Predsednik DSP-ja Ivo Svetina pa je povzel njegovo tezo: "Če nimamo kulture, nismo svobodni!"

Kritičarka Ignacija Fridl Jarc se je naslonila na Šeligovo dramatiko in se skoznjo skušala ozreti na preteklost in prihodnost slovenske dramatike, zelo osebne spomine pa je z zbranimi delila predsednica Slovenskega PEN-a, pesnica in publicistka Ifigenija Simonović, kateri je v spominu ostal kot eden tistih, ki so jo "očarali s sposobnostjo govorjenja in ne momljanja".

Pisatelj in urednik na RTV-ju Jani Virk je povedal, da je zanj Šeligo edini ustvarjalec in intelektualec prve kategorije, ki je v Sloveniji naredil nekaj podobnega kot literat Vaclav Havel na Češkem - vstopil je v javni prostor in pustil pečat.

V kratkem obdobju je krojil kulturno politiko
Rudi Šeligo (1935-2004) je po Virkovi presoji v svojem polletnem mandatu leta 2000 kot minister za kulturo s svojo ekipo naredil ogromno. Sestavil je namreč slovenski nacionalni kulturni program, ki se bere kot "sijajen esej in hkrati izjemno operativna naloga za slovensko kulturo", vključujoč minimalne standarde, tudi produkcijske, ki naj jih kultura upošteva. A programu tedaj ne slovenska kultura in ne politika nista bila kos, še danes pa za marsikoga "deluje kot znanstvena fantastika". "Slovenija pogreša intelektualce, ki bi se kot on zavedali, da je treba dejanja podpisati z lastno krvjo," je dodal Virk.

Šeligo je bil med letoma 1987 in 1991, ravno v obdobju osamosvajanja Slovenije, predsednik DSP-ja. Šeligo je bil po besedah aktualnega predsednika društva Svetine vizionar in praktik: "DSP je imel pravega človeka na pravem mestu ob pravem času." Navdih za današnji prispevek Svetine je bila knjiga, ki jo je Šeligo izdal leta 1991 in v njej predstavil teze o slovenski kulturi in politiki, ki ostajajo aktualne.

Šeligo je denimo poudarjal: "Kultura je naša svoboda in svoboda je naša kultura." A se je hkrati že tedaj zavedal, da ni gotovosti, da bo omenjena elita nekoč razumela kulturo tudi kot svojo svobodo. Zanjo je namreč kultura še vedno nepotreben strošek in luksuz.

Svetina je bil kritičen do aktualnega zametka nacionalnega kulturnega modela v obliki izhodišč na "zgolj 70 straneh", ki ga pripravlja minister Tone Peršak. "Tovrstni osnutki, ki še niso polikani in očiščeni, kažejo na duhovni horizont ljudi, ki so jih pripravili," je menil predsednik DSP-ja.

Je kultura lahko zares ločena od politike?
Vprašanje je bilo tudi, ali lahko kultura živi v apolitičnosti. Šeligo je bil prepričan, da je ustvarjalni del kulture pravzaprav vedno bil uporen, kritičen. O odnosu Šelige do političnega pa je spregovoril pesnik, pisatelj, urednik in njegov dolgoletni prijatelj Niko Grafenauer. Prebral je odlomek iz intervjuja, ki ga je z njim sam opravil in je bil objavljen v Interpretacijah. Med drugim mu je Šeligo povedal, da ga oblast in politika nista nikoli zanimali.

"Če sem že v dramatiki izpostavil politiko kot usodo, sem moral, pa če je bilo to zavestno ali ne, tako tudi praktično ravnati, če sem se že znašel tam v krogu politike. V politiko pa sem bil vržen, ne da bi imel pri tem kakršnokoli realno izbiro na razpolago," je Šeligo tedaj pojasnil.

Simpozij sta sklenila predstavnika mlajše generacije s humanistične revije Razpotja Luka Lisjak Gabrijelčič in Miha Kosovel. Če se je prvi posvetil širši obravnavi vloge Šeliga v evropskem prostoru in z določeno zgodovinsko distanco, je bil Kosovel zelo konkreten v kritiki aktualnega kulturnega sistema.

Po besedah Kosovela se je kultura znašla v grozljivem položaju, poudaril pa je tudi dvom, da bi dvig državnih sredstev, namenjenih kulturi, spremenil krizo na tem področju. Poudaril je, da je bil aktualni kulturni model zasnovan v drugem času in za drugo strukturo ljudi ter ne upošteva sprememb.

Po njegovih besedah spremenjenih pogojev v kulturi ne moremo več razumeti z vidika korporativnega sistema, temveč z vidika mnoštva. Meni, da bi bilo treba v kulturo vključiti koncept trga kot agore, javnega prostora, v katerem se dogaja kakovost, ki je prepoznavna od uporabnika in nagrajena. Po njegovem mnenju pa bi moral nov kulturni model temeljiti na treh decentralizacijah - regionalni, institucionalni in odločevalski.