Vaša ocena: 
Ocena 3,4 od 30 glasov
Ocenite to novico!
"Iz tega gradiva začenja sijati čisto druga podoba škofa, ne črno-bela, da je bil sovražnik naroda in kolaborant z okupatorjem, ampak pastir vseh ljudi."
Tako je v izjavi za MMC pomen izida knjige Med sodbo sodišča in sodbo vesti, v kateri so zajeti dokumenti sodnega procesa proti škofu Gregoriju Rožmanu, povedal ljubljanski nadškof in metropolit Alojz Uran.
V knjigi z več kot 600 stranmi so v štirih delih opisani življenjepis ljubljanskega škofa Rožmana med drugo svetovno vojno, opis poteka politično motiviranega sodnega procesa, zahteva po razveljavitvi sodnega procesa in opisane zahteve po varstvu zakonitosti, so zapisali pri založbi Družina, ki je knjigo izdala.
"Pretresljiva knjiga dokumentov, ki širši javnosti do sedaj večini niso znani, dodatno osvetli podobo ljubljanskega škofa. Večina ga namreč še vedno presoja izrazito enostransko, pač skladno s svojim ideološkim prepričanjem, ki ne odpira prostora objektivni zgodovinski raziskavi," knjigo, pod katero so se podpisali Marija Čipić Rehar, France M. Dolinar, Tamara Griesser-Pečar, Blaž Otrin, opisujejo pri Družini. Prevode latinskih besedil je prispevala Julijana Visočnik.
Uran: Iz gradiva sije druga podoba škofa
O pomenu knjige je za MMC nadškof Uran povedal še: "Dokumentacija in obravnavanje v primeru dr. Rožmana sta bila zelo enostranska. Bil je obsojen v odsotnosti, in to pred vojaškim sodiščem. Ves čas po vojni, ko je vladala enoumna oblast, je skušala prikazati njegovo čim bolj negativno podobo. Sedaj pa se je našlo gradivo, ki se bo še dopolnjevalo. Iz tega gradiva začenja sijati čisto druga podoba tega škofa, ne črno-bela, da je bil sovražnik naroda in kolaborant z okupatorjem, ampak da je po svojih najboljših močeh skušal reševati življenja in pokazal pastirski odnos do vseh ljudi, ne le vernikov."
"Sodba vesti večja od vsakega človeškega sodišča"
Kot je na novinarski konferenci povedal Uran, je 31. decembra 2005 kot naslednik škofa Rožmana na ljubljanskem škofijskem sedežu vložil zahtevo po varstvu zakonitosti in 1. oktobra 2007 je Vrhovno sodišče v Ljubljani razveljavilo sodbo vojaškega sodišča z dne 29. avgusta 1946, s katero je bil ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman obsojen na "odvzem prostosti za dobo 18 let, izgubo političnih in državljanskih pravic za 10 let po prestani kazni ter zaplembo celotne imovine", in jo vrnilo Okrožnemu sodišču v Ljubljani v ponovno sojenje. S sklepom okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 10. aprila 2009 pa je bil kazenski postopek proti škofu Rožmanu ustavljen.
| Kaj je nadškof Uran za MMC povedal o pomenu knjige Med sodbo sodišča in sodbo vesti, si oglejte v videoposnetku na desni. |
"Rožman je v duhu svojega pastirskega poslanstva skušal rešiti kar največ človeških življenj. Kljub temu je, predvsem zaradi svojega nasprotovanja komunistični revoluciji, doživljal veliko obsodb in klevet. On pa je z apostolom Pavlom odgovarjal: 'Meni pa je prav malo mar, da me sodite vi ali človeško sodišče ... Gospod je, ki me sodi.' (2 Kor 4, 3-4). In ta sodba vesti je večja od vsakega človeškega sodišča," je svoj nagovor sklenil nadškof Uran.
OK,razumem,da nabijaš kvizlinško propagando in te frustrira,ker so domobranci-nacistični vojaški in politični zavezniki izgubili v drugi svetovni vojni. Pečata zgodovinske sramote se ne bodo nikoli oprali, to pa frustrira in boli.
Svoboda je bila priborjena, za kvislinge in njihove zločine ni nobenega opravičila. Danes razni pisuni demonizirajo partizane in njihovo odličlno komunistično vodstvo. Titu očitajo ,da je pobil 2 milijon ljudi. Nesramni pamfletarji desnice še naprej pišejo nebuloze in sejejo sovraštvo med Slovence. Zaman, velika večina Slovencev Tita in NOB spoštuje, je ponosna na svoje zgodovinsko izročilo, zmago in suvereno državo Slovenijo,ki je rojena v boju druge svetovne vojne.
V poročilu, ki ga je 17.7.1942 poslal Ivo Loli Ribarju, je Edvard Kardelj zapisal: "Včasih so [partizani] nekaj mnogo likvidirali. Tako je npr. 2. grupa likvidirala mesečno samo na enem majhnem odseku povprečno do 60 ljudi. Zgodile pa so se tudi hujše stvari, o katerih ti pismeno ne bom govoril." Ta navedek se nahaja v Arhivu Slovenije, bil pa je izpuščen v 2. knjigi Dokumenti ljudske revolucije (DLRS), str. 324, opomba 17. Zelo verjetno je bil izpuščen, ker navaja konkretno enoto, ki je zagrešila zločine, in ne govori le o partizanskih zločinih na splošno, kar sicer v tej knjigi ni (povsem?) cenzurirano. V istem poročilu, to pa je omenjeno v DLRS, je Kardelj še zapisal: "Imamo celo več primerov, da so kratko malo zaprli ali celo postrelili tudi naše zaveznike, da o drugih - o raznih tovarnarjih in bogataših - niti ne govorim" in "Glavno, proti čemer se moramo boriti pri naših partizanih, je sektaštvo, prehod v drugo etapo vojne, zaostrovanje razredne vojne. Večina jih niti ne misli na to, da je to osvobodilna vojna, ampak revolucija, ZSSR in Stalin." To Kardeljevo pismo dokazuje, da celo sami partizani (vsaj tisti, ki so julija 1942 delovali na Dolenjskem in Notranjskem) niso doživljali svojega boja kot osvobodilno vojno, marveč kot revolucionarno, "razredno" vojno za vzpostavitev komunistične diktature, take kot je vladala v Stalinovi Zvezi sovjetskih socialističnih republik. Nič čudnega, če so komunistični partizani za dosego tega cilja pobijali celo svoje nekomunistične zaveznike, razne krščanske socialiste, sokole in druge satelite. To postavlja na laž tiste, ki opravičujejo partizanske zločine, češ da so bile likvidacije naperjene le proti "kolaborantom" in "sodelavcem okupatorja". Sicer pa je to Kardelj priznal tudi sam v svojem naslednjem pismu Ivo Loli Ribarju, datiranem iz 25.7.1942: "Posebno mnogo je sektaškega odnosa do zaveznikov, kar je privedlo do mnogih nevarnih trenj z zavezniki, zlasti s krščanskimi socialisti; nadalje pretiravajo v pobijanju bele garde, pri čemer gre pogosto za ljudi, ki jih morda niti ne bi bilo treba uvrščati v to kategorijo sovražnikov, so celo posamezni primeri odvratnega mučenja nekaterih ljudi, kar se je razneslo že med prebivalstvom in vrglo zelo slabo luč na lik partizanskega borca; so elementi ropanja itd.". V pismu Zdenki Kidrič iz 2.8.1942 pa je Edvard Kardelj zapisal: "Okrog Mokronoga in Mirne pa so partizani zares delali svinjarije. Na žalost to ni edini primer. V zadnjem času je to glavno vprašanje, ki ga imamo pred seboj." Te in podobne "svinjarije" so bile tudi povod, da se je nasprotna stran odločila za usodni korak s tem, da je zaprosila okupatorje za orožje in začela "kolaborirati" z njim, da bi se ubranila pred samooklicanimi "osvoboditelji".
