Vaša ocena: 
Ocena 3,9 od 19 glasov
Ocenite to novico!
Na kresni večer je na Rožniku tradicionalno potekala podelitev kresnikove nagrade za najboljši roman preteklega leta. Letos si jo je prislužil Goran Vojnović s Čefurji raus!.
Roman, ki je odjeknil v slovenski javnosti v preteklem letu, je Vojnoviću že prinesel nagrado Prešernovega sklada. Gre za zgodbo o mladem Marku Đrođiću, prebivalcu Fužin, ki sicer pridno trenira košarko, a nenadoma trči ob kup težav, v veliki meri pogojenih z njegovim "čefurskim" poreklom.
Ali kot so zapisali na spletni strani študentske založbe: "Iz grenkosladkega humorja Markove pripovedi vznika usoda prebivalca Fužin, spletena iz kompleksne mreže vzrokov in posledic, v kateri avtor neusmiljeno deli odgovornost med vse akterje. Roman Čefurji raus nas potegne v elegantno pripoved, ki v slovenskem literarnem prostoru najkompleksneje doslej obravnava tematiko priseljencev."
Knjiga Čefurji raus! je izšla lani v zbirki Beletrina in je bila do zdaj že trikrat ponatisnjena, gre pa za Vojnovićev knjižni prvenec. Goran Vojnović se je rodil leta 1980, po končani bežigrajski gimnaziji se je vpisal na Akademijo za gledališče, radio, film in televizijo - smer filmska režija.
Žirija izbirala med 111 romani
Žirija, na čelu katere je Vanesa Matajc, preostali člani pa so Matej Bogataj, Vesna Jurca Tadel, Peter Kolšek in Urban Vovk, je med 111 romani z letnico 2008 za finaliste izbrala še Blatnikov roman Spremeni me, Jančarjevo delo Drevo brez imena, Pregljev Na terasi babilonskega stolpa in Kolarjev Iqball hotel. O zmagovalcu so se žiranti odločili med kulturnim programom na kraju samem - torej na vrhu Rožnika.
Ob razglasitvi petih finalistov pred enim mesecem je predsednica žirije poudarila:"Letošnji romani, sploh tisti, ki so nas očarali, potrjujejo, da smo do nosu v postmoderni paradigmi. Kar se tiče kakovosti, gre pri izbranih romanih za prepričljive podobe fikcijske resničnosti, ki se kažejo skozi različne teme."
Posebna prireditev za poseben dogodek
Na Cankarjevem vrhu se se nocoj zbrali vsi, ki ne uživajo le v literaturi, temveč tudi v posebni scenografiji kresnega večera, ki ga spremljajo bakle, kresnice, čarobna glasba in prav take besede. Za režijo dogodka je poskrbel Igor Likar, s finalisti pa se sta se tudi letos pogovarjala Tina Košir in Dražen Dragojević.
V 18 letih 15 slavljencev
Lani je 18. kresnika prejel Štefan Kardoš za romaneskni prvenec Rizling polka. Novi dobitnik nagrade se bo tako pridružil Kardošu in drugim dozdajšnjim nagrajencem - Lojzetu Kovačiču (dvakrat), Feriju Lainščku (dvakrat), Milošu Mikelnu, Andreju Hiengu, Tonetu Perčiču, Berti Bojetu, Vladu Žabotu, Zoranu Hočevarju, Dragu Jančarju (dvakrat), Andreju Skubicu, Katarini Marinčič, Rudiju Šeligu, Alojzu Rebuli, Milanu Deklevi.
nagrajeno delo se mi zdi, zanimiv kvecjemu novinarski prispevek, socioloska analiza, vsekakor pa nic z umetnskih presezkom. da dobi nagrado tako delo, zame se dodatno kaze, kako introvertirana, skorajda gostilniska je slovenska literarna scena.
