Fuentes, ki je pripadal literarnemu gibanju tedaj mladih avtorjev, katerih politično kritična dela so prekinila z ustaljeno tradicijo pisanja, je umrl v Ciudadu de Mexico.

V zares obsežnem opusu romanov, dramskih del, esejev in političnih kolumn v španskem časopisu El Pais sta verjetno najbolj znana romana Smrt Artemia Cruza in Stari Gringo. Po romanu, ki je bil prva mehiška knjižna uspešnica na ameriškem trgu, so leta 1989 posneli film z Gregoryjem Peckom in Jane Fonda v glavnih vlogah. Navdih za zgodbo je pisatelj dobil resnični zgodbi ameriškega novinarja Ambrosa Biercea, ki je izginil med mehiško revolucijo.
V karieri, ki se je raztezala preko petih desetletij, se je podpisal pod več kot 20 romanov in več zbirk kratkih zgodb, skupaj s kolumbijskim kolegom Gabrielom Garcio Marquezom, perujskim pisateljem Mario Vargasom Lloso in mehiškim literatom Octaviom Pazom pa je latinskoameriško literaturo približal širšemu svetovnemu bralstvu. Fuentesova dela je mogoče prebirati v kakšnih 24 jezikih. V slovenščini je med drugim mogoče prebirati še njegove romane Oba bregova in Aura, Levitev.
Nenehno potujoči sin diplomata
Carlos Fuentes se je rodil leta 1928 v Panami, v Mehiko pa se preselil šele, ko je bil star 16 let. Kot sin diplomata se je namreč z družino večino svojega otroštva selil iz enega kraja zahodnega sveta v drugega, s čimer je, kot je sam nekoč poudaril, imel možnost, da je Latinsko Ameriko opazoval s kritične razdalje. V večini svojih del se je dotikal zgodovinskih dogodkov, zgodbe pa redko opisoval linearno, zato pa s številnimi spominskimi preskoki.
Kulturni in politični svet žalujeta
Sožalja dežujejo z vseh koncev sveta, za Fuentesom žaluje tako literarni kot politični svet. "Z njim smo izgubili pisatelja, čigar delo in osebnost sta pustila močan pečat," je za El Pais povedal Nobelov nagrajenec Mario Vargas Llosa. Svojo žalost zaradi smrti "ljubljenega in občudovanega Carlosa Fuentesa, pisatelja in univerzalnega Mehičana", je izrazil tudi mehiški predsednik Felipe Calderon. Mehiški pisatelj in esejist Enrique Krauze je kolega opisal kot enega najbolj briljantih mehiških piscev 20. stoletja.
Prav tako Mehičan Jose Agustin pa pravi, da je postal Fuentes "ključni protagonist v mehiškem političnem in kulturnem življenju. Imel je brezmejno vrednost; vse od svojih začetkov v 50. letih se nikoli ni nikomur uklonil." Fuentesov prvi roman La region mas transparente je izšel leta 1958, v njem pa je na eni strani opisoval - danes ironično enega najbolj onesnaženih mest na svetu - Ciudad de Mexico, po drugi pa o tem, kako je mehiška revolucija (1910-1917) sicer ustvarila novo elito, ni pa dosti izboljšala položaja obubožanih množic. "Živim za tveganje. Brez tveganja ni umetnosti. Vedno je treba biti na robu pečine, tik pred tem, da pademo in si zlomimo vrat," je nekoč dejal.

Dejaven vse do konca
Za svoje knjižno delo je Fuentes prejel številna priznanja, med drugim nagrado cervantes leta 1987 in španski križ Izabele Kastiljske leta 2009, večkrat se ga je omenjalo tudi kot verjetnega kandidata za Nobelovo nagrado, vendar tega najpomembnejšega književnega priznanja ni nikoli prejel.

Pisal je vse do konca, nazadnje se je ukvarjal z esejem o nedavni zamenjavi v francoskem vrhu, ki je v mehiškem časopisu Reforma izšel na isti dan, kot je bolnišnica Angeles del Pedregal razglasila pisateljevo smrt. "Zgodbe začnemo pripovedovati, da ne bi umrli. Podobno kot Šeherezada. Gre za najstarejši človeški nagon. To je način, kako ukrasti smrt," je nekoč zapisal pisatelj.