Michael Mann si je v zadnjih desetih letih ustvaril zaslužen sloves ustvarjalca, ki je v svojih filmih pozoren na najmanjše podrobnosti, zlasti kar se tiče tehnične verodostojnosti sveta osrednjih likov. Gangsterska biografija se vrti okrog Johna Dillingerja (vedno prepričljivi Johnny Depp), čigar izjemna učinkovitost pri ropanju bank, je privedla do ustanovitve zvezne policijske organizacijske, znane pod kratico FBI. V tridesetih letih prejšnjega stoletja roka pravice namreč ni segla čez meje posameznih zveznih držav. To je bil čas velike gospodarske krize, ko so banke neizprosno terjale delavski razred, zato je javnost v Dillingerju videla karizmatičnega antijunaka, ki jih je ugnal v kozji rog.

Dillingerjeva tolpa je imela najmodernejše avtomatsko orožje, ki je bilo policiji na voljo le v omejenih količinah, poleg tega pa niso imeli dovolj izurjenih ljudi za lov na prekaljene gangsterje (telefonsko prisluškovanje je bilo v povojih).

Vse to film predstavi na slikovit način, manj pa izvemo o samem Dillingerju (razen tega, da je uživaško živel iz danes na jutri, zavedajoč se, da je lahko vsak dan njegov zadnji) in o možeh, ki so mu bili za petami. Vodja policijskega pregona je Melvin Purvis, ki ga je presenetljivo enolično upodobil Christian Bale, medtem ko je v vlogo Dillingerjevega dekleta francoska igralka Marion Cotillard vnesla ravno pravšnjo mero čutnosti in poguma.

Snemanje na HD
Glede na to, da se je Mann začel spogledovati z digitalno tehnologijo že med snemanjem filma Ali (2001), pozneje pa digitalno posnel dobršen del Stranskih učinkov (2004) in večino Miami Vicea (2006), ni presenetljivo, da je za svojo najnovejšo kriminalno dramo prav tako izbral visokoločljive filmske