Med temi "osvoboditelji", ki to niso bili, je tedaj igral pomembno vlogo tudi Komandant Stane. On je bil poveljnik 2. grupe odredov v času, ko je ta enota zagrešila zločine o katerih je pisal Edvard Kardelj. Postavlja se vprašanje koliko ljudi je ta enota, ki je v povprečju samo na enem majhnem odseku in v enem mesecu pobila do 60 ljudi, pobila skupaj ljudi na vseh odsekih in v vsem obdobju. Za 2. grupo odredov se ve, da je bila to tedaj najboljša partizanska enota, ki je nastala 1.5.1942 s preimenovanjem in preoblikovanjem 1. brigade (ustanovljene 4.4.1942), 20.6. pa je krenila na pohod na Štajersko. Torej je ta enota lahko počenjala zločine v italijansko okupirani tako imenovani Ljubljanski pokrajini (Dolenjska, Notranjska) le do tega datuma. V vsaki vojski je poveljnik odgovoren za ravnanje njemu podrejenih v enoti, ki ji poveljuje. Franc Rozman prav gotovo nosi vsaj »objektivno odgovornost« za zločine, ki jih je storila 2. grupa odredov, kateri je on poveljeval. Tudi če ni teh zločinov sam ukazal ali celo lastnoročno storil, pa je dejstvo, da on teh zločinov ni preprečil. Da pa so se zgodili, ne more biti dvoma. Edvard Kardelj prav gotovo ne bi pisal neresnic v škodo partizanske vojske, da ne omenjamo protipartizanskih virov o partizanskem nasilju v tistem času. In tu ni šlo za nekaj posamičnih primerov, marveč za desetine ali morda celo nekaj sto ljudi, ki jih je pobila enota pod njegovim poveljstvom. In če ne bi ta enota zapustila Ljubljanske pokrajine, se lahko logično domneva, da bi zagrešila še več zločinov. Namreč, partizansko nasilje na »osvobojenem ozemlju« Ljubljanske pokrajine je svoj vrhunec doseglo ravno konec junija in v juliju 1942 in ni razloga, da ne bi domnevali, da bi bila v primeru njene navzočnosti na tem ozemlju v njem udeležena tudi 2. grupa odredov, če pa je to počela že pred tem. Po raziskavi Žrtve vojne in revolucije (http://www.ds-rs.si/dokumenti/publikacije/Zbornik_05-1.pdf ), opravljeni na Inštutitu za novejšo zgodovino je bilo ozemlju na Dolenjskem in Notranjskem, ki je bilo od aprila/maja do julija/avgusta 1942 pod nadzorom partizanov, evidentiranih okoli 600 civilnih žrtev, ki so jih ubili partizani. Seznam žrtev iz knjige Črne bukve o delu komunistične OF proti slovenskemu narodu (1944) je še precej daljši, a je treba tam navedene podatke vseeno jemati z rezervo.
Širši javnosti partizanski zločini v letu 1942 niso povsem neznani, vendar javnost ve o njih mnogo manj kot o zločinih iz leta 1945. Resda so, upoštevaje število žrtev, tudi mnogo manjši, a so za razumevanje medvojnega dogajanja pomembnejši. Namreč ti zločini so vzrok za »kolaboracijo«, domobransko prisego in vse kar zagovorniki partizanstva še danes očitajo drugi strani.
Smešno,knjiga o Rožmanu je le propagandni priročnik za zameglevanje zgodovinskih dejstev, ideološko čtivo nič drugega. Prava zgodovina je napisana, dokazana z dokumenti. Rožmana je slovenski narod zavrgel, nima smisla,da nam ga vsiljujete.
Slovenski narod je spregledal, vodili so ga komunisti do zmage in svobode, teh dejstev ne ovrže nobena propaganda,četudi nakracate milijon knjig.
Al pa želite, da se na podlagi novih dejstev posname film, kot pri Angeli Vode.
Takrat vam bo žolč šele nagajal, ker vam pamet noče služiti.
Bosta kaj odgovorila na dejstva, ki so navedena pri Tamari Griesser-Pečarjevi?
Komsomolec pozna dejstva in podobo tega primera bolj kot zgodovinopisje, ki je v tem primeru res zgodovinopisje, on pa je "vazal" zgodovine kot propagandnega sredstva totalitarne komunistične ideologije?!! Mislita vendar s svojo glavo, to je dostojanstveno, ne pa kot figuri, ki slepo-pokorno sledita nekemu izmišljenemu zavedenemu in zavajajočemu sistemu, ki nima podlage ne v stvarnosti pa ne v razumu. Priznajta, da sta globoko zavedena in širita prav to, zavajanje, tudi na druge, ki nič hudega sluteč nasedajo vajinim praznim frazam in se dajo zavesti vajini slepoti! Kako? Če slepi slepega vodi, oba v jamo padeta!
Dejstva so dejstva, tudi zapisana so... Potvarjanje zgodovine ne bo uspelo, nafarbani že vrjamejo v super Flower-power ničkrivega nepristranskega Rožmana, kdor sledi dejstvom pa ne bo nikoli... Človek si je umazal roke in izdal narod, veselo se cvre v peklu.
Med sodbo sodišča in sodbo vesti
Prav je, da se nekaj stori in se vsaj najhujše neresničnosti zavrnejo − pomagalo pa ne bo nič. Nas se drži madež sodelovanja in tega madeža nam v sedanjih razmerah nobena reč ne izmije. Čeprav je ta madež v resnici le umišljen in ga v resnici − v naši vesti − ni, pa pod propagando svet sodi drugače.
