Marcel Proust je pohvalne recenzije svojega romana spisal kar sam, jih preposlal svojemu uredniku Louisu Brunu, naj jih pretipka, da "ne bo nobene sledi moje pisave več" in da bi se tako lažje "absolutno distanciral od denarja, ki bo šel iz rok v roke".

Pisma, za katera si Proust verjetno ne bi želel, da bi se ohranila, bodo naslednji mesec v Parizu na dražbi prodajali v družbi izjemno redkega izvoda prvega romana iz cikla V iskanju izgubljenega časa, V Swannovem svetu. Strokovnjaki dražbene hiše Sotheby's ocenjujejo, da bodo knjigo prodali za približno pol milijona dolarjev. Tako dragocena je zato, ker je eden izmed štirih ohranjenih primerkov posebne izdaje, natiskane na "japonski papir" (narejen iz lubja murve). Primerek, ki gre na dražbo 30. oktobra, je prav tisti, ki ga je Proust podaril Brunu v zahvalo za njegovo taktično posredovanje.

Iz pisem je popolnoma jasno, da je "promocijo" iz svoje bolniške postelje orkestriral Proust osebno, ki uredniku in predstavnikom založbe Grasset zagotovi, da bo denar "seveda v celoti vrnil".

Tisoč evrov za pohvalno omembo na naslovnici Figaroja
Premožni pisatelj je tako odštel tristo frankov (danes bi bilo to okrog tisoč evrov), da se je na naslovnici časopisa Figaro pojavila pohvalna omemba romana V Swannovem svetu. Še enkrat več, 660 frankov, je plačal za daljšo recenzijo s podpisom enega izmed njegovih prijateljev, ki je izšla na prvi strani časopisa Journal des Debats.

Oba omenjena članka sta bila - z dodanimi komplimenti "popravljeni" - različici recenzije, ki jo je Proustov stari prijatelj, slikar Jacques Emile-Blanche, napisal o prvem delu monumentalnega dela. (Emile-Blanchev slavni portret Prousta boste našli v pariškem muzeju Orsay.)

Pisanje, ki "razkriva četrto dimenzijo"
Pisma Louisu Brunu razkrivajo, da bi se današnji Hollywood lahko marsikaj naučil od Prousta, ko gre za umetnost selektivnega povzemanja in samopromocije. Roman V Swannovem svetu je "majhna mojstrovina", beremo v recenziji, ki "kot piš vetra odpihne uspavajoče meglice" vsega drugega, kar je bilo tisti hip na policah knjigarn. Proustovo pisanje je "skoraj preveč sijajno za oko ... Ta knjiga skorajda nakazuje četrto dimenzijo, o kateri govorijo kubisti".

Proust je skušal odlomke prijateljeve recenzije spraviti še v tri druge publikacije (le eni izmed njih, dnevniku Gil Blas, je bil pripravljen za to uslugo tudi plačati). Iz pisem je jasno razviden tudi njegov bes na uredništvo časopisa Le Figaro, ki je črtal omembo avtorja romana kot "eminentnega" Marcela Prousta.

Ni šlo (samo) za nečimrnost
Razlog za pisateljevo hlepenje po pozitivni publiciteti, kakor koli je pač do nje lahko prišel, je bilo deloma posledica tega, da je moral izdajo knjige financirati sam. Rokopis je zavrnila cela vrsta založb; šele po dolgih naporih je uspelo Brunu svojega nadrejenega, Bernarda Grasseta, leta 1913 prepričati o izdaji - pa še to le pod pogojem, da pisatelj plača vse njene stroške. Pa še tako Grasset ni skrival svojih nizkih pričakovanj za knjigo; izvod, ki ga je podaril prijatelju, je pospremil s pripombo: "Tole je neberljivo."

Je pa res, da so že v nekaj tednih po izdaji prvi (dejansko neodvisni) kritiki v Proustovem delu prepoznali mojstrovino, pa čeprav širša javnost še vedno ni dojela. Gaston Gallimard, lastnik založbe, ki še danes nosi njegovo ime, je pozneje Proustu celo pisal, češ da je bila zavrnitev rokopisa največja napaka v njegovi karieri.

Spreten piarovec, preden je ta poklic sploh obstajal
Sothebyjev kurator Benoit Puttemans opozarja, da se je plačevanje za pozitivne recenzije "dogajalo kar naprej", da pa je Proust to počel "mojstrsko". "Nikoli ni bil preveč neposreden. Funkcioniral je kot svoj lastni predstavnik za javnost in lansiral člančiče, ki jih je spisal sam, a jih je zamaskiral kot pisanje drugih ljudi." Ker je bil domač med družbeno smetano, pa tudi premeten, je pisal besedila, ki so hvalila vse po vrsti, na primer z omembo, da je "izjemen slikar napisal članek o sijajni knjigi".

"Največji pisatelj 20. stoletja" (oznako mu je pripel še en slaven pisatelj, Graham Greene) je še pred vsemi temi recenzijami uporabil svoje (številne) zveze v visoki družbi, da je lahko dobil več intervjujev, s katerimi je promoviral knjigo. Opravil jih je kar v svoji postelji, v sobi, ki je bila obtesana s pluto, da bi občutljivega umetnika varovala pred hrupom mesta.