Warholove škatle gobic za pomivanje, ki so spremenile Dantojevo razumevanje umetnosti. Foto:
Warholove škatle gobic za pomivanje, ki so spremenile Dantojevo razumevanje umetnosti. Foto:
V času, ko je v umetnosti mogoče kar koli, je za Dantoja posebej nujno vprašanje, kaj je tisto, kar določenim stvarem podeljuje status umetniškega dela in jih tako razločuje od navzven povsem nerazločljivih stvari, ki nimajo umetniške vrednosti. V slovenščini je njegovo delo izdala založba Beletrina. Foto: Beletrina
Če so tako zelo raznolike stvari, kot so pisoarji in jušne konzerve, lahko umetnost, to pomeni, da je skupni imenovalec treba iskati v njihovi intenci, kar pomeni, da se sodobna umetnost večinoma napaja iz filozofije, je ugotovil Danto. Foto: EPA

Danto, ki je kariero filozofa in kritika začel v 60. letih prejšnjega stoletja, je med letoma 1984 in 2009 pisal za časopis Nation, na univerzi Columbia pa je bil zaslužni profesor.

Sprva ga je misel, da lahko umetniki, kot sta Warhol in Roy Lichtenstein, jušne konzerve ali stripe kot umetnost razstavljajo v galerijah in muzejih, motila, nato pa ga je prav ta koncept začel navdihovati. Prelomna točka se je zanj zgodila leta 1964, ko je v neki newyorški galeriji uzrl Brillo Box, danes slavni eksponat Andyja Warhola. Warholova škatla se v ničemer bistvenem ne razlikuje od kartonaste embalaže, ki jo predstavlja, je razmišljal. Če skulpture od vsakdanjega predmeta ne ločuje nič vidnega, zakaj je torej umetnost, je bilo vprašanje, ki si ga je zastavil - in odgovor nanj je v času, ko je vse več umetnikov ustvarjalo dela brez tradicionalnih umetniških prvin, nekdo moral najti.

Razlika je v tem, ugotavlja Danto, da ima Warholova škatla nekakšen pomen in sporočilo (v tem primeru o potrošniški kulturi), medtem ko ima "prava" škatla Brillo zgolj uporabno funkcijo. Toda kako veš, ali gledaš s pomenom podkrepljen ali zgolj funkcionalen predmet? Zato, ker je Warholova škatla razstavljena v kontekstu umetnostne galerije, je najpreprostejši odgovor.

Nova definicija umetnosti
Danto je posledično predlagal nov način razumevanja umetnosti: ta naj se ne bi več podrejala merilu notranjih, estetičnih prvin, ki naj bi jih vsebovale vse umetnine, ampak merilom "umetniškega sveta", skupnosti, ki jo tvorijo umetniki, kritiki, kustosi, trgovci in zbiratelji, ki jim je skupno poznavanje zgodovine in teorije moderne umetnosti. Če ta skupnost nekaj sprejme kot umetnost, potem je umetnost. Za tako presojanje pa je seveda treba imeti izučeno oko: "Videti predmet kot umetnino zahteva nekaj, česar oko ne more zaznati - atmosfero umetniške teorije, poznavanje zgodovine umetnosti," je zapisal v eseju The Artworld. Ta misel se je razširila kot t. i. institucionalna teorija umetnosti (Institutional Theory of Art); v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja jo je razvijal predvsem filozof George Dickie.

Obenem je Dante poudarjal, da v sodobnem svetu umetnosti ne more prevladovati en sam slog, kot je na primer v petdesetih letih prevladoval abstraktni ekspresionizem.

V eseju iz leta 1964 je med drugim razmišljal, ali je Warhol neke vrste Midas, da se vse, česar se dotakne, spreminja v čisto zlato umetnosti. V esejih - v dolgoletni karieri jih je napisal na stotine - se je pogosto vračal k vprašanju, kaj umetnost sploh je. "Poskušal je ubesediti, kaj umetnost sploh je, in pri tem se je opiral na umetnost svojega časa," je za New York Times po kolegovi smrti dejala Lydia Goehr z univerze Columbia. "Rad jo je imel zaradi njene odprtosti, zaradi svobode, ki jo je ponujala pri interpretaciji."

Prebiramo ga lahko tudi v slovenščini
V slovenščino je prevedeno njegovo delo Filozofsko razvrednotenje umetnosti. Skupno je izdal več kot 30 knjig; med njimi so Nietzsche as Philosopher, What Philosophy Is, Beyond the Brillo Box in After the End of Art.