S temi besedami se je škof Rožman kmalu po izrečeni sodbi 29. avgusta 1946 odzval na pismo Mihe Kreka, ki ga je opogumljal, naj pojasni vse nepravilnosti in laži, ki so bile izrečene tekom procesa. Iz teh besed smo izpeljali naslov pričujoče knjige Med sodbo sodišča in sodbo vesti.
Knjiga je delo štirih avtorjev Tamare Griesser-Pečar, Franceta M. Dolinarja, Marije Čipić Rehar, Blaža Otrina, prevode latinskih tekstov je prispeval Julijana Visočnik.
Razdeljena je na 4 dele.
Prvi del nosi naslov Rožman v vrtincu druge svetovne vojne, ki se začne z obširnim Rožmanov življenjepisom, nadaljuje pa z obdelavo posredovanj škofa Rožmana pri okupatorju za zaprte, internirane, obsojene, begunce, Jude, pravoslavne Srbe na Hrvaškem. Na podlagi na novo pridobljenih in odkritih dokumentov smo tako prišli do konkretnih 1210 posameznikov oz. družin in blizu 2500 ljudi, imenovanih s skupino (npr. pravoslavni Srbi, otroci v taboriščih), za katere je Rožman posredoval pri okupatorju. Naslednji vélik sklop v tem delu knjige pa prinaša analizo in objavo vseh pridig in pastirskih pisem škofa Rožmana, ki se nanašajo na vojno obdobje in komunizem. Ta je še toliko bolj pomemben, ker se v javnosti in zgodovinopisju vedno znova pojavljajo različne variante istih pridig.
Drugi del z naslovom Rožmanov proces najprej prinaša analizo celotnega sodnega procesa proti škofu Rožmanu, ki se je v treh etapah vršil v avgustu 1946 ter v zadnjih 14 letih, do aprila 2009. Nato so objavljeni sodni spisi procesa v avgustu 1946 ter Rožmanov odgovor na sodbo. Pri tem je potrebno posebno izpostaviti objavo dokumentov, ki so bili sodišču sicer na razpolago, a jih ni upoštevalo, in dokumente, ki so bil predani Rožmanovemu zagovorniku po službeni dolžnosti, a jih ta ni vključil v svoj zagovor.
V tretjem delu so objavljeni vsi sodni spisi Zahteve za obnovo procesa, ki se je vršila med leti 1995 do 2003, v četrtem delu pa spisi Zahteve za varstvo zakonitosti med leti 1998 in 2009.
Knjiga, poleg sodnih spisov iz zadnjih dveh desetletij, prinaša številne javnosti do danes še nepoznane dokumente, kar je posledica predvsem svojevrstne usode arhivske zapuščine škofa Rožmana. Mnogo gradiva iz časa, ko je deloval v domovini, je v povojnih letih v številnih preiskavah na škofiji zasegla UDV in je bilo v večini uničeno in nam je poznano le v fragmentih. Gradivo, ki ga ni odnesla UDV, je bilo dolga desetletja skrbno skrito v raznih prostorih nadškofijskega dvorca in se je v preteklih letih postopoma, ko se je našlo, predalo NŠAL. Med tem gradivom je bil tudi prezidialni arhiv škofa Rožmana, ki je prinesel mnoge nove dokumente. Zanimiva je zgodba gradiva, ki ga je škofija predala Rožmanovemu zagovorniku po službeni dolžnosti Alojzu Vrtačniku, o katerem je zaokrožila zgodba, da mu ga je zasegla UDV, a se je izkazalo, da je bila to le pretveza, saj je bilo na koncu najdeno v njegovi zapuščini. Tu smo našli tudi večino gradiva, ki govori o Rožmanovih posredovanjih, med drugim seznam 1004 posredovanj z imenom in priimkom osebe, za katero je posredoval, datumom, in imenom priporočitelja.
Gradivo iz Rožmanove zapuščine v begunstvu pa prihaja še dan danes, v večini pa je bilo NŠAL izročeno po letu 2000.
Marsikdo se bo ob izidu knjige vprašal: Zakaj ukvarjanje z Rožmanom, s temo, ki je bila že tolikokrat preigrana in ki vzbuja toliko skrajnih, sovražnih čustvenih izbruhov? Kdor koli vstopi v diskurz o Rožmanu je tudi nujno podvržen vsemogočemu etiketiranju. Če odstopaš od večinskega zacementiranega javnega mnenja, si v najboljšem primeru označen za belčka ali revanšista, v glavnem pa kar za klerofašista; v nasprotnem primeru pa si lahko deklariran tudi kot okužen s komunistično ideologijo! A kako in zakaj naj zgodovinar molči, če ima pred seboj gradivo, ki še ni bilo raziskano in prinaša povsem nova dejstva?
Nakopičeni predsodki in neracionalni traktati, ki v večini določajo to temo, pa bolj kot o škofu Rožmanu in njegovem času pričujejo o stvarnosti današnjega stanju duha v Sloveniji – stanju nepripravljenosti na normalen dialog, stanju nepripravljenosti za sprejemanje drugega in drugače mislečega oz. kot je ugotovil Branko Klun na forumu Resnica vas bo osvobodila: »Četudi nas preteklost določa in pogojuje, jo po drugi strani mi konstruiramo s sedanjega stališča, pri čemer si na ta način določimo okvire prihodnosti – in to vzpostavljanje zgodovine je globoko zaznamovano s strastmi /…/ in željo po triumfalizmu.«
Redko katera oseba v novejši slovenski zgodovini je bila predmet takih nasprotij in hkrati tako številnih laži in podtikanj kot dr. Gregorij Rožman, ki je bil ljubljanski škof od leta 1930 pa do leta 1959, čeprav po 5. maju 1945 praktično ni več upravljal svoje škofije Vedno znova se pojavlja lažna trditev, da je sodeloval z okupatorjem. Za to se že standardno ponuja slika ob domobranski prisegi 20. aprila 1944, ko se je po tihi maši, ki jo je daroval, še predno so na stadion prišli nemški vojaki in oficirji, rokoval s SS-generalom Erwinom Rösenerjem, slika pri mimohodu pred uršulinsko cerkvijo januarja 1945, pa tudi tim. „lojalnostna izjava“, ki jo je na zahtevo poslal italijanskemu Visokemu komisarju Emiliu Grazioliju in, ki jo je ta potvoril brez škofove vednosti. Tako izhaja Slovenski zbornik za leto 2007 Narodnoosvobodilni boj v slovenskem narodnem spominu, ki ga je izdala Zveza borcev še vedno iz prepričanja, da je objavljena izjava avtentična in to kljub temu, da je v resnem zgodovinopisju nesporno, da temu ni tako in da je škofijski ordinariat že leta 1946 vojaškemu sodišču predložil ustrezno dokumentacijo, ki je dostopna v procesnem gradivu tako v Arhivu Slovenije kot na sodišču v Ljubljani. Avtorji zbornika trdijo namreč, da je izjava avtentična zato, ker škof fašistom po objavi ni ugovarjal. Kaka naivnost je potrebna, da nekdo lahko misli, da je bilo mogoče okupatorjem ugovarjati? Tudi v eni od šolskih knjig za IV. razred gimnazije, ki je izšla po osamosvojitvi, je faksimile časopisne objave izjave brez obrazložitve, da je potvorjena.