Ob podelitvi letošnjega kresnika romanu Čefurji Raus! je slovenski najboljši romanopisec Goran Vojnović tudi presežni avtor. Ko sem npr. omenil, ob razpravi, kaj naj dela tibetansko govedo v Sloveniji, namreč v kraticah JAK (Javna agencija za knjigo), me je brž predsednik komisije, neki Šteger, preprečil, češ da komisije ne zanima noben prevedeni Ivan Tzankar! ker je pač Ivan Cankar nezanimiva in za Slovence seveda že povsem neaktualna in neznana preteklost... - jaz pa sem le odgovoril v soglasju s krepostmi samega umetniškega ustvarjalnega delovanja, da brez preteklosti (Ivana Cankarja) verjetno tudi sedanjosti zdaj ne bi bilo, niti v Društvu slovenskih pisateljev ne! In res, moral bi temu gospodu Štegru, predsedniku sejne komisije v Društvu slovenskih pisateljev odgovoriti, z Goranom Vojnovićem: Čefurji in Ivan Cankar, raus! Ja, potem pa bi me take komisije bržda takoj razumele?! Med jak-imi sogovorci je bil tudi tokratni "nominiranec" kresniški Andrej Blatnik, ki se je zelo pametno oglasil s svojimi predlogi, kako naj bi šlo zanaprej s slovenskim založništvom. Vsaj nagradni kresnik dokazuje, z najboljšim slovenskim romanopiscem Goranom Vojnovićem, da se začenja zares vendarle prostor ustvarjalne svobode tam, kjer komisije v svojih pisarnicah najmanj pričakujejo: namreč na Rožniku, prav tam, kjer je zadnja leta živel prav Ivan Cankar, ki je pač za komisije samo neznana in ničkaj upoštevana, odvečna ali vsaj povsem zanemarljiva preteklost. Kajti dogaja se tukaj, pri nas, v Ljubljani Čefurjani! – Pogovarjal sem se na troli z nekim mladcem čefurjem, ki se je zvedavo zanimal zame in moj poklic…, in sem mu med drugim omenil Gorana Vojnovića Čefurji Raus! – in že sva se pogovarjala o tem romanu, fant si je iskreno želel, da bi čimprej videl tudi film! Ko sem mu rekel, fantu, da je čefur – seveda ni bil niti najmanj užaljen, povedal je le, da izvira njegov rod iz Bosne in da vsakoletno obišče za počitnice ali delopust, če ne drugače, domače kraje… - je pa, seveda, slovenski državljan – in vneto navdušen in kritičen bralec, mladi bralec Gorana Vojnovića; upam, da se pridružujejo tej moji čestitki vsi ljubljanski in drugi čefurji!
Danes je uradno najboljši slovenski pisatelj: Goran Vojnović, ki je tako presegel akademskega mariborskega Draga Jančarja! Kresnik, ki je v 18 letih pogansko nagradil 15 piscev, je tudi te pisce potonil že v aktualistično pozabo! In kako je "ptičjo hišo" kot moško moč v prižganem kresniku kresnikovanja doživljala naša Bertica, danes rajnka Berta Bojetu - niti malo je ni ožgala slava! Zdaj je bistveno, da založbe lepo poprosijo in moledujejo Gorana Vojnovića - za nadaljnje tekste, da se jih usmili s svojimi povsem angažiranimi pisanji, kar vidimo urednice, kako se muzajo okrog mladca in ga občudujejo zaljubljeno, medtem ko založniki ponižno vdano, a imenitno poprosijo, ali se jih avtor usmili - in morda odda kakšno besedilo v natis? Kajti uradno je osebnost Goran Vojnović tudi s Prešernovo nagrado - naš najboljši in največji avtor na začetku 3.tisočletja v slovenskem leposlovju! Čestitke! Seveda se zdaj postavlja tudi pred slovensko literarno zgodovino in posebej pred literarno teorijo odločitev najsodobnejše literarne kritike, ki je nagradila Gorana Vojnovića s kresnikom in imamo odslej najboljšega slovenskega romanopisca, ki je vseskozi razprodan, povsod sposojen, da čakajo nanj v knjižničnih vrstah ter se drži pisatelj zase!
