje ne ravno visoko izobraženemu trgovcu in igralcu iz Stratforda ob Avonu, dodala še eno ime. Novi "kandidat" je presenetljiv predvsem zato, ker je - ženska, za nameček pa še conversa (zatajevana Judinja) in nezakonska hčerka elizabetinskega dvornega glasbenika italijanskega porekla.

Podatki se preprosto ne izidejo ...
Skozi zgodovino so se številni ugledni akademiki (tudi Sigmund Freud, Charles Dickens in Mark Twain) pridružili "protistradfordskemu taboru", ki trdi, kot je zapisal Henry James, "da je božanski William največja in najuspešnejša prevara, kar jih je potrpežljivi svet kdaj požrl". Do zdaj je bilo največ zagovornikov te teorije prepričanih, da je "pravi Shakespeare" William Stanley, šesti grof derbyjski, ali pa oxfordski grof Edward de Vere. "Če si brez predsodkov ogledaš njegove drame, je očitno, da so delo zelo izobraženega posameznika, ki je veliko potoval in podrobno poznal življenje na dvoru. Kako bi fantič s podeželja prišel do vseh teh podatkov?" piše urednik revije The Oxfordian, ki v najnovejši številki sklene, da je bil Shakespeare bodisi de Vere bodisi Christopher Marlowe, tudi redni gost seznamov teh "teoretikov zarote". Toda zares zanimiv dodatek že večkrat pretresenim možnostim je Amelia Bassano (poročena Lanier), Judinja, za katero britanski shakespearoslovec John Hudson trdi, da je, če ni že napisala vseh dram s Shakespearovim podpisom, pri njih vsaj zelo sodelovala.

Si je "temna dama" sonete napisala sama?
Ime Bassanove se v tem kontekstu sploh ne pojavlja prvič: leta 1979 je britanski zgodovinar A. L. Rowse postavil tezo, da je prav Amelia, ki je bila mediteranskega porekla, slavna "temna dama" v Shakespearovih sonetih - ideja, ki so se ji takrat smejali, danes pa velja za zelo verjetno. Hudson gre zdaj še dlje: Bassanova naj bi sonete napisala o sami sebi, "Shakespeare" pa je bil, tako kot v dramatiki, samo krinka za njeno literarno udejstvovanje.

Čeprav je ta hipoteza seveda naletela na številne skeptične odzive, bi pomagala pojasniti nekaj najbolj zagonetnih skrivnosti v zvezi s Shakespearom: od kod je v njegove drame prišlo toliko glasbenih referenc in omemb severne Italije, da elementov hebrejščine niti ne omenjamo.

Amelia Bassano se je leta 1569 rodila kristjanki Margaret Johnson in Baptisti Bassanu, članu judovske glasbene skupine, ki jih je Henrik VIII. dal pripeljati iz Benetk. Po očetovi smrti jo je vzgajala feministka Catherine Willoughby, suffolška vojvodinja, ki je poskrbela, da se je Amelia učila grščine in latinščine ter preučevala Sveto pismo. V najstniških letih je postala ljubica bratranca kraljice Elizabete I., ki je bil med drugim tudi mecen gledališke skupine Lord Chamberlain's Men, ki je uprizarjala Shakespearova dela, in kraljevi sokolar (in glej si ga no, v Shakespearovih dramah je kar 50 omemb tega športa za petičneže - več kot v opusu katerega koli izmed njegovih sodobnikov).

Bassanova je leta 1592 zanosila in da bi se izognila škandalu (njen ljubimec je imel v svojem zakonu 12 otrok) jo je družina poročila z bratrancem, glasbenikom Alfonsom Lanierom.

Od kod toliko podatkov o Italiji in ljubezen do glasbe?
Hudson v svoji študiji poudari, da je v Shakespearovem opusu mogoče najti kar dva tisoč glasbenih referenc, kar je trikrat toliko kot v drugih dramah tistega časa. To je malo manj presenetljivo, če vemo, da je bilo 15 Ameliinih ožjih družinskih članov (oče, mož, strici, svak) dvornih glasbenikov. V Ukročeni trmoglavki se pojavijo junaki Emelia, Alfonso (njen mož) in Baptista (njen oče); sicer je to ena iz serije "italijanskih" komedij o porokah, ki jih je Shakespeare nenadoma začel pisati okrog leta 1592. Ne gre samo za to, da je dogajanje postavljeno v Italijo - zdi se, da je, kdor koli jih je že napisal, bral Danteja in druge italijanske mojstre v izvirniku. In Bassanovi so, kot priča ohranjena korespondenca, tekoče govorili in pisali italijansko.