Pogosto je bilo zaslediti tudi domnevne citate iz medvojnih pridig, ki so delno citirani popolnoma iz konteksta in so v nasprotju s tendenco rečenega, največkrat pa so povsem izmišljeni. Na vprašanje po priči potem sledi odgovor kot, da je neka gospa to slišala od znanke, tej pa je povedala spet neka druga ženska, ki naj bi to slišala v stolnici. Vse brez konkretnih imen prič in vendar so take zgodbe ponavljali celo nekateri publicisti, ja celo zgodovinarji, ki se imajo za verodostojne. Kot je napisala kolegica Čipić Reharjeva je Rožman svoja besedila temeljito pripravil. V Nadškofijskem arhivu so pridige, pastirska pisma in pisma duhovnikom dobro ohranjena in če bi omenjeni publicisti oz. zgodovinarji bili bolj temeljiti in bi upoštevali pravila stroke, potem bi se lahko ob obisku tega vzorno urejenega arhiva sami prepričali o verodostojnosti oz. ne-verodostojnosti takih trditev. Eden od znanih zgodovinarjev se je po ogledu „Temne strani meseca” v Naših razgledih januarja 1999 zgražal nad ljubljanskim škofom Rožmanom, ki da je spomladi leta 1942 blagoslavljal javno hišo, ki so jo italijanske zasedbene oblasti organizirale za svoje vojake. Pri tem citira novo italijansko publikacijo Marca Cuzzija, L‘occupatione italiana della Slovenia, 1941-1943, Rim 1998, str. 171. Na tej strani pa o kakšnem škofovem blagoslavljanju javne hiše sploh ni govora. Trdovratno se vedno znova pojavlja tudi trditev, da je Rožman interveniral samo za tiste, ki so šli k domobrancem. Kako je mogel škof leta 1942 vedeti kdo bo šel po italijanski kapitulaciji 8. 9. 1943 in po ustanovitvi slovenskega domobranstva konec leta 1943 k domobrancem?
Delovanja škofa dr. Gregorija Rožmana med okupacijo sploh ne moremo razumeti, če ne upoštevamo razlogov za njegove stike z okupacijskimi silami, kar so komunistični oblastniki razlagali kot kolaboracijo. Rožman je bil, in to kaže vse njegovo delovanje od prvega trenutka, ko je postal škof, v prvi vrsti dušni pastir – ko je pomagal ljudem, ko ni hotel pustiti svojih fantov na cedilu pred domobransko prisego in je zanje v odsotnosti nemških vojakov maševal, ko je interveniral za pregnance, begunce, talce, zapornike, internirance, Jude, za pravoslavne Srbe na Hrvaškem, za otroke, za duhovnike, jugoslovanske oficirje itd. Po vsem, kar je znano, je bil Rožman globoko prepričan, da bodo zavezniki zmagali, da pa bo nemški poraz odločen drugje, ne v Sloveniji. Zato je menil, da nasilen upor ljudstva ni prava pot. Izzval bi samo nepotrebne žrtve. Hotel je, da slovenski narod – in to v polni zavesti, da ga Nemci in Italijani želijo uničiti – s čim manj žrtvami prestane vojno. Prav tako prepričan pa je bil tudi, da je komunizem še večje zlo kot nacizem in fašizem. Trdil je, da bosta nacizem in fašizem premagana, komunizem pa bo, če bo prevzel oblast, ostal dalj časa. Zgodovina mu je dala prav.
Škofovi kritiki neprestano trdijo, da ni nikoli dvignil glasu proti okupatorju. Ne glede na to, da je seveda moral upoštevati svoj položaj in odgovornost do vernikov, tudi sam očitek ni resničen. Škof Rožman je dvakrat ostro obsodil okupatorje. Prvič 24. 10. 1941 v pastirskem pismu duhovnikom in gostom v ljubljanski škofi ji, ko je poudaril, da se slovenskemu narodu štirinajst stoletij ni tako hudo godilo. Italijansko početje v tako imenovani Ljubljanski pokrajini pa je v dvajsetih točkah kritiziral v spomenici, ki jo je predal visokemu komisarju Emiliu Grazioliju 26. 9. 1942. Med drugim je zahteval, da Italijani iz zaporov in internacije izpustijo vse, ki niso zakonito zadržani. Skliceval se je na pravičnost in zakonitost v duhu rimskega prava in veljavnost predvojnih zakonov. Da je premišljeval o tem, kako bi tudi s prižnice napadel italijanskega okupatorja, vemo iz poročila njegovega tajnika Stanislava Leniča. O tem se je maja 1942 celo posvetoval s papežem Pijem XII. in mu je ta odsvetoval, ker bi bila posledica takega nedvomno pogumnega nastopa konfinacija nekje v notranjosti Italije. Ljubljanska škofi ja pa bi izgubila svojega škofa in s tem človeka, ki je imel redko možnost uspešno posredovati za Slovence. Rožman se je torej znašel pred dilemo: potoniti z odkrito besedo in z dejanjem mučenca ter se sprijazniti z internacijo oz. zaporom v Italiji ali pa si nakopati očitek kolaboracije, vzpostaviti stike z okupatorji ter se brez velikega hrupa zavzemati za svobodo in življenje številnih posameznikov in skupin.
