"Kdor čaka, dočaka," je na današnji predstavitvi "zamujajoče" monografije s podnaslovom Iskalec lepote in pravljičnih svetov, ki jo je izdalo Lutkovno gledališče Ljubljana (LGL), povedal njen avtor Matjaž Loboda. Po besedah direktorja LGL-a Uroša Korenčana je knjiga o Klemenčiču dolg, za katerega bi se bolj spodobilo, da bi ga gledališče kot skrbnik dediščine poravnalo lani ob stoletnici slovenskega lutkarstva, tako pa je izšla leto pozneje s finančno pomočjo ministrstva za kulturo.

Rojstvo lutkovnega gledališča z Mrtvecem
Milan Klemenčič (1875-1957) se je nad lutkami navdušil že v otroških letih in je pozneje ob študiju slikarstva v Benetkah, Milanu in Münchnu redno zahajal v lutkovna gledališča. Na svojem domu v Šturjah pri Ajdovščini je 22. decembra 1910 uprizoril igro Mrtvec v rdečem plašču, ki je pomenila rojstvo slovenskega lutkovnega gledališča.

Po Lobodovih besedah je dolgo veljalo, da je bila to prva lutkovna predstava na Slovenskem, dokler niso ugotovili, da jih je družina Ipavcev uprizarjala že v 80. letih 19. stoletja. Vendar to Klemenčičevega prvenstva ne zmanjšuje, saj gre za začetek slovenskega lutkovnega gledališča kot umetnosti, je poudaril avtor monografije.

Po vojni vodja marionetnega gledališča
Malo marionetno gledališče, ki ga je Klemenčič odprl v Ajdovščini, je delovalo do prve svetovne vojne. Do takrat je pripravil še pet premier, dve pa nato leta 1917 v Gradcu, kjer je služil vojsko. Po vojni se je z družino preselil v Ljubljano, kjer ga je gledališki konzorcij postavil za vodjo Slovenskega marionetnega gledališča.

Omenjeno gledališče je, kot je povedal Loboda, v sedanji Šentjakobski dvorani v Mestnem domu uprizorilo 105 predstav in 16 premier od leta 1920 do leta 1924, ko je zaradi nemogočih pogojev zaprlo vrata. K lutkam se je Klemenčič spet vrnil dobrih deset let pozneje: leta 1936 je gledališče Miniaturne lutke v njegovi dnevni sobi uprizorilo igro Sovji grad, dve leti pozneje pa predstavo Doktor Faust, ki je obveljala za vrhunec njegovega ustvarjanja.

Klemenčičeva zapuščina na koncu le v LGL-u
Matjaž Loboda se je s Klemenčičevo zapuščino prvič srečal sredi sedemdesetih let, ko mu je umetnikov sin predlagal, da bi jo organizirali v muzejsko zbirko, vendar pravih možnosti tedaj ni bilo. Naslednjič se je z njo srečal leta 1988, ko je za festival Lutke pripravil razstavo Od Klemenčiča do Pengova, nato se je zapuščina vrnila nazaj pod okrilje družine.

Pozneje je pripravil še več razstav o Klemenčiču, tudi v tujini, dokler ni njegova hči zapuščine predala LGL-u, ki je na podstrehi organiziral stalno razstavo in oživil obe predstavi gledališča Miniaturne lutke. Na vrsti je bila torej le še monografija, je še povedal Loboda.