Jurčič je pomembno pripomogel h konstituiranju slovenske pripovedne proze in jo razširil po tematsko-motivni in oblikovno-vrstni plati. Foto: ZRSŠ
Jurčič je pomembno pripomogel h konstituiranju slovenske pripovedne proze in jo razširil po tematsko-motivni in oblikovno-vrstni plati. Foto: ZRSŠ
Josip Jurčič
Jurčič je na Dunaju začel študirati klasično filologijo in slavistiko, a je moral zaradi pomanjkanja (finančnih) sredstev študij pustiti.
Nova monografija o Josipu Jurčiču

Josip Jurčič je bil pripovednik in dramatik, ki je živel za slovenstvo. Zaslužen je za razvoj sodobne pripovedne proze pri nas: ob pisanju Jurija Kozjaka je namreč uporabil takrat nov način pisanja, opozarja Matjaž Kmecl, avtor pravkar izdane knjige Josip Jurčič - pripovednik in dramatik.

Slovenski janičar kot zgled slovenstva
Kmecl je Jurčičev vstop v literarno javnost opisal kot bleščeč in obenem "napovedovalen", kajti z Jurijem Kozjakom sta se v slovenski pripovedni prozi zgodila pomembna modernizacija in premik. Snov je iskal v realni zgodovini, po načinu pripovedovanja pa se je priključil sodobni evropski literarni praksi. Zgodovinska snov je Jurčiču kot romantiku dajala obilo možnosti za razgibano fabuliranje, ponujala pa mu je tudi priložnost za iskanje podobnosti med sedanjostjo in preteklostjo: zgodovino je aktualiziral in s tem opozarjal na pereča vprašanja svojega časa. V Juriju Kozjaku je, denimo, jasna narodnoprebudna misel: junaštvo prednikov, ki so branili svobodo, naj bi navdihovalo pisateljeve sodobnike.

V romanih je poskušal ustvariti ideologijo za prodor nove slovenske elite. V takratni Evropi je obstajalo prepričanje, da se narod lahko legitimira samo z ustvarjanjem novega sveta. Šele nato, ko se narod lahko opredeli do ontoloških vprašanj, se lahko tudi legitimira. Jurčič se je zato lotil pisanja romanov in tragedij. Z njegovim Tugomirjem se šele začenja obdobje slovenske moderne tragedije, poudarja Kmecl. Drama, ki odseva politično stvarnost Jurčičevega časa, prinaša idejo o neizprosnem boju z narodnimi nasprotniki.

Vseh ne moreš nikoli osrečiti
Jurčič je bil tudi glavni urednik političnega dnevnika Slovenski narod. Kot urednik je moral ves časopis pogosto napisati, lektorirati in korigirati sam. Z literarnim delom se je zato lahko ukvarjal šele po celodnevni časnikarski tlaki. S Slovenskim narodom je bil Jurčič nenehno v žarišču političnih sporov: mladina ni bila zadovoljna z njegovo spravljivo usmerjenostjo, obenem pa ga je del politike napadal, češ da je "strasten prenapetež" (njegov politični nazor je slonel na mladoslovenski politiki, ostro pa je nasprotoval oportunistični politiki t. i. majhnih korakov, ki jih je ponujala nemška oblast). Kmecl se sicer v svoji knjigi ni ukvarjal z Jurčičevo politično publicistiko, ker so po njegovem mnenju za analizo tega področja Jurčičevega dela bolj primerni politologi.

"Jurčičologija" na Slovenskem
Z zbiranjem Jurčičevih del se je ukvarjal že njegov sodobnik Fran Levec. Poskrbel je za izid enajstih zvezkov zbranih spisov, ne pa tudi njegove politične publicistike. Kasneje sta se tega dela lotila Ivan Grafenauer in Ivan Prijatelj, nato pa je njuno delo nadaljeval Mirko Rupel. Kmecl se je svojega literarno-razlagalnega spisa o Jurčiču lotil na pobudo urednika Zbranih del slovenskih pesnikov in pisateljev Franceta Bernika.

Nova monografija o Josipu Jurčiču