Da mu tudi Italijani niso zaupali, je razvidno iz zaupnega pisma, ki ga je visoki komisar 11. januarja 1943 pisal na ministrstvo za notranje zadeve. Poročal je, da je škof po »znani avdienci“ v Vatikanu (20. novembra 1942) dal zelo zaupna navodila duhovnikom in voditeljem nekdanje klerikalne stranke (SLS), da naj naprej sodelujejo z italijanskimi oblastmi v boju proti komunizmu, da pa naj pri tem upoštevajo cilj, »ki bi ga rad dosegel vsak dober Slovenec, in sicer, da bi bila ustanovljena ‚velika Slovenija‘.« Grazioli nadaljuje: »Zelo pozorno zasledujem dejavnost škofa in voditeljev bivše klerikalne stranke z namenom, da bom odločno rešil vprašanje, ko bo končana borba proti komunistom ...«
Prisluhnimo kaj je o intervencijah napisal Lenič v svojem Življenjepisu v zaporu: »Z intervencijami za obsojene ali zaprte se začne nova in glavna doba sodelovanja med škofom in Italijani. Italijani so po nekaj mirnih mesecih kmalu začeli zapirati ljudi in z njimi surovo postopati. Vsaka malenkost je bila lahko povod. Ker je bilo že splošno znano, da Italijani škofa upoštevajo, je jasno, da se je kar spontano vsak prizadeti domači ob taki aretaciji začel obračati na škofa. Škof je bil cele dneve oblegan od mater, žena in domačih, ki so ga prosili pomoči. Škof je vsakega takega sprejel, poslušal in obljubil intervencijo. Spominjam se dneva, ko je en sam dan prišlo nad 50 prošenj. Škof je te intervencije opravljal večinoma pismeno na kvestorja, Graziolija ali generala. Sprva je mnogokrat uspelo. Če je bila stvar bolj nujna (smrtna obsodba) je šel tudi osebno prosit. Tako se dobro spominjam, da so trije ljubljanski mladi fantje sept. 1941 odšli z municijo v nahrbtniku v Dolomite k partizanom. Peljali so se v avtobusu proti Polhovem Gradcu. Tam so jih Italijani ustavili, preiskali in sledila je nagla smrtna obsodba. Matere so v blaznem joku prosile škofa, ki je takoj odšel intervenirat h Grazioliju in uspel. Italijani so sami rekli materam: Zahvalite se škofu! Taki dogodki so se ponavljali dan za dnem. Resnici na ljubo moram poudariti, da je škof interveniral ne glede na prepričanje prizadetega. Še zdaj ga vidim, s kako naglico mi je narekoval intervencijo tudi za komuniste in so ob neki priliki rekli dr. Lenčku: Škof je dober in prosi tudi za komunista, zato se na njegove prošnje nič ne zanesemo.«
Kmalu so Italijani spoznali, da se je škof zavzemal za vsakogar, ne glede na njegovo prepričanje. Bil je sicer proti komunizmu iz verskih razlogov, tega pa ni razumel kot osebno borbo proti zavedenim. Najbolj znana je njegova intervencija za komunističnega aktivista Toneta Tomšiča. Če pa si ogledamo imensko tabelo intervencij, ki jo danes predstavljamo, je takoj moč ugotoviti, da so navedeni mnogi, katerih prepričanje škof ni delil. To so ugotovili tudi Italijani, zato njegovih intervencij potem niso več obravnavali kot na začetku okupacije. Visoki komisar je dal navodilo, da je treba Rožmanove intervencije obravnavati tako kot intervencije privatnih oseb. Med nemško okupacijo Ljubljanske pokrajine je bilo manj intervencij, ker so Nemci imeli povsem drugačen odnos do Cerkve kot Italijani, vendar se je tudi v tem času zavzemal za npr. zapornike v ljubljanskih zaporih, za duhovnike kot priorja kartuzije Pleterje p. Josipa Edgarja, za brata p. Aljančiča OFM itd.
Če torej preštejemo vse intervencije, ki so nam danes znane, pri tem pa seveda ne moremo upoštevati osebnih obiskov pri italijanskih oblasteh, ki niso zabeleženi, ugotovimo, da je interveniral za najmanj 1318 ljudi, za nekatere večkrat. Če večkratne prošnje odštejemo,
potem je interveniral za najmanj 1210 po imenu navedenih posameznikov oziroma družin. Pri tem smo za družine upoštevali samo tri člane, čeprav so bile družine takrat večje. K tej številki moramo prišteti še intervencije za različne skupine: deportirane v Srbijo, na Hrvaško (duhovniki) in v Nemčijo, begunce, Primorce, pravoslavne Srbe, Jude, talce, prebivalce različnih vasi, zapornike, na smrt obsojene, internirance, duhovnike (več kot 350), oficirje, otroke (1700). Torej moramo gornji številki dodati še nekaj tisoč. Za nekatere skupine je znano število oseb, teh je skupaj 2495, za večino skupin pa število oseb ni navedeno. To se pravi, da moramo k omenjenemu številu prišteti še najmanj nekaj sto ljudi.
Res je, da nam še danes niso dostopni vsi dokumenti, predvsem ne tisti v Vatikanskem arhivu, ki bodo gotovo prispevali k še veliko boljši osvetlitvi škofovega vojnega delovanja, vendar smo po osamosvojitvi odkrili celo vrsto novih dokazov, med drugim je od leta 2007 dostopna tudi dokumentacija, ki jo je škofija dala na voljo branilcu po službeni dolžnosti Alojzu Vrtačniku – in je ta ni uporabil na procesu –, da lahko postavimo trditev, da so očitki, ki jih navaja obtožnica oz. sodba iz leta 1946, pa tudi različne komunistične in postkomunistične publikacije, popolnoma neutemeljeni. Nekaj teh tako imenovanih Vrtačnikovih dokumentov, npr. intervencije za komunista Toneta Tomšiča in seznami intervencij, ki jih je škof pripisal na prošnje domačih (v času od septembra 1942 pa do februarja 1943 kar 1004) so bili prvič predstavljeni javnosti na razstavi „Boj proti veri in Cerkvi” v Muzeju novejše zgodovine septembra 2007. Sedaj pa so upoštevani in objavljeni v knjigi, ki jo danes predstavljamo.
Danes pa predstavljamo tudi celotno sodno dokumentacijo: tisto iz leta 1946, vloge za obnovo procesa, ki jih je Okrožno sodišče v Ljubljani trikrat (1996, 1998, 2003) zavrnilo in sicer s podobnimi argumenti kot revolucionarno sodišče leta 1946, ker je enačilo »boj proti komunizmu« s »prostovoljno kolaboracijo”. Zavračalo je nove dokaze, nova zgodovinska dela in ekspertize in utemeljevalo svoje ugotovitve na ugotovitvah komunističnega zgodovinopisja, ki ne samo, da z zgodovinopisjem kot znanstveno vedo nima ničesar skupnega, temveč je služilo kot propagandno sredstvo totalitarnemu komunističnemu režimu.
