Avtorica zgodovino slovenske glasbe obravnava v dveh knjigah - prva se dotika obdobja med letoma 1848 in 1918, druga pa med letoma 1918 in 1991. Slovenska glasba 1848-1991 - izšla je pod okriljem Študentske založbe - je po besedah urednika zbirke Aleša Štegra monumentalno in zelo širokopotezno dejanje.
Darja Koter razume glasbo kot del širšega konteksta, podobno kot celotno zgodovino glasbe. Ob pisanju je skušala slediti tudi recepciji glasbe in njenemu spreminjanju skozi čas. Odločila se je za revidiranje nekaterih dozdajšnjih objav. Prav tako ni želela zaokroženo govoriti o posameznih osebnostih, ampak jih je vedno znova umeščala v okolje, ki je vplivalo na njihovo delo.
Muzikolog Matjaž Barbo knjigo opisuje kot enega redkih poskusov nadgrajevanja zgodovine slovenske glasbe, v katerem se je avtorica z izjemno obsežno študijo lotila zahtevne celovite predstavitve slovenske glasbe v preteklosti. Gre za prvo celovito zgodovino slovenske glasbe po polstoletnem premoru, odkar je izšlo monumentalno delo prof. Dragotina Cvetka.
Tema, ki ji je manjkala celovitost
Že v izhodišču se je morala avtorica po Barbovih besedah spoprijeti z nekaterimi temeljnimi vprašanji, ki jih sproži analiza slovenske kulturne zgodovine. Na eni strani je prostor, ki ga danes enačimo z etničnimi ali državnimi mejami, historično neoprijemljiv, na drugi strani pa obravnavanemu predmetu manjka celovitosti, saj razpada v vrsto nepovezanih drobcev brez notranje referencionalnosti. Dileme je avtorica presegla z odločitvijo, da bo svoj predmet zgodovinsko zamejila s ključnimi trenutki slovenskega nacionalnega samozavedanja, s t. i. narodnim prebujenjem sredi 19. stoletja in s slovensko državno osamosvojitvijo poldrugo stoletje pozneje. To ji je hkrati omogočilo vsebinsko zaokrožitev predmeta na tiste elemente, ki so opredeljevali slovensko narodno zavest oziroma s katerimi se ta identificira, s tem pa je poenotila analitični pristop. Izjemno dragoceno je, poudarja Barbo, avtoričino izjemno poznavanje literature.
Kako glasbeni žanri prehajajo drug v drugega
Recenzent Igor Grdina je o knjigi zapisal, da prihaja kot še nikoli do zdaj do izraza prepletenost snovanja za različne namene, ljudi in prostore. "Cerkvena glasba si podaja roko z emancipacijsko-afirmativno, zabavna pa z osebnoizpovedno. Med različnimi žanri marsikdaj ni ostrih meja – in celo robov ne. Krepkeje kot zgolj silhuetno je orisano institucionalno, pedagoško in glasbilarsko ozadje; glasba je pač zahtevna in kompleksna umetnost: ne potrebuje samo inventivnih ustvarjalcev in nezakrknjenih poslušalcev, temveč tudi predane izvajalce."
Avtorica v podatkovno poglobljenem, stilistično virtuoznem in komunikativnem delu upošteva vse pomembnejše dejavnike, kot so družbeno-politične spremembe, kulturna zgodovina Slovencev in razvoj slovenske umetnosti. Opira se na zgodovino glasbenega gledališča, na dosežke in pomen glasbenih društev pri razvoju slovenske glasbene in širše kulture, poglobljeno predstavi posamezne skladatelje in njihova dela, skladateljske šole in slogovna gibanja, izpostavi pomembnejše poustvarjalce, posameznike in ansamble, razvoj glasbenih oblik, glasbenega šolstva in izdelovanja glasbil. Ne pozablja na delovanje glasbenih ustanov in njihov družbeni pomen.