Gneča na knjižnem sejmu, ki se je ravno končal, daje upanje, da usoda tiskanih knjig in medijev morda le ni tako črna. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Gneča na knjižnem sejmu, ki se je ravno končal, daje upanje, da usoda tiskanih knjig in medijev morda le ni tako črna. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Mediji Prešernovega časa so v nebo kovali Koseskega, in ne danes največjega slovenskega pesnika. Foto: Arhiv Andreja Mraka
Zmagovalec nagrade kresnik Goran Vojnović
Pomembno vlogo pri promociji literature igrajo književne nagrade, denimo kresnik. Foto: BoBo

Slovenski Center PEN je ob sklepu Slovenskega knjižnega sejma pripravil okroglo mizo Mediji,
tekmeci ali zavezniki knjige?, na kateri so predstavniki književnosti in medijev spregovorili o današnjem pomenu medijev za literaturo. Med drugim so se strinjali, da literarna kritika nima več moči, da bi množično vplivala na bralčevo izbiro knjige.

Po besedah Edvarda Kovača, člana upravnega odbora slovenskega centra PEN, ki je vodil omizje, je literatura odvisna od medijske predstavitve. Mediji lahko določeno knjigo povzdignejo ali pa jo sesujejo, čeprav iz zgodovine vemo, da lahko to počno le kratkoročno, je menil Kovač. Ob tem je spomnil, da so mediji Prešernovega časa — Kmetijske in rokodelske novice — v nebo kovali Koseskega, in ne danes največjega slovenskega pesnika.

Skupne težave še ne pomenijo zavezništva
Danes smo v virtualnem svetu, kjer vse manj ljudi bere tako literaturo kot časopise, zato so se pisatelji in novinarji znašli v zelo podobnih težavah, pri čemer bi se po Kovačevem mnenju lahko razvilo zavezništvo. Kot je menila dolgoletna novinarka in urednica Ženja Leiler, skupne težave še ne pomenijo nujno zavezništva. Poudarila je, da so se razmere na trgu časopisov res drastično spremenile, saj se je njihovo število močno zmanjšalo ob neprimerno večji knjižni produkciji.

Tako so lahko nekoč časopisi pokrili celotno aktualno knjižno produkcijo, o eni knjigi je bilo mogoče prebrati tudi po pet kritik, medtem ko je danes že ena lahko redkost. Po besedah Leilerjeve ni toliko težava prostor za pisanje kot to, da se "vse seli na splet". To po njenem mnenju pomeni, da je literarna kritika postala manj verodostojna in udarna, saj se vedno več ljudi čuti poklicane, da jo piše.

"Časopisi so urejani, splet ni," je pojasnila Leilerjeva in obenem opozorila, da je tudi pri časopisih vse manj literarnih urednikov, tako jih, denimo, Knjižni listi nimajo več. Poklic literarnega urednika in kritika po njenem prepričanju izginja tudi zato, ker se z njim ne da več preživeti.

Premalo sredstev za knjigo in film
Spomnila je tudi na prenehanje izhajanja časopisa s kulturnimi vsebinami Pogledi. Po njenih besedah je naloga države, da ohranja, kar je za družbo pomembno, zato ne razume, zakaj ni podprla tega projekta. Z njo se je strinjal pisatelj Jani Virk, ki deluje tudi na televiziji. Spomnil je na absurdno majhne zneske, ki jih država namenja za knjigo in film v primerjavi z denimo skandinavskimi državami.

Novinar Vlado Motnikar s 3. programa Radia Slovenija — ARS je dejal, da ta program še pušča dovolj prostora za širše predstavljanje literarnih vsebin. Povedal je, da oddaje, kot sta Literarni nokturno in Lirični utrinek, ohranjata število poslušalcev, medtem ko so razmere na 1. in 2. programu manj ugodne za literaturo.

Predsednik slovenskega centra PEN Marjan Strojan je pomembno funkcijo pri promociji literature pripisal tudi šoli in akademski sferi, Ženja Leiler pa literarnim nagradam, kot je kresnik.