Deset let po tem, ko je generalna državna tožilka Zdenka Cerar takoj po svojem nastopu zahtevo za varstvo zakonitosti, ki jo je vložil 6. novembra 1998 generalni državni tožilec Anton Drobnič, umaknila z nepravnim argumentom, da ni v interesu države, je Okrožno sodišče v Ljubljani ustavilo kazenski postopek zoper dr. Gregorija Rožmana, ljubljanskega škofa, analogno pa tudi zoper dr. Miho Kreka, bivšega ministra jugoslovanske vlade v emigraciji. Okrožno sodišče je moralo o zadevi odločati, ker je Vrhovno sodišče v Ljubljani 1. oktobra 2007 ugodilo drugi zahtevi za varstvo zakonitosti, ki jo je 31. decembra 2005 vložil ljubljanski nadškof Alojz Uran zaradi kršitve določb kazenskega postopka in kršitve kazenskega zakona in zadevo vrnila okrožnemu sodišču v novo sojenje. Med tem je bila namreč v toliko spremenjena zakonodaja, da so za duhovnike in redovnike registriranih verskih skupnosti lahko vložili zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zakoniti zastopniki njihovih registriranih verskih skupnosti. Vrhovno sodišče je razveljavilo sodbo, ker vojaško sodišče ni bilo pristojno za škofa Rožmana, ker mu je bilo sojeno v odsotnosti in je bila s tem kršena pravica do obrambe in ker niso bili upoštevani dokumenti in priče škofu v dobro. Škof Rožman torej ni imel možnosti se učinkovito braniti pred sodiščem.
Če Okrožno sodišče ne bi sprejelo sklepa, bi zadeva čez nekaj mesecev zastarala. Odločitev sodišča je pozitivna, že zato, ker je vsaka sodba, ki ni bila izpeljana po pravnih normah, sramota za pravno državo, saj demokratični svet gradi na spoštovanju pravnih temeljev in človekovih pravic. Torej je spoštovanje teh v interesu države. To pomeni med drugim tudi, da ima vsak obtoženec pravico do postopka, ki je voden po pravnih normah. Žal številni montirani procesi iz časa komunističnega režima ob ustanovitvi samostojne Slovenije niso bili v celoti razveljavljeni, prepuščeno je bilo posameznikom oz. njihovim pravnim naslednikom, da se borijo za svojo pravico.
lp
Lahko da je biu pastir, samo ne moj, ker nisem ne ovca ne klečeplaznik. Uran, užalil si moja ateistična čustva!
Super, to bo treba začeti vsesplošno uporabljati!! Večkrat se mi je zgodilo kaj takega, pa tega nisem znal povedati, zdaj si ti pokazal kaj je prava pot... žalitev ateističnih čustev, to je to, to je tisto kar se mi dogaja vseskozi! :)
Komunisti so bili zdrava sila,kateri je sledil pošteni Slovenec do zmage in osvoboditve.
Slovensko domobranstvo (1941–1945)
Pripadniki slovenskega domobranstva so Hitlerju dejansko prisegli dvakrat! Ker je ta prisega že dovolj spolitizirana, naj dodam samo nekaj manj znanih podrobnosti.
Dr. Stanko Kociper, osebni tajnik in zet divizijskega generala Leona Rupnika, generalnega inšpektorja Slovenskega domobranstva, je v svoji knjigi (Kar sem živel, Ljubljana, 1996, str. 189–197 v poglavju In iz ozadja) zapisal, da je pobuda za domobransko prisego prišla iz Organizacijskega štaba (poveljnika podpolkovnika Krenerja ali pa podpolkovnika Ernesta Peterlina, ki je pogosto zahajal k SS-generalu Erwinu Rösenerju), da je general Rupnik dejansko pri SS-generalu Rösenerju omilil celotno besedilo prisege, kasneje pa samo dopisal del stavka »... proti komunistom in njihovim zaveznikom...«. Ker je bil Rupnikov sin, stotnik Vuk, proti vsakršni prisegi Nemcem – častniki so bili pač še vedno vezani na prisego jugoslovanskemu kralju Petru I., ga je oče nazadnje vendarle prepričal, da je kralj zbežal, narod pa prepustil Nemcem in »komunistom«. Edino, kar je general Rupnik dosegel, je bilo to, da je na vladni palači poleg nemške plapolala tudi slovenska zastava. In še nekaj nam je Kociper zaupal - samo on in general Rupnik sta vedela za nemški načrt, da bi iz jedra domobranskih enot formirali še slovensko SS-enoto, pa je zato SS-general Rösener vztrajal pri besedilu domobranske prisege, ki je izražala tudi zvestobo Adolfu Hitlerju!
Prisega, javno objavljena v tedanjih častnikih Jutro in Slovenec, leta 1944 in 1945, se je glasila:
Prisegam pri Vsemogočnem Bogu, da bom zvest, hraber in svojim nadrejenim pokoren, da bom v skupnem boju z nemško oboroženo silo, stoječo pod poveljstvom Vodje Velike Nemčije, SS-četami in policijo proti banditom in komunizmu, kakor tudi njegovim zaveznikom svoje dolžnosti vestno izpolnjeval za svojo slovensko domovino, kot del svobodne Evrope. Za ta boj sem pripravljen žrtvovati tudi svoje življenje. Tako mi Bog pomagaj.
Iz besedila prisege nedvoumno izhaja, da so domobranci kot del SS-čet in policije, prisegli zvestobo Adolfu Hitlerju – vodji velike Nemčije, za boj proti partizanom (banditom) in komunizmu ter njihovim zaveznikom, sicer za »svojo slovensko domovino« (in tudi pred slovensko in nemško zastavo) kot »del svobodne Evrope«, seveda po nacističnem vzorcu (arijsko čiste, če bodo tudi Slovenci sodelovali v SS-enotah)! No, po mojem mnenju je glavni poudarek v delu, ki govori, da so domobranci (pomožni) del »SS-čet in policije«, kar pomeni, da ne gre za vojsko, temveč za (pomožne) SS in policijske enote! In iz prisege SS-enot smo tudi videli, da so zvestobo izrekali neposredno Hitlerju, kar so storili tudi slovenski domobranci.
Privrženci domobranstva še vedno potvarjajo omenjeno besedilo (Samo Hubad, Večno podtikanje, Demokracija, novembra 2002), saj trdijo, da so prisegli »na slovensko zastavo in slovenski narod«, izpustili pa so tisti najbolj kompromitirajoči del, ki govori o skupnem boju s »SS-četami in policijo« in celo Rupnikov osebni pripis »komunizmu, kakor tudi njegovim zaveznikom«, na to mesto pa so naknadno vstavljene besede »na slovenskem ozemlju«. Tako se pač zgodovine ne da ponarejati …
Res je samo to, kar je osebna zasluga generala Rupnika, da so domobranci prisegali tudi ob slovenski zastavi in himni Naprej zastave slave! Vendar – tudi ob nemški zastavi in himni ter nemškem meču!