Da bi Shakespeare znal hebrejsko? Niti slučajno
Podobno "nelogično" je, da bi se v Shakespearovi dramatiki pojavljala hebrejščina. V elizabetinski Angliji ni bilo Judov, ki bi javno priznavali svojo vero, pa tudi "skritih" jih ni bilo več kot dvesto in le majhen odstotek teh je znal brati hebrejsko. Ni mogoče, da bi Shakespeare znal hebrejsko - a kljub temu so akademiki v njegovih stihih našli več ducatov transkripcij hebrejskih besed v angleščino, pa tudi citate iz Talmuda.

Zakaj ni dal svojih hčerk v šolo?
Na koncu se Hudson vpraša še, zakaj bi mož, čigar dela nam naslikajo izobraženega proto-feminističnega človeka, pustil, da njegove hčerke ostanejo nepismene? Shakespeare je namreč storil natančno to. Bossanova se je, nasprotno, zapisala v feministično zgodovino, saj je bila prva Angležinja, ki je izdala pesniško zbirko, Salve Deus Rex Judaeorum (Hvala Bogu, kralju Judov, 1611), satiro, ki je bila znana tudi kot Evina apologija.

Druga plat medalje
In nato je treba seveda omeniti še nasprotnike "teorije Bassano". "Hudsonovi dokazi so zgolj posredni in temeljijo na kvazialegoričnih branjih besedil," pravi Kate McLuskie, direktorica Shakespearovega inštituta na Univerzi v Birminghamu. "Ideja je lepa in domiselna, a nima podlage v dejstvih - lepa zgodba, ki ni nič manj lepa, čeprav je popolnoma napačna."

Mnenje večine ostaja nespremenjeno: Shakespeare je resnično tisti možak iz Stratforda. Bo pa verjetno Hudson, ki ob 400-letnici izida Salve Deus pripravlja obsežno monografijo o pesnici, svoje zrno dvoma zasadil še v koga.

Večni črv dvoma
Upokojeni duhovnik James Wilmot je leta 1785 začel brskati po arhivih knjižnic v bližini Stratforda na Avonu in iskati dokaze, da je preprost fant s podeželja napisal najdragocenejši opus zahodne literature. Našel ni ničesar - nobenih knjig, korespondence, nobenih dokumentov, ki bi to potrdili - in tako je Wilmont postal prvi v dolgi vrsti skeptikov, ki so opozarjali, da Shakespeare, kar koli je pač že bil (sin rokavičarja, trgovec, izposojevalec denarja, igralec) ni mogel napisati tako dovršenih sonetov in iger.

Pred dvema letoma sta britanska igralca Derek Jacobi in Mark Rylance izdala Deklaracijo upravičenega dvoma, v kateri sta se spraševala, kako bi človek s šestimi razredi šole lahko nakopičil (jezikovno, astronomsko, medicinsko, heraldično, itd.) znanje, ki je zbrano v njegovem delu. Na spletu jo je podpisalo več kot 700 ljudi (tudi igralca Jeremy Irons in Michael York, dva vrhovna sodnika, itd.).

Toda, kdo je bil Shakespeare, če ne Shakespeare?
Imena, ki se pojavljajo najpogosteje, so sledeča:

Edward de Vere, 17. grof Oxfordski
Bil je izobražen, kultiviran in podrobno seznanjen z italijanskimi šegami in jezikom, obenem pa je bil tudi sam literat. Večino del naj bi podpisal kot Shakespeare zato, ker so bila kritična do dvornega življenja. Umrl je leta 1604, po tem letu ni izšlo nobeno pomembnejše bardovo delo več.

Christopher Marlowe
Ne le, da je bil eden izmed velikih elizabetinskih dramatikov, bil je tudi vohun z izobrazbo s Cambridgea in občasni Shakespearov sodelavec. Zagovorniki te teorije opozarjajo na uporabo podobja, fraz in rim v njegovih delih, ki je ponekod povsem enaka Shakespearovim. Njegov "umor" leta 1593 naj bi bil pretveza, s katero se je izognil zasliševanju, nato je do smrti anonimno živel v Italiji in še naprej objavljal kot Shakespeare.

Francis Bacon
Odvetnik, ki se je prav tako šolal na Cambridgeu. Privrženci te teorije opozarjajo na njegov zavidljiv besedni zaklad, smisel za humor in še posebej na njegov sloves "skritega pesnika", ki ga je užival v času življenja. V drame naj bi skril namige na lastno življenje.

William Stanley, 6. grof Derbyjski
Še en kozmopolitanski aristokrat. Čeprav se ni ohranilo nobeno literarno delo z njegovim podpisom, pa "poročilo" iz leta 1599 priča, da je "pisal komedije za navadne igralce". Kakšnih 30 let je vodil tudi lastno igralsko skupino, Derby's Men.

(Delno po Globe and Mail.)