Prozni prvenec Matjža Lunačka Beatus ille qui …   je izšel v založbi Beletrina. Foto: Beletrina
Prozni prvenec Matjža Lunačka Beatus ille qui … je izšel v založbi Beletrina. Foto: Beletrina

Vendar pa je v zbirkah pogosto očitna razlika med zgodnjimi in manj dodelanimi deli in tistimi, v katerih se že kaže poznejša usmeritev, če ne celo sramežljivi obrisi nekakšne avtopoetike. A ne tokrat; proze se namreč zdijo nametane z vseh vetrov, čeprav opazimo približno tri pripovedna osišča: eno so pravljice in alegorije, potem je del, ki se posveča zgodovinskim, predvsem travmatičnim dogodkom v turbulentnih časih, v zadnjem delu pa se v pravljično ozračje mešata mitologija in navezava na klasiko.

Na klasiko nas napotuje že naslov Beatus ille qui … ali v razširjenem prevodu: blagor tistemu, ki odmaknjen od sveta živi; sklicuje se na Horacijevo pesnitev. Avtor naj bi že s citiranjem latinščine pokazal načitanost – to je seveda visoka referenca, ki ji v neposrednosti in drznosti med prvenci skoraj ni para. Morda naj bi nas naslov napotil na klasičnost, na uravnoteženo navezavo na stara mero in čut, poudaril avtorjevo izmodreno izločenost. V zbirki res zasledimo nekaj citatov iz klasike in sodobne teorije ali slikarstva, vendar večinoma kot moteče in neprimerne vložke, ki razbijajo enotnost pripovedi. Eden od problemov Lunačkovega pripovedovanja je namreč bralno spotikanje; zgodba, ki ne steče, se potem zatakne ob preskoku v času. Vsevedni pripovedovalec namreč v zgodbo vstavi kaj, kar je razumljivo šele iz nekega poznejšega časa, današnjega, protagonistom pa je to futuristična prihodnost. Predvsem pa takšna uporaba faktov moti intonacijo pripovedi; v pravljičnih in alegoričnih zgodbah imamo potem kakšna pojasnila o naravi gona pri živalih, pisanje o dogajanju v drugi svetovni vojni prekine stavek o kubanskih komunističnih zaporih ali kakšni podobni modernosti, da nikakor ne vemo, od kod časovni preskok in kako ga sploh pripovedno upravičiti.

Lunačkovo pisanje je kar najbolj razcefrano, tudi glede pripovednih tehnik. Začne se s pravljicami v slogu kakšnega Pabla Coelha in podobnih kičopiscev, torej kar najbolj preprosto in neposredno, na videz naivno, pa vendar kot da modro in delujoče od spodaj in od znotraj. Takrat se nam zdi, da nam s popisovanjem reke z dvema bregovoma, pa s fantom in dekletom, ki ugledata rožo čudotvorno, poskuša pričarati arhetipske situacije, da izpisuje alegorije, za katere vemo, da so v nasprotju s simboli s svojo enoznačnostjo pravzaprav ruševine mišljenja. Občutek dobimo, da nas hoče mobilizirati za presežno, da se z nami igra mance, da poskuša s preprostostjo spregovoriti o globinah človekove duše. Kot da ne bi vsa literatura naslavljala prav tega arhetipskega in nezavednega. Glavna tema prve tretjine zbirke so srečanja nasprotij, ki se iztečejo v pomiritvi; junak, zdaj mišljen kar najbolj dobesedno, torej v slogu del in ugotovitev Josepha Campbella ali Carla Gustava Junga, mora premagati samega sebe na poti do uspeha. Vendar pa to na arhetipsko in mitsko naslonjeno pisanje pade na izvedbi, v praktičnem delu, kjer nas pred tovrstnim modrovanjem zaščiti že slaba pripovedna tehnika.

Že v prvem in še bolj v osrednjem delu zbirke slutimo navezavo na konkretne osebe, morda v srečanju zdravnika in inženirke celo na odnos med Slavkom Grumom in Joži Debelak. Še več konkretnosti in zgodovine je v zgodbah o vojni, predvsem drugi svetovni, o brezobzirnem in slepem valjarju zgodovine, ki melje in zmečka izjemne posameznike. Pričevanja o internaciji, racijah v mestu, vse to poznamo, pri Lunačkovih ubeseditvah pa umanjka predvsem zgodbarski iztek ali preobrat. Konec se preprosto zgodi, ne po notranji nujnosti ali po pripovedni logiki, temveč samovoljno, na hitro in nepoantirano. Ali pa celo na silo poantirano, skoraj tezno in na silo moralistično, nekako v slogu konca zadnje zgodbe v zbirki Izhod vhod:

»Veste, sence se gibljejo zelo rafinirano, morda malce podobno kot mojstri tai-chija. Neslišno, počasno drsenje skozi prostor, v katerem ni nobenega zračnega upora. No, to je lepa podoba, ki se je ni treba nikomur sramovati.«

Precej samovšečno za prvenec, čeprav povsem neučinkovito, predvsem pa je avtoritarni, komentatorski glas v tej na prvi pogled naivni prozi popolnoma odveč in celo moteč. Res ni v navadi, da bi bili do pisateljskih začetkov enako neprizanesljivi kot do del starih mojstrov, kadar jim spodleti. Vsako pisanje je pot v neznano, in če pisatelj zaide v slepo ulico, mu moramo vedno priznati vsaj drznost in odstopanje od že prehojenih poti. Vendar pa je v Lunačkovem primeru pravzaprav vsak od treh poskusov zgrešen in ne obeta uspešnega razvoja. Lunaček ne premišlja dovolj o učinkih, zato njegova naracija deluje okorno in surovo; ne le faktični podatki, tudi gradnja svetov, ki so fantastični in zmaknjeni, delujejo poljubno, naključno. Kar ob obrtnih napakah, nerodnostih in pretencioznosti, ki se skriva za naivnostjo, odvzame vsakršen bralni užitek.

Matej Bogataj, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)