Zgodovinarji in pričevalci so seveda zbrali tudi druge dokaze o pravem pomenu domobranske prisege. Gre predvsem za govor SS-generala Rösenerja pred prisego domobrancev 20. aprila 1944, na Hitlerjev rojstni dan, ko je poudaril, da je on osebno dne 24. 9. 1943 ukazal ustanoviti Slovensko domobranstvo iz belogardističnih legionarjev, da so jih Nemci izurili, oblekli in oborožili (ter plačevali) za skupno borbo proti komunizmu in banditom (Slovenec, 21. 4. 1944). Drugič so domobranci prisegli 30. januarja 1945, na obletnico nacističnega prevzema oblasti v Nemčiji.
Ne gre pozabiti, da je SS-general Rösener 1. 2. 1944 zapisal:
»Slovensko domobranstvo je deželna formacija, kar pomeni iz Slovencev na italijanskem bojnem območju vzpostavljena enota, ki mora izvajati čisto policijske naloge. Slovensko domobranstvo smo ustanovili na osnovi odredbe vrhovnega komisarja v operacijski coni Jadransko primorje. Te enote so plačane iz sredstev vrhovnega komisarja oz. naravnost iz italijanskih državnih sredstev. Vrhovni šef tega Slovenskega domobranstva je vsakokratni višji vodja SS in policije.«
Domobranci so bili tudi sodno podrejeni SS, vrhovni poveljnik SS in policije pa je bil Reichsführer Heinrich Himmler. Torej, ni šlo za nobeno vzporedno slovensko »narodno« vojsko, temveč za pomožne SS in policijske enote. Končno, vsem je tudi dobro znano, da domobranski poveljniki niso mogli niti samostojno poveljevati v bojih proti partizanom, če ni bilo zraven nemškega inštruktorja. Izjema so bili le odločilni boji za preboj preko Drave, da bi dosegli cono (ujetništvo) britanskih enot na Koroškem.
Po prisegi so domobranci v vojašnici podpisali še naslednjo izjavo v nemščini (Erklärung!) in slovenščini, ki je glasila takole:
Sem prostovoljno pristopil v Slov. Domobranstvo, v boj in uničenje komunizma, kateri je moji deželi že toliko gorja prinesel in celo Evropo ogrozil.
Moja trdna volja je, z vsemi mojimi močmi, v zadovoljstvo moje dežele in Evrope, bojevati se pod nemškim vodstvom, in za to tudi moje življenje postaviti.
To obvezo sem danes s sveto prisego potrdil.
Sem bil o dolžnostih in pravicah v službenem, disciplinarnem in gospodarskem oziru poučen.
Podpis:…
O vsebini prisege je pričal tudi sam obred. Nemški vojak je držal meč, na katerega so domobranci položili levico, tri prste desnice pa so dvignili in ponavljali slovenski del prisege, ki ga je izgovarjal njihov »pomožni« poveljnik – podpolkovnik Krener. Pred tem je nemški vojak prisego prebral v nemščini …
Na prvi prisegi so bili prisotni (glej fotografijo): nemški generalni konzul Müller, hrvaški konzul Salih Baljić, SS-Ortsgruppenführer Grubitz, SS-Standartenführer Schimmelpfenig, podpolkovnik Balke kot zvezni oficir Wehrmachta, SS-generalporočnik in višji vodja SS Erwin Rösener ter divizijski general Leon Rupnik, predsednik Ljubljanske pokrajine.
Kot zanimivost naj še povem, da nemški častniki niso prišli na ljubljanski stadion oz. mesto prisege šele po opravljeni maši škofa Gregorija Rožmana zaradi taktičnih ali drugih razlogov (ali obratno, da se je škof Rožman »umaknil« iz posebnih »političnih« razlogov). Nič ni res od tega! Gre enostavno za to, ker so častili le germansko božanstvo Julla in niso hoteli biti prisotni pri krščanskem bogoslužju.
In še zadnji dokaz, komu so bili domobranci neposredno podrejeni. Ob drugi prisegi, januarja 1945, je SS-general Rösener osebno prebral ukaz, s katerim je povišal poveljnika Slovenskega domobranstva podpolkovnika Franca Krenerja v čin polkovnika, stotnika Vuka Rupnika v čin majorja, 44 častnikov v višje čine, 3 podnarednike v narednike, 50 kaplarjev v podnarednike in 70 domobrancev v kaplarje. Vsem je tudi osebno podelil pisne ukaze – listine. Razdelil pa je tudi več odlikovanj in značk za ranjence. Tako sta železni križec II. razreda prejela major Vuk Rupnik in stotnik Drago Furla
Očitno jim samo Bog lahko še pomaga ;)
Sedaj ni več ljudi ki bi vedeli to iz prve roke samo tega se spomnim ;
"V imenu Kristusovih ran naj pade partizan" lko so posvetiliorožje Domobranev in prisega na štadijonu ...
Ne vem treba bi bilo pustiti stare rane pri miru kot tudi Urh , Kozlarjevo Gošo ... in še ostale stvari ki niso v čast in slavo vsem njim ...
Nebo in zemlja bosta prešla, moje besede pa nikoli: Jezus
Lahko skačete do stropa, pa vendar gremo vsi v isto smer in potem; VEČNOST
Bomo upoštevali v bodoče.
Zaradi občutljivosti teme vas še posebej naprošamo, da se v komentarjih držite teme novice, držite debato na kulturnem nivoju in ne žalite souporabnikov. Komentarji, ki bodo kršili pravila portala MMC, bodo izbrisani.
Hvala za razumevanje,
Administrator
Naša zgodovina je herojska NOB in AVNOJ! Tito je naš zmagoviti vojskovodja, domobranci so prisegli Hitlerju!
Zgodovinar dr. Marjan Žnidarič piše v knjigi o Slovencih v primežu okupacije, kolaboracije in osvobodilnega boja v letih 1941-1945. Pri tem razčlenjuje glavne značilnosti političnih razmer v zadnjih letih pred II. svetovno vojno, okupacijo in nasilje okupatorjev, Osvobodilno fronto, oborožen boj za osvoboditev in usodnost kolaboracije z okupatorjem. Opisuje tudi razlike po slovenskih pokrajinah in posebej še razlike v delovanju ljubljanske in mariborske škofije, ki so bile očitno usodnega pomena za kolaboracijo in bratomorno vojno.
