Na simpoziju, ki je potekal v Cankarjevem domu, so svoje poglede – ali če uporabimo Grafenauerjev izraz 'poziture' – na jubilantov opus predstavili Branko Senegačnik, Dean Komel, Dušan Šarotar, Milena Mileva Blažič, Milček Komelj, Ifigenija Simonovič, Ivo Svetina, Barbara Pogačnik in Aljoša Harlamov. Uvodni nagovor in tudi nadaljnje vodenje pa je pripadlo Alešu Štegru. Vendar se je celotno dogajanje začelo s presenečenjem, ki so ga Grafenauerjevi kolegi pripravili nekdanjemu uredniku Nove revije; 35 piscev je pripravilo in prispevalo svoja razmišljanja o Grafenauerju, ki so jih nato izdali v knjigi Tlak živih ur in za katero je Grafenauer seveda izvedel šele ob prejetju knjige iz rok Nele Malečkar.

Izjemen pri pripravi svojega prispevka pa je bil umetnostni zgodovinar Milček Komelj, ki je sprva pripravil 50 strani dolg spis o anekdotah in drugih lastnih vtisih o Grafenauerju. Tega je potem le delno objavil v zgoraj omenjeni knjigi, sam pa je k že napisanim 50 stranem dodal še 20 novih in vse skupaj izdal ter mu knjižico prav tako predal v Cankarjevem domu.

Iz vrha pesniškega modernizma
A če se povrnemo k pesnikovemu opusu, je ta v 40. letih doživljal dokaj velike zamike med izdajo ene in druge zbirke, kar pa ni okrnilo enotnosti Grafenauerjeve pisave, ki je – kot jo je označil Šteger – poezija impulzije, če je postavljena v opozicijo Šalamunove poezije, ki je pogosto imenovana poezija eksplozije. Prvi izmed referentov pesnik, prevajalec, esejist in urednik Nove revije Branko Senegačnik je v svojem prispevku izhajal predvsem iz lastnih občutij ob branju Štukatur, ki jih je med drugim postavil tudi na sam vrh slovenskega pesniškega modernizma.

Ob tem je še dodal, da s svojim prispevkom ni želel podati prereza Grafenauerjeve poezije, čeprav je ta po njegovem mnenju zelo čutna, v njej pa je otipljivo opazna človekova vsakdanjost, ki pa ne sestopi v banalnost, ampak sprejme realistično odčaranost sveta. Senegačnik je tudi tisti, ki je o Grafenauerju dejal, da je marsikaj, tak, kakršen je, pa je zato, ker je pesnik.
O pesništvu in pesnikovi laži
Sledil je referat z naslovom Da pesniki veliko lažejo ... filozofa Deana Komela, ki pa bi ga pravzaprav lahko imenovali kar sprehod skozi starogrške definicije pesništva, pri tem pa se je ustavil tudi ob dilemi med pesnjenjem in mišljenjem oziroma med poezijo in filozofijo. Kot je na začetku izpostavil Komel, pesniki lažejo, vendar ne lažejo tako, da prenašajo naokrog nekoga, ampak prenesejo naokrog sebe. Komelov prispevek je sicer z vidika literarne vede in filozofije prinesel skupek marsikaj zanimivega in za samo pesništvo temeljnega, s čimer se seveda zadeva tudi ob samega Grafenaureja, ni pa o njegovi poeziji povedal nič konkretnega.

Zadnji prispevek prvega dela simpozija je pripadel Dušanu Šarotarju, ki je izhajal iz raziskovanja oziroma iskanja podobe duše v slovenski poeziji. Pravi, da gre v poeziji predvsem za fenomenologijo duše; za samonikle podobe s sebi lastno resničnostjo, ki jo nato bralec sam poustvari. V Grafenauerjevi poeziji pa se duša izraža skozi poetično podobo, ki pa je pravzaprav zvočna podoba.

Poezija za staro in mlado
Grafenauer je po končanem učiteljišču študiral primerjalno književnost in literarno teorijo, po diplomi pa je več let živel kot samostojni književnik, potem pa je bil urednik za otroško leposlovje pri založbi Mladinska knjiga v Ljubljani, glavni urednik revij Problemi in Nova revija ter časopisa Ampak, več let je bil glavni urednik in direktor založbe Nova revija, po upokojitvi 2002 pa je ohranil položaj glavnega urednika založbe.

Iz začetnega, umirjeno modernističnega pesništva (Večer pred prazniki) se je razvijal v idejno radikalnejšo smer, katere problematika se določno nakazuje že v naslovu zbirke (Stiska jezika), zatem pa se je približal čisti liriki v smeri hermetične simbolistične tradicije (artistično izbrušena zbirka sonetov Štukature). Z omenjenimi knjigami pesmi in naslednjima pesniškima zbirkama (Palimpsesti, Izbrisi) je postal eden glavnih predstavnikov slovenskega pesniškega modernizma. Pozornost je vzbudil tudi s svojo teorijo moderne poezije (Kritika in poetika). Veliko je prevajal, zlasti avtorje, ki so blizu njegovemu lastnemu pesniškemu svetu, ter o njih pisal analitične študije (H. M. Enzensberger, G. Benn, F. Hölderlin, R. M. Rilke).

Znan pa je tudi po poeziji za otroke in mladino, s katero sledi slovenski tradiciji tega področja, obenem pa razvija igro kot svobodno pesniško ustvarjalnost, kot recimo v znanem Pedenjpedu, pomembna – z lirerarnega vidika – pa je tudi zbirka mladinskih pesmi Skrivnost.