Ampak je res je, Bog mi odpusti, da sem moral v Cankarjevem domu že tik ob in po podelitvi Prešernove nagrade iz sklada Goranu Vojnoviću na "okroglih mizah" zagovarjati - naše vrle policiste, njihovo visoko humano usposobljenost, njihovo skrb za varnost na vseh ravneh, njihovo tako že skoraj neskončno potrpežljivost ob ne le koruptivnem in gospodarskem kriminalu, njihovo vlogo v urejanju prometa, sploh ko organi pregona obravnavajo po zakonu o kazenskem postopku kriminaliteto, urejajo v občinah javni red in skrbijo za mir med ljudmi, ko delujejo v mejnih zadevah in imajo opravka s tujci, ko varujejo kot telesni stražarji osebe in objekte…-, v smislu humanizma sem zagovarjal torej težko policijsko službo! Kajti kot običajno, pa ne le pri nas v Sloveniji ali Ljubljani, so širili predsodke zoper policiste največkrat ob različnih aferah, tako s plemensko romskimi ljudmi, na primer ob nasilju celo na sodišču, kjer so morali odstraniti mirno in ne več pripustiti nasilnežev, do čefurskih mladinskih nasilnežev-pretepačev, ki si jemljejo moč ulice huligansko ali celo gangstersko v območno oblast itd. Nisem govoril v prid policiji, pa bi lahko, ko sem ob pristnem sodelovanju z rajnkim državnim predsednikom Janezom Drnovškom naletel na "moje fante" - osebne varnostnike, s katerimi sem se "samoumevno" spoznal in smo imeli svojega in našega državnega predsednika - preprosto radi! - tudi nisem govoril v obrambo policistov, ko so ukrepali zoper pretepača, ki me je v pošastno alkoholski vnemi napadel z rjovečo sodrgo, namreč v afektu - k sreči me ni zaklal, "se ni spomnil", da ima pri sebi edinole žepni ali gangsterski nož, me pa je mlatil, utrujenega izčrpanega, z nahrbtnikom knjig pozimi, tudi do krvi... Govoril sem pa v Cankarjevem domu, mislim, da v dvorani Lili Novy, ob predstavitvi Gorana Vojnovića, da se policija ne pusti sramotiti in žaliti kar tako, saj take "umetniške svobode" ne razume disciplinirana uniforma... - Pri tem sem se spomnil, kako sem srečal npr. Pavleta Čelika, ki je kot šef ljubljanskega miličništva v letih študentskih nemirov in naše študentske revolucije v dogovoru z nami obljubil, da nas oboroženi miličniki ne bodo pretepali, ko smo organizirali javno povorko študentskih demonstracij po ulicah in cestah slovenske prestolnice - le da ne bi začeli kaki kričači v razgretosti razbijati morda izložbenih oken ali ropati trgovin ter obračati in zažigati "mimogrede" še avtomobilov ali drugih vozil...: takrat sem mu z drugimi, gospodu policistu, šefu tedanjega miličništva, obljubil, da do takih materialnih izgredov ne bo prišlo... - in tokrat, po toliko letih, sem mu zaupal, da sem demonstracije kadriral tako, da smo v prvo vrsto postavili - anarhist/k/e, ki so se drli karkoli, le da je bila A , v drugo vrsto smo dali zagrete mladince komunist/k/e, ki so bili disciplinirani le toliko, da so o kričali tisto o večnem dialektičnem "razrednem boju" in "revoluciji", - nadalje so sledili paragrafarski, intelektualno izurjeni pravniki, ki so s politiki, tudi v vrhuški, diskutirali v tujkah in strokovnih izrazih pravniško, za njimi in med njimi medicinke in medicinci, ki so organe in telesa države šteli kot lastni predmet anatomije, ki ga je treba secirati...: gospodu Pavletu Čeliku je bilo nekoliko kar nerodno, ko sem ga spomnil na tiste čase, saj je bil v resnici, si upam reči danes: z nami! sam je izhajal iz socialnega okolja, ko je študiral ob delu in je poznal humano plat študentskega življenja, seveda pa je bil miličniški stručko... Vsega tega nisem oživljal v javnih pogovorih v kongresnem ljubljanskem centru, kajti čas je preveč oddaljen od Gorana Vojnovića in te generacije, ki pa ima seveda enake simptome uporništva, kakor smo jih imeli sami v študentskih letih. – Puščam ob strani staro spretno državnomučilno in mučilniško okrutno ter neposredno primitivno udbo – politično policijo titinstva, ki me je že zgodaj klicala na mariborska zaslišanja; tudi puščam tokrat vnemar napade intervencijske milíce lederboysov, ki so me pretepali na cesti – verjetno na ukaz