V svoji najnovejši pesniški zbirki Ciril Zlobec širi in poglablja svojo vednost in čutenje ob tako imenovanih “poslednjih rečeh” življenja in smrti, vendar ves čas na ravni osebne, doživljajske izkušnje. Zlobec je tudi v tej zbirki še vedno razpoznaven kot pesnik ljubezni dvoedine, ki pa se tokrat prevesi v bolečino … Foto: Emka
V svoji najnovejši pesniški zbirki Ciril Zlobec širi in poglablja svojo vednost in čutenje ob tako imenovanih “poslednjih rečeh” življenja in smrti, vendar ves čas na ravni osebne, doživljajske izkušnje. Zlobec je tudi v tej zbirki še vedno razpoznaven kot pesnik ljubezni dvoedine, ki pa se tokrat prevesi v bolečino … Foto: Emka
Ciril Zlobec je znan zlasti kot pesnik, ki piše lirične, čustvene pesmi. Prve pesmi je objavljal že med vojno. Leta 1953 skupaj s Tonetom Pavčkom, Kajetanom Kovičem in Janezom Menartom izdal prvo svojo pesniško zbirko Pesmi štirih, ki je do danes doživela številne ponatise. Foto: MMC RTV SLO/Blaž Kosovel

Kot je pesnik, pisatelj in publicist povedal na predstavitvi svoje najnovejše zbirke, ki je potekala na Društvu slovenskih pisateljev, se v njej vrača k vsem tistim pesnitvam, ki predstavljajo mejnike v njegovem življenju. Gre za zbirko osmih ciklov, ki se tematsko razgrinjajo med tanatosom in erosom, po avtorjevih besedah pa se ne začenja z izhodiščnim erosom, ampak s cikloma Bolečina dvoedina in Pomladni pogovori z mrtvo hčerko ali parabola o cvetoči češnji uvede tanatos.

Katarzično pisanje
Pisanje teh pesmi je bilo pesnikov katarzični proces, saj je bila njegova očiščena bolečina edini pravi navdih, potreben za preboj pesmi iz emocionalnega v intelektualni okvir. V osameli bolečini je pesnik spoznal lepoto golega življenja in dejal, da brez bolečine ni razkošja. Življenje je po njegovem mnenju edina človeška vrednota in hkrati vse, kar je človeškega; vsa občutja in razmišljanja povezana s tovrstno tematiko je Zlobec zapisal v ciklu Golo življenje. V ciklu Ah, ti moji kraški bori se Zlobec rojen na Krasu poistoveti z odpornimi drevesi, ki kljubujejo ostrim življenjskim pogojem ter se borijo za obstoj.

V dialogu z bralcem
Poezija je, pravi Zlobec, sama po sebi logična, toda nikoli popolnoma sklenjena, ker je vedno v dialogu z bralcem, posredno pa tudi s kritikom. Zlobec je pripomnil, da tudi pesnik kritično opazuje svojo ustvarjalno pot, ve da ne more vsega uresničiti v skladu s svojim idealom. Meni, da je temeljni ideal, ki ga predstavlja poezija, prav njen upor proti zlu.

Avtor spremne besede Ivo Svetina je na predstavitvi k temu dodal, da je idealna podoba pesmi kot govorica človekovega srca. V zbirki je na koncu veliko različne ljubezenske poezije, o pesnikovi neusahljivi ljubezni do življenja, do očiščene bolečine in do žene, ki ji je posvetil večino teh pesmi. Ljubezen do življenja je Svetina označil za najzagonetnejšo uganko in najskrivnostnejšo skrivnost, ki jo Zlobec v svojem izboru mojstrsko spleta v pesniški venec. Pretehtan in subtilen izbor pesmi, predstavlja po besedah Iva Svetine panteon za mlajše pesnike.