Sporen je celo naslov romana. Bolj ali manj neznani francoski pisatelj Michel Lévy iz Nimesa trdi, da je enak naslov že leta 1999 dal svojemu rokopisu, ki ga je izdal v samozaložbi. Trdi še, da je Houellebecq to 'moral vedeti', saj je bila njegova sestra takrat predsednica društva Prijatelji Michela Houellebecqa in je s pisateljem večkrat govorila. Pri Flammarionu se ne strinjajo, češ da gre zgolj za sopostavitev dveh vsakdanjih besed. Foto: Flammarion
Sporen je celo naslov romana. Bolj ali manj neznani francoski pisatelj Michel Lévy iz Nimesa trdi, da je enak naslov že leta 1999 dal svojemu rokopisu, ki ga je izdal v samozaložbi. Trdi še, da je Houellebecq to 'moral vedeti', saj je bila njegova sestra takrat predsednica društva Prijatelji Michela Houellebecqa in je s pisateljem večkrat govorila. Pri Flammarionu se ne strinjajo, češ da gre zgolj za sopostavitev dveh vsakdanjih besed. Foto: Flammarion
La Carte et le Territoire se s satiro loti peščice francoskih medijskih zvezd - imenuje jih s pravimi imeni -, med katerimi je tudi 'zaudarjajoč, zapit in slabo oblečen pisatelj', ki sliši na ime Michel Houellebecq. Foto: EPA

Prav s sklicevanjem na "lepoto" se jezno brani enfant terrible francoske književnosti Michel Houellebecq, čigar najnovejši roman La Carte et le Territoire, prvi po petletnem odmoru, je v Franciji pravkar uradno izšel. Napol triler, napol satira o vzponih in predvsem padcih mladega umetnika, ki zaslovi s fotografijami Michelinovih zemljevidov, naj bi bilo sicer manj namerno provokativen kot Houellebecqovi prejšnji štirje romani (v njem ni menda, v nasprotju s prejšnjimi, nobenih odkritih napadov na islam ali ženske), a očitno se bo izkazal za prav tako škandaloznega - pa čeprav so ga prve recenzije, denimo tista v časopisu Libération, opisale kot "mojstrovino" in ga že omenjajo v isti sapi s prestižno Goncourtovo nagrado, ki jo podeljujejo jeseni.

Kamen spotike so tokrat viri: Houellebecq sicer sploh ne zanika tega, kar je odkrila francoska spletna stran Slate - da je cele odstavke, med drugim opis tega, kako se razmnožujejo muhe, dobesedno prepisal od anonimnih piscev/uporabnikov francoske različice Wikipedie - razburja pa se, da je "neumno" v zvezi s tem govoriti o plagiarizmu. Njegov slog pisanja nenazadnje temelji na sposojanju banalnih in tehničnih opisov iz vsakodnevnega življenja, ki jih nato preplete v umetniško delo. "Če ti ljudje resno mislijo, da sem plagiator, nimajo niti najmanjšega pojma o tem, kaj je literatura. To je moja metoda - brisanje meja med fikcijo in neleposlovjem; pred menoj so jo uporabljali že mnogi, predvsem Georges Perec in Jorge Luis Borges ... uporaba tovrstnih materialov pripomore k lepoti mojega literarnega dela." Njegova založba, Flammarion, ga je pri obrambi podprla.

No, Slate kljub vsemu omenja, da je navajanje Wikipedie brez omembe vira ali kakršnih koli citatnih znamenj nezakonito - čeprav priznavajo, da gre najverjetneje za literarni prijem. Poleg hišne muhe sta Houellebecqa "navdahnila" še vnosa o francoskem politiku Frédéricu Nihousu (oziroma o njegovih ribiških navadah) in o mestu Beauvais. Opis nalog policistov na višjih položajih naj bi dobesedno prepisal s spletne strani notranjega ministrstva, opis hotela na jugu Francije pa prav tako z njegove spletne strani.

Organizirana diskreditacija?
V nekem radijskem intervjuju se je Houellebecq pritožil, da gre pri vsem skupaj za "premišljen napad" nanj. "Razmetavanje z veliko besedo, kakršna je plagiarizem, vedno povzroči trajno škodo, podobno kot 'rasizem'."

In prav on iz prve roke ve, o čem govori: 54-letnega Houellebecqa, čigar najrazvpitejši romani so Platforma, Osnovni delci in Možnost otoka, so v domovini nekateri neusmiljeno razglašali za pornografa, fašista, rasista, pijanca, samovšečneža in nihilista. Lastna mati ga je v svojem romanu (kot "odgovor" na neprijaznosti, ki jih je o njej napisal v Platformi) opisala kot "lažnivca, sleparja ... parazita" in človeka, "ki v življenju ni storil drugega kot zadajal bolečino ljudem okrog sebe".