Vaša ocena: 
Ocena 5,0 od 7 glasov
Ocenite to novico!
| In četudi smo lahko včasih nekoliko skeptični ali vsaj zadržani do knjig, v katerih avtorji zberejo svoje 'minulo delo', ki je že bilo objavljeno v časopisih in revijah, in nam ga nato še enkrat, lepo zvezanega v knjigo, četudi mehke vezave, ponudijo v branje, pa za Jovanovićevo knjigo to nikakor ne drži. Kajti kot nadarjen in vešč dramatik (in režiser) je zgradil, zrežiral svoje zapise v knjigo, ki je tako postala drama in ne le zbirka nepomembnih raznorodnosti. | ||
| iz utemeljitve žirije za Rožančevo nagrado | ||
Letošnji dobitnik nagrade za najboljšo zbirko esejev, ki jo podeljuje sklad Marjana Rožanca, je režiser, dramatik in esejist Dušan Jovanović.
V knjigi Svet je drama, ki je lani izšla pri Mladinski knjigi, Dušan Jovanović pretresa najrazličnejše kulturne in politične pojave, vse od nogometa pa do kuhinje in teatra v Haagu. Sam je izjavil, da lahko tako širok spekter tem obravnava zato, ker je kot avtor gledaliških besedil razvil občutek za dramatično v vsakdanjem življenju; zbirka je tako nekakšen "poskus, videti dramo tudi tam, kjer je ni".
Protejski svet spreminjajočih se resnic
"Knjiga ne skuša biti priročnik. Stvari, o katerih pišem, so izpostavljene nenehnim spremembam. Ni modrosti, ki s časom ne bi izgubila sijaja in oksidirala, in ni resnice, ki ne bi prej ali slej postala smešna. Vsaka misel je samo člen v neskončni verigi mišljenj, ki zastarevajo in postajajo neuporabna. A v vsakodnevnem življenju moramo vseeno vedeti, koliko je ura, kje smo in kam smo namenjeni. Moramo imeta nekakšna merila, napotke in predstave, pa čeprav nam je jasno, da že naslednji dan ne bodo nič vredni," je junija v intervjuju za hrvaški Nacional povedal Jovanović.
Čista objektivnost ne obstaja
Soustanovitelj gledališča Glej in nekdanji umetniški vodja SMG je znan predvsem po svoji avantgardni, groteskni satirični in parodistični dramatiki, ki nastaja v tesni povezavi z njegovim režijskim delom. Konec devetdesetih let se je uveljavil tudi kot pisec kolumn. "Ko pišem dramo, pišem o konkretnih ljudeh - v vsakem trenutku moram čutiti pulz, dih in zadah iz ust svojih likov. Kot komentator medijskih fenomenov pa skušam biti vzvišen, nevtralen opazovalec, tujec, ki radovedno zre v nepoznan svet in ga raziskuje. Pravzaprav se pretvarjam, da sem nepristranski in objektiven. V resnici nisem ne eno ne drugo. A zadovoljen sem, kadar se vidi, da sem skušal preseči lastne predsodke," je o razliki med pisanjem dram in esejev v istem intervjuju še izjavil nagrajenec.
Iz utemeljitve žirije:
Eden najuglednejših slovenskih dramatikov in režiserjev je s svojimi izbranimi sprotnimi zapisi na neki način razveljavil prepričanje, da je gledališki oder svet, saj je svet ugledal in ga poskušal popisati kot dramo, tj. gledališče v kar najširšem pomenu besede; predvsem pa v pomenu, da je človek bitje, ki si želi gledati in gledati, saj je v njem seme, iz katerega se razvije nenevarna radovednost in zvedavost, lahko pa celo patološki vojerizem.
Skozi njegove zapise o dramatičnosti človekovega prisostvovanja v svetu in ustvarjanja zgodovine se kaže tudi izkušenost režiserja, torej gledališkega praktika, ki ve, da ne sme stati preblizu odra, saj ne sme slišati utripa igralčevega srca, ampak mora iz teme gledališke dvorane budno nadzorovati nastajanje mehanizma dramske predstave. Njegovi zapisi so smotrno urejeni v posamezna poglavja, nemara bi jim lahko rekli dejanja, v katerih smiselno povezuje sprva raztresene "prizore" iz življenja človeka.
V igri so bili še ...
Žirijo pod predsedstvom Edvarda Kovača so sestavljali Jelka Ciglenečki, Milček Komelj, Manca Košir in Ivo Svetina. V ožji izbor za nagrado so uvrstili še Viktorja Blažiča z delom Vsi naši prevrati, Ženjo Leiler z Zapisi in zapiki, Deana Komela z zbirko esejev Humanistični pogovori in Miho Pintariča s knjigo Neškropljene limone.
A. J.
Nič kriv -
da je prenical skozenj alkohol
za sladko bol
- in je zato pač pronicljiv!
Vladimir Gajšek
p.s.: še pronicljivejši je predhodni nagrajenec, slavni literarni kritik in šef premierjevega kabineta, za praznike vladno odgovorni Aleksander Zorn. Tudi njemu čestitamo, ko beremo življenjepis:
Aleksander Zorn, državni sekretar
Aleksander Zorn se je rodil leta 1947 v Mariboru, od leta 1948 živi v Ljubljani, kjer je leta 1973 na Filozofski fakulteti diplomiral iz svetovne književnosti in literarne teorije. Že med študijem je dejavno sodeloval pri takratnem slovenskem študentovskem gibanju in uredništvih različnih revij. Od leta 1967 do 1969 je bil sourednik Mladih potov pri Mladini, od 1969 do 1970 član ustanovne ekipe in prvi urednik kulture Radia Študent, ki je takrat začel delovati, leta 1970 urednik Tribune, od 1971 do 1972 soustanovitelj in prvi predsednik ŠKUCA, leta 1972 sourednik Problemov, od leta 1981 dalje pa je tudi član Društva pisateljev.
Svojo poklicno pot je začel leta 1974 kot svoboden dramaturg pri eksperimentalnem gledališču Glej, od leta 1977 do 1981 je bil zaposlen kot dramaturg pri Viba filmu v Ljubljani, nato je sedem let kot svoboden književnik opravljal različna dela, med drugim je bil od leta 1982 prvi tajnik in član ustanovnega uredniškega odbora Nove revije, dramaturg številnih predstav slovenskih gledališč in pisec člankov v strokovne in literarne revije ter časopise. Od leta 1987 dalje je bil zaposlen kot urednik slovenske književnosti pri Založbi Mladinska knjiga v Ljubljani.
S svojo dejavnostjo je bil vrsto let zavezan kritiškemu spremljanju slovenske literature. Kritike in recenzije je objavljal v Tribuni, na Radiu Študent, Radiu Slovenija, v Ljubljanskem dnevniku, Problemih, Novi reviji in imel od leta 1979 do 1986 stalno rubriko Branje v Naših razgledih. Nekatere kritike so zbrane v knjigi Kritika branja (MK 1988). Številne literarne študije o slovenskih pisateljih ter eseji o literarnih žanrih in fenomenih pa so objavljeni v knjigi Nacionalni junaki, narcisi in stvaritelji (MKZ 1999).
Kot urednik pri Mladinski knjigi je v zadnjih osemnajstih letih izbral in uredil več kot 250 knjig slovenskih pesnikov, pisateljev, dramatikov, spominopiscev in družboslovcev, pa tudi kakšno leksikalno in likovno delo.
Sodeloval je tudi pri ustanavljanju Svetovnega slovenskega kongresa, je sopodpisnik in sopobudnik mnogih družbenih akcij, peticij in edicij Nove revije, soustanovitelj Sklada Josipa Jurčiča za nagrade novinarjem in bil predsednik Kulturnega foruma, ki je v letih 1995 do 1999 priredil odzivne javne razprave o kulturi.
V zadnjih desetih letih objavlja v Novi reviji, reviji Ampak, Magu in drugod ter je avtor številnih publicističnih in esejističnih zapisov o slovenski družbi v tranzicijskih časih, ki zbrani čakajo na knjižni natis.
Vlada Republike Slovenije ga je 3. decembra 2004 imenovala za državnega sekretarja v kabinetu predsednika vlade.