Morrissey je knjigo Evropi predstavil v Göteborgu. Morda zato, ker ga mesto spominja na Manchester, hkrati pa je želel ponagajati britanskim medijem, ki ga imajo pogosto v zobeh? Foto: EPA
Morrissey je knjigo Evropi predstavil v Göteborgu. Morda zato, ker ga mesto spominja na Manchester, hkrati pa je želel ponagajati britanskim medijem, ki ga imajo pogosto v zobeh? Foto: EPA
Kot piše na ovitku knjige (da, prav vidite, izšla je v Penguinovi zbirki klasik), so Morrisseyja gledalci BBC-ja leta 2006 izglasovali za drugo največjo še živečo britansko ikono, prekosil ga je le sir David Attenborough. Foto: Založba
Gneča v nakupovalnem središču, ki je gostilo zgodovinski dogodek. Morrissey v nakupovalnem središču? Precej neobičajna misel. Foto: EPA

je na eni in edini evropski predstavitvi njegove "še vroče" avtobiografije pričakalo na stotine oboževalcev, ki so v Göteborg na srečanje s svojim idolom pripotovali z več koncev sveta.

Nekateri so pred knjigarno v nakupovalnem središču Nordstan čakali tudi več kot 30 ur, piše Guardian. Za omenjeni britanski časnik je 35-letni David Lewin, Liverpoolčan, ki je s svojo partnerico Michelle na Švedsko prispel z le enim namenom, srečati Morrisseyja, potem ko se mu je njegov idol podpisal na tri izvode avtobiografije in na roko, v solzah povedal: "Uresničile so se mi sanje. On je glasbena podlaga mojega življenja." David in Michelle sta se nato odpravila naravnost v tetovirni salon, kjer so jima avtograma spremenili v večen spomin.

Sicer so bili v okrog 500-glavi množici zastopani predvsem mladi Švedi, ki jih je o dogodku obvestila spletna stran za oboževalce True-To-You. Kot so pripomnili pri Guardianu, izbor prizorišča za podpisovanje knjig ni bil ravno običajen za slovitega manchestrskega avtorja besedil in borca za pravice živali, saj je bila knjigarna prepojena z zelo prepoznavnim vonjem, vonjem po McDonald'su, ki ji stoji nasproti. In Morrisseyjevo stališče do uživanja mesa na splošno in še posebej do "Maca", je že kar razvpito sovražno.

Göteborg, skoraj kot Manchester?
Hkrati pa je mnoge zanimalo, zakaj je superzvezdnik izbral ravno Göteborg, umirjeno industrijsko mesto na severu Evrope? Po ugibanju enega izmed obiskovalcev dogodka zaradi živahne indie glasbene scene in industrijskega duha deževnega in temačnega mesta, kjer je dobro zastopan delavski razred. Skratka, Göteborg je skoraj kot njegov rodni Manchester. Nekateri pa so razglabljali, da gre morda za Mozzerjevo pokoro za odpovedan koncert v Helsingborgsu leta 2011, ki je v zadnjem hipu odpadel zaradi dežja. Nasploh naj bi imel pevec nekakšno posebno vez s Švedsko in Skandinavijo, ki ji je leta 2011 posvetil komad Scandinavia, v katerem je mogoče slišati tudi vrstico "Un-protesting I'll die in Scandinavia."

Iz založbe Penguin (veliko prahu je dvignilo dejstvo, da so avtobiografijo izdali v zbirki serije klasik, v katero sicer spadajo avtorji "tipa" Platon, Dostojevski, Dickens ...) niso želeli pojasniti, zakaj točno se je predstavitev knjige zgodila v knjigarni verige Akademibokhandeln v Göteborgu, a menda je tako zahteval avtor sam.

Prvih 150 strani odličnih, nato pa ...
Guardianov John Harris in Observerjev Stuart Maconie sta zajetno knjigo že prebrala. Prvi piše, da gre za skoraj zmagoslavno delo, ki pa ga zasenči "pritoževanje". Menda je Morrissey briljanten, ko piše o popglasbi, a je veliko preveč od 457 strani posvetil sodnim bitkam in sporom. Harris dodaja še, da deloma "drznemu stilističnemu eksperimentu" ne bi škodilo malce več uredniških posegov. Drugi pa je delo označil za "zdaj briljantno, zdaj nergaško knjigo, ki te spravi ob pamet tako kot mož sam".

Oba se strinjata, da so prav poglavja, v katerih Moz opisuje odraščanje v irski delavski diaspori sredi Manchestra, izjemna, odlikujeta jih liričnost in poetičnost. Menda pa začne - dokaj ironično - vse skupaj iti navzdol po okrog 150 straneh, ko avtor pride do vrhunca, točke, ko so nastali The Smiths, za mnoge največja poprock zasedba vseh časov. Morrissey o času, ki ga je ustoličil med največjimi britanskimi še živečimi ikonami, piše suhoparno in faktografsko, čutiti je, da so zamere znotraj nekdanjih sodelavcev še kako žive.

Pri Telegraphu so knjigo (vanjo lahko pokukate tukaj) označili za najboljšo glasbeno avtobiografijo po Kronikah Boba Dylana, a priznavajo, da je njena najmočnejša točka začetni del, tisti, v katerem se Morrissey oblikuje kot osebnost. Pri Independentu so do Stevena Patricka Morrisseyja veliko manj prijazni: z izjemo prvih 150 strani mu očitajo, da je zapadel globoko v narcizem in samopomilovanje. Vse skupaj dobro povzame podnaslov njihove recenzije knjige: "Morrisseyjev ugled jo bo preživel, Penguinove klasike pa ne".