Foto:
Foto:
Heinricha Heineja nekateri primerjajo tudi z Göthejem.
Poezijo Jacquesa Preverta so pogosto uglasbili francoski šansonjerji.

Andrej Arko je izbral in prevedel pesmi Williama Wordswortha, Mile Klopčič in Kajetan Kovič sta prevedla in izbrala dela Heinricha Heineja, v izbor pesmi pa sta uvrstila tudi prevode Štefana Vevarja. Bralci bodo lahko posegli tudi po izboru in prevodu del Anne Ahmatove, za katerega je odgovoren Tone Pavček, izbirajo pa lahko tudi med pesmimi Jacquesa Preverta, ki jih je izbral in prevedel Aleš Berger, in poezijo Pabla Nerude, ki jo je za izdajo pripravil Aleš Šteger, sicer ob Jožetu Udoviču tudi prevajalec Nerudovih pesmi.

Nekaj prevodov je povsem novih
Vsem petim avtorjem izvirnikov so skupne klasične verzne oblike, sicer pa so predstavniki petih različnih nacionalnosti, ustvarjali pa niso niti v istem časovnem obdobju. Aleš Berger, urednik zbirke Mojstri lirike, je ob predstavitvi povedal, da so nekatere pesmi iz zbirke prevedene prvič, medtem ko je nekaj prevodov popravljenih.

Za nepobolšljive romantike
Po Wordsworthovih sonetih in odah bodo z največjih veseljem posegli tisti, ki sta jim blizu romantična poezija in opisovanje narave. Utemeljitelja angleške romantike, ki je živel med leti 1770 in 1850, je namreč navdihovala predvsem narava, ki jo je spoznaval na samotnih sprehodih po severnem delu Anglije.

Konstrukcija in dekonstrukcija v enem
Tudi Heine (1797-1856) se je v svojih pesmih posvečal poetskim podobam, ki jih je v prvem delu pesmi konstruiral, v drugem pa cinično in šaljivo dekonstruiral. Po besedah Kajetana Koviča sta za Heinejev slog značilni predvsem zvočnost in zgoščenost, njegov opus pa zajema pesmi z zelo pestro tematiko, saj obravanava ljubezenske, satirične, realistične in socialne teme.

Ruskim ženskam je dala besedo
Izbor pesmi Toneta Pavčka bralstvu prinaša poezijo ruske pesnice, ki se je sama šalila, da je ruske ženske naučila govoriti, ne ve pa, kdo jih bo zdaj znal ustaviti. Pesmi Anne Ahmatove (1889-1966) prevevajo samota, tragična občutja in intimne stiske, ki jih je znala opisati s presunljivo preprostostjo. Z njeno poezijo se je Pavček srečal tudi v živo, ko sta pesnika drug drugemu recitirala vsak svojo poezijo.

Zmagovalna komnbinacija s šansonsko glasbo
Pesmi Jacquesa Preverta (1900-1977) pozna marsikdo, ki pa ne ve, da gre za pesmi tega najbolj priljubljenega francoskega pesnika 20. stoletja. Njegove verze so namreč uglasbili številni francoski šansonjerji, ki so se navduševali nad melanholičnimi in šegavimi ljubezenskimi in satiričnimi besedili. Tokratni prevod zajema predvsem pesmi iz njegove prve zbirke Besede iz leta 1946.

Čilenski borec za pravice
Kdor ima rad himnično slavljenje ljubezni, narave in socialne pravičnosti, pa bo verjetno odprl poezije čilenskega pesnika Pabla Nerude (1904-1973). Udovič in Šteger sta lahko izbirala med zares obširnim pesnikovim opusom, saj so samo ob njegovi smrti našli deset še neobjavljenih pesniških zbirk.