Veduta Kopra iz leta 1781, ko naselje še ni biol del celine. Z nasutjem so namreč otok in celino povezali šele leta 1827. Pod upodobitev se podpisujeta Francesco del Pedro in Marco Sebastiano Giampiccoli. Foto: Cankarjeva založba
Veduta Kopra iz leta 1781, ko naselje še ni biol del celine. Z nasutjem so namreč otok in celino povezali šele leta 1827. Pod upodobitev se podpisujeta Francesco del Pedro in Marco Sebastiano Giampiccoli. Foto: Cankarjeva založba
Delo Slikovite podobe Slovenije, 101 veduta naše dežele, kakršna je bila nekoč, predstavlja toliko vedut, ki zvesto prikazujejo stara naselja, viadukte, naravne lepote, podeželje in turistične kraje v 19. stoletju.
Delo Slikovite podobe Slovenije, 101 veduta naše dežele, kakršna je bila nekoč, predstavlja toliko vedut, ki zvesto prikazujejo stara naselja, viadukte, naravne lepote, podeželje in turistične kraje v 19. stoletju. Foto: Cankarjeva založba
Veduta Janeza Krstnika Schererja prikazuje slavje na Ljubljanici 15. avgusta 1819 ob obisku njegove visokosti avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda.
Veduta Janeza Krstnika Schererja prikazuje slavje na Ljubljanici 15. avgusta 1819 ob obisku njegove visokosti avstrijskega prestolonaslednika Ferdinanda. Foto: Cankarjeva založba

Priznan slovenski umetnosti zgodovinar in kastelolog je na predstavitvi knjige opozoril predvsem na dokumentarni značaj gradiva, tedanje vedutiste pa primerjal z današnjimi fotografi. Vendar ravno zaradi dokumentarne narave tovrstnih upodobitev umetnostni zgodovinarji v svojih pregledih pogosto ne upoštevajo, dodaja. Gradiva je ogromno, pravi, veliko ga še danes ostaja neznanega, dobro so poznane le topografije že omenjenih Janeza Vajkadra Valvasorja in Georga Matthäusa Vischerja.

Knjiga Slikovite podobe Slovenije, ki jo Cankarjeva založba izdaja v zbirki Izven, predstavlja torej podobe krajev, kakršni so bili pred stoletjem ali še dlje nazaj, po besedah urednice Nine Žitko Pucer pa je delo namenjeno tako strokovni kot širši javnosti.
Prvoten Stoparjev izbor je štel 140 vedut, a so nato njihovo število zmanjšali na 101. 40 odstotkov gradiva je imel avtor že na diapozitivih, preostale vedute pa je poiskal v zasebnih zbirkah, muzejih in knjižnicah. Največ jih hranijo v grafičnem kabinetu Narodnega muzeja Slovenije, nekaj pa jih je našel tudi zunaj meja Slovenije. Delo vpelje uvod, v katerem avtor povzame razvoj vedutne umetnosti na Slovenskem, osrednji del zaobjema reprodukcije vedut s spremnimi besedili, sledijo pa življenjepisi vedutistov in viri.
Manj vedut obrobnih pokrajin Slovenije
Avtor opozarja na neenakomerno pokritost Slovenije s tovrstnim gradivom. Kot pojasnjuje, je veliko ohranjenega gradiva z območja Štajerske, dobro je pokrita tudi osrednja Slovenija, medtem ko gradiva za obrobne pokrajine skorajda ni. Ne pozna niti ene vedute z območja Bele krajine iz 19. stoletja, zelo podobno je tudi stanje za Prekmurje.
Od starožitnih naselij do naravnih znamenitosti
Pri izbiri vedut kakovost ni bila vedno nujno merilo, zato se lahko med posameznimi podobami precej razlikuje. Prizadevali so si namreč predstaviti kar največ raznolikih in zanimivih motivov, od starožitnih naselij do naravnih znamenitosti, pri tem pa enakopravno upoštevati kar največ avtorjev. Obenem so želeli z izborom opomniti, kako se je v zadnjih dobrih sto letih spreminjalo tako urbano kot tudi naše ruralno, vaško okolje.

101 veduta Slovenije
101 veduta Slovenije