udbe!? – do nezavesti, ko so izskočili iz mariborske kible, eden mi je zvil palca za hrbet, drugi me je boksnil z ubijalskim ali zajčjim udarcem v zatilje, da sem omahnil, potem pa so se tovariši plavi angeli kot lederboysi izživljali nad mano, da sem v nezavesti kri bruhal, zbudil pa sem se v veži hotela Zamorc stolčen skoraj do smrti in pohabe, kjer mi udbaški zaupnik – receptor ni hotel dati, ko sem prišel k sebi, na mojo prošnjo niti kozarca hladne vode, in seveda je bilo tisto strahotno pretepanje – brez zapisnika! Jugoslovanski miličniki niso bili ničkaj manjvredni od četašev v Srebrenici ali Vukovarju… - ko je šlo za politične zadeve! Enako je bilo tudi s tedanjim celotnim, od Partije odvisnim sodstvom…
Letošnje tekmovanje za delovsko nagrado Kresnik sem spremljal od prvega dne in v pripravah naprej: nergali so nad mano, kako da hvalim mladega in svežega imenitnega pisatelja Gorana Vojnovića, znanega tudi po kolumnah - oziroma, bolje rečeno: po feljtonih naročeno v ljubljanskem Dnevniku?! češ, lejsiga, sam si vrhunski umetnik in mojster leposlovne besede, Vladimir Gajšek, in to že vsaj 40 let! - pa nam hvališ takega, ko bi vsak znal takole pisati... "Ja, zakaj pa ne napišeš ti takega feljtonskega romančka Čefurji raus!?" odgovarjam negodnim marnjavkam in godrnjačem, ki jih kar zvija…Uradno najboljši slovenski avtor je torej - Goran Vojnović! In kaj si morete, nespretni velevažni nergači malomestnih zakotij?Ko vidim prižigati kres na Rožniku, se čefurji priklonijo ne le najboljšemu slovenskemu romanopiscu Goranu Vojnoviću, ampak tudi v DSP komisijsko javno zanikanemu prvemu poklicnemu pisatelju Ivanu Cankarju. ۞
Vladimir Gajšek
potlej je pa ta roman pravzaprav slab. Nima npr. statiskik, koliko so priseljenci deprivirani pri iskanju služb, ne obrača se na predsatvike vlade, da izpeljejo konkretne ukrepe, ne zahteva dvojezičnih šol itd.
moram reči, da le pritrjuješ temu, kar sem dejal: govorimo o (ne)pavilnem ocenjevanju umetnosti, ti pa o tem, da se slo. ksenofobna.
Tle je haklc: umetnost ni dobra SAMO zato, ker poboljšuje ljudi.
Kar zmrazi me, ko vidim, kakšni so naši mediji. Kako lahko npr. komentar kakšnega Ginosta ostane objavljen na forumu celih 24 ur, pa ga administrator ne spozna za žaljivega?
Lepo pa bi pozdravil uporabnika MMC-ja z vzdevkom "ginost". Tako luciden komentar, je res moral "pritisnit" dvakrat! (smeh)
v nobenem primeru me ne moti poreklo avtorja. Uspeh mu od srca privoščim, škoda le, da ga je dobil na tak način.
Botox45,
ne bodi žaljiv, tvoje provociranje s slovenceljstvom bolj ko ne potrjuje napisano. Upam, da se strinjaš, da umetnosti nismo več sposobni meriti po njenih merilih, pač pa po političnih. V zadnjem času slednja izpostavljajo skrb za marginalne skupine. Lani se je to odrazilo v slinastem malikovanju Lajnščkovega opevanja romov, letos v Vojnoviču itd.
Ni narobe, ker je bil nagrajen roman s to vsebino, pač pa ker je moral biti. Si predstavljaš fanatastičen roman, ki bi pisal o slovenskem mladeniču, ki igra frajtonarico in sam dela klobase? Če bi ga napisal Dostojevski na kvadrat, nima šans!
Mentalni pešci RAUS!
Pač živimo v časih, ko je PR, prodaja in dobiček edina Sveta resnica, pa naj bo kakršna koli kriza gor ali dol.
Po eni strani si pa ekipa zasluži neko nagrado za tak projekt, da so takšno literarno sranje tako neverjetno zreklamirali.
Sramota!
slovenecnadunaju, kaj veš o slovenski umetnosti? si seznanjem s tem, koliko se forsira v tujino? slovenska sodobna poezija je, kolikor sem seznanjen, precej prevajana v druge jezike. važno, da je sramota, ja.
pri vsem tem pa mi je najbolj všeč komentar ginosta. iskren in nepokvarjen. in na nič nižji ravni kot komentar slovencanadunaju in ovijalke. pih.
a si sploh prebral knjigo?
al rabiš le pozornost?
In zato Goran, se nebi smel včlanit v ta klub. Ki te hoče medse... bogve zakaj...
Vsebina, umetniški izraz, presežek pomenskosti itd, vse to ne šteje več. Tudi Vojna in mir ne bi imela šans, če bi bil v konkurenci še tako plitek roman na temo lezbične aktivistke v Tađikistanu.
Sramota.