Dr. Spomenka Hribar se v svojem prispevku sprašuje, kaj storiti, da se sprostimo, osvobodimo preteklosti! Razmišlja o razveljavitvi sodbe škofu Rožmanu iz formalnih razlogov, o domobranski prisegi in o tem, da kljukasti križ ne more biti znamenje križarskega pohoda. Pri tem ugotavlja, da ima vsaka stran v medvojnih dogodkih svojo odgovornost, svoj delež krivde nad slovenskim narodom, ki jo je treba pošteno priznati in obžalovati. "Cerkev bi se morala osvoboditi svoje medvojne hipoteke, tako da bi moralno in politično oporečna dejanja Cerkve kot institucije v preteklosti obsodila in se opravičila – morda celo v prvi vrsti vernikom, ker jih je (del njihovih predhodnikov) zapeljala in potem pustila na cedilu – ne pa da kar naprej objektivira lastno krivdo, v krivdo drugega, druge strani." Brez poštene kritike in poštenega vpogleda v lastno zgodovino in v lastno krivdo se ne bomo osvobodili preteklosti za sedanjost in prihodnost.
Dr. Ljubo Bavcon piše v knjigi o poskusih revizije poteka druge svetovne vojne in kriminalizacije narodnoosvobodilnega gibanja. Napad sil osi na Jugoslavijo je bil protipravna agresija, kot je v sodbi ugotovilo Mednarodno vojaško sodišče v Nürnbergu narodnoosvobodilni upor pa legalno in legitimno dejanje v okviru velike zavezniške antifašistične koalicije. Politično in oboroženo sodelovanje z okupatorji zoper sile narodnoosvobodilnega upora je bila veleizdaja in izdaja domovine po kateremkoli kazenskem pravu vse od rimskega prava dalje.
V svojem drugem prispevku daje dr. Ljubo Bavcon nekaj kazensko pravnih informacij o zadevi Rožman. Opisuje dosedanje poskuse škofove rehabilitacije z uporabo izrednih pravnih sredstev in o možnosti za nadaljevanje postopka. "Če G. Rožman leta 1945 ne bi pobegnil v tujino, bi bil tukaj regularno sojen in tedaj izrečeno kazen 18 let bi prestal najkasneje leta 1964, zelo verjetno pa bi bil odpuščen s prestajanja kazni že kakih 10 let prej. To pomeni, da bi že vsaj od leta 1964 dalje veljal za rehabilitiranega, se pravi za neobsojenega." Zato je vse kar se in se je dogajalo v zvezi z obnovami tega kazenskega postopka v bistvu politično manipuliranje v širšem scenariju poskusov za kriminalizacijo NOB in rehabilitacijo kolaboracije.
Še en poizkus rehabilitacije Rožmana, ki ne bo uspel.
Slovenski narod pomni in spoštuje svoje junake, Rožmana ni med njimi, so le junaški partizani in komunistično vodstvo,ki so nam izborili zlato svobodo in državno suverenost!
Rožman se je Italijanom poklonil takoj po okupaciji ljubljanske škofije, 20.4.1941. Ko je Mussolini 3.maja 1941 uradno tudi priključil Italiji, pa je škof dr. Rožman napisal spomenico Mussoliniju, ki se glasi:
"Ekscelenca! Danes je bil objavljen dekret, s katerim se po italijanski armadi zasedena slovenska zemlja pridružuje Italiji. Ko jemljem to na znanje, se zahvaljujem Vaši Ekscelenci, da nam je tako vsaj na teritoriju škofije omogočen razvoj v kulturnem in verskem oziru pričakujoč, da se v smislu dekreta avtonomija narodnega življenja tudi v korist vere in morale skoraj izgradi. Izražam popolno lojalnost in prosim Boga, da blagoslovi Vaše in naše prizadevanje za dobrobit našega ljudstva."
Grazioli(zastopnik italijanske okupacije na Slovenskem) je Rožmanovo izjavo Mussoliniju prepesnil v nabrekli italijanski fašistični žargon. S tem je dobila nov stil, v bistvu pa ohranila prvotno vsebino. S to predelavo se je strinjal tudi Dr. Rožman, saj ni proti njej nikdar protestiral. Verjetno pa jo je tako kot dr.Natlačen dobil celo na vpogled in jo odobril. Čez tri dni je to škofovo vdanostno izjavo Mussoliniju objavilo vse italijansko in ljubljansko časopisje, kateremu je italijanski tiskovni urad naročil, da jo mora objaviti na prvi strani čez vse kolone. Ta zanimiva Rožmanova poslanica, ki jo je najprej napisal je podobna in se glasi takole:
"Duce!
Zvedeli smo z velikim veseljem da je, po italijanski vojski, slovensko zasedeno ozemlje vključeno v Italijansko kraljestvo. Prosim Vas, da sprejmete zahvalo v imenu vse duhovščine škofije tega ozemlja zaradi širokogrudne in skrbne ureditve, ki ste jo poklonili slovenskemu prebivalstvu.
Sprejmite tudi, Duce, izraze naše brezpogojne vdanosti in sodelovanja. Hkrati prosim, naj božji blagoslov pride na Vaše delo, nad ves veliki italijanski narod ter nad slovensko ljudstvo, ki bo pod okriljem Rimskega imperija lahko živelo in se razvijalo."
Škof Rožman se je udeleževal na vsako Italijansko proslavo. 10. junija ko je vstopila Italija v vojno, na obletnico pohoda na Rim 28. oktobra, 2 novembra, ko je govoril o trpljenju Italijanskih vojakov v 1.SV. Škof Rožman pa ni hotel zamuditi niti najmanjše proslave, kot je proslave topničarjev, odprtje novega viadukta, sejma ipd…
Skratka, škof dr. Rožman se je udeleževal vsake proslave in s tem nakazal svojo lojalnost in vdanost okupatorju! In, če bi bil res nedolžen kot trdijo naši klerikalci potem se verjetno Rožman nebi udeleževal teh proslav. Rožman, bi v primeru nedolžnosti in po vsej verjetnosti le maševal. Ampak resnica je drugačna! Dr. Rožman je podpiral okupacijo in hkrati rotil Mussolinija naj prepriča Hitlerja, da priključijo se nemški sektor Italiji!
Svoje zadovoljstvo z delovanjem škofa Dr. Rožmana je pokazal sam Mussolini, ko ga je nagradil z visokim odlikovanjem. Ljubljansko časopisje je takrat z debelimi črkami poročalo:
» Njegovo Veličanstvo Kralj in Cesar je na predlog Duceja motu proprio podelil ljubljanskemu škofu Eksc. Msgr. Dr. Gregoriju Rožmanu visoki red komandatorja Italijanske krone«
Dr. Rožman je tudi pozval ostalo duhovščino naj se spogleduje po njem in stopi v sodelovanje z Italijo- našim katoliškim bratom! In ravno takšno obnašanje Cerkvenega vrha je skoraj zanetilo državljansko vojno!
Rožman se je poklonil okupatorju že 20, aprila torej sedem dni preden je nastalo gibanje OF (27.april!). Izdaja se je torej začela pred uporom!!!