Schulberg je pisal o hollywoodskih mogočnežih, mafijskih šefih in političnih ideologih ter o tem, kako ti brez pomislekov 'povozijo' malega človeka, pa naj bo to pristaniški delavec, boksar ali pisatelj. Foto: New York Times
Schulberg je pisal o hollywoodskih mogočnežih, mafijskih šefih in političnih ideologih ter o tem, kako ti brez pomislekov 'povozijo' malega človeka, pa naj bo to pristaniški delavec, boksar ali pisatelj. Foto: New York Times
Na pristaniški obali
Ideja za film Na pristaniški obali se je rodila iz serije s Pulitzerjevo nagrado okronanih člankov za The New York Sun o moči mafijskih šefov. Schulberg je v dolgih mesecih raziskav navezal stike s 'križarskim duhovnikom', po katerem je oblikoval lik očeta Barryja v filmu.
Leni Riefenstahl
Med drugo svetovno vojno je Schulberg pomagal snemati informacijske in propagandne filme za ministrstvo, pri čemer je sodeloval z režiserjem Johnom Fordom. Proti koncu vojne se je znašel v Nemčiji, kjer je pomagal sestavljati filmske dokaze proti nacistom, ki so jih nato uporabili v nurnberških procesih. Vzpostavil je stik z Leni Riefenstahl, režiserko vizualno osupljivih nacističnih propagandnih filmov, in jo pomagal aretirati.

Na pristaniški obali, film iz leta 1954, ki ga je režiral Elia Kazan, se ni proslavil le z osmimi oskarji, ampak je "poskrbel" tudi za enega najslavnejših citatov v zgodovini filma - "I coulda been a contender," ki ga skozi zobe iztisne Marlon Brando v vlogi propadajočega boksarja Terryja Malloya.
Čeprav uspeha tega scenarija Schulberg ni nikoli ponovil, je napisal še celo vrsto knjig in scenarijev (tudi za Kazanov A Face in the Crowd) ter člankov. Prvič je nase opozoril leta 1941 z romanom What Makes Sammy Run?, zgodbo o dogodivščinah Sammyja Glicka, ki s sleparjenjem, spletkarjenjem in krajo prileze na položaj vodje velikega hollywoodskega studia. Hollywood je ta "portret" zadel v živo: vsak vodja studia ali kakšna druga "velika riba" zabavne industrije je trdil, da mu je čisto jasno, po kom je bil osrednji lik napisan. Pa niso imeli prav: "Pred očmi sem imel vzorec obnašanja, ne ene same osebe," je pozneje napisal Schulberg. Spotoma si je seveda prislužil nekaj zagrizenih sovražnikov: Samuel Goldwyn ga je odpustil, vodja MGM-a Louis B. Mayer je izjavil, da "bi ga morali deportirati", njegov spor z Johnom Wayneom pa se je vlekel desetletja.

Roman, ki je še po skoraj 70 letih preveč spotakljiv
Knjiga je dočakala ekranizacijo za televizijo in predelavo za Broadway (muzikal se je izkazal za polomijo), filmske adaptacije pa, ironično, ne (pred nekaj leti se je govorilo, da DreamWorks projekt "razvija", v mislih za glavno vlogo pa naj bi imeli Bena Stillerja). "Občutek imam, da film ne bo posnet," je Schulberg napovedal v nekem intervjuju leta 2006. "Tematika je zanje še vedno malo občutljiva."

Podobno kot Elia Kazan je tudi Schulberg "govoril"
Schulberg je namreč vedel, o čem je pisal: odraščal je "znotraj" posla, kot sin vodje studia Paramount, B. P. Schulberga. Podobno kot Malloy v Na pristaniški obali, ki ovadi prijatelje in kolege, vpletene v korupcijo pristaniškega sindikata, tudi Schulberg mlajši ni držal jezika za zobmi: leta 1951 je pred Komitejem za neameriške dejavnosti priznal svojo "temno" komunistično preteklost in naštel še celo vrsto imen ljudi, ki naj bi bili prav tako ideološki "odpadniki". (Zase je trdil, da ga je dokončno odvrnil Stalinov sporazum o nenapadanju s Hitlerjem ter to, da ga je partija skušala prisiliti, da bi v What Makes Sammy Run? vpletel marksistično ideologijo).

Leta 1947 je izdal The Harder They Fall, noveliziran portret boksarskega sveta, ki mu je bil vedno blizu (pozneje je pisal tudi kolumno o boksu in bil v kategoriji "opazovalcev" sprejet v boksarsko Dvorano slavnih). Filmska adaptacija te knjige je bila leta 1955 tudi zadnji film, v katerem je nastopil Humphrey Bogart.

Schulberg je ostal aktiven še po dopolnjenem 90. letu: še lani je sodeloval pri odrski postavitvi On the Waterfront v okviru edinburškega festivala Fringe. Takrat je tudi povedal, da je bil osebno vedno mnenja, da bi morali, če bi zgodbo želeli narediti verjetnejšo, Brandov lik na koncu ubiti - vendarle je pričal proti organiziranemu zločinu ... (Toda tako režiser lanske predstave kot Kazan petdeset let pred njim sta se raje držala srečnega konca).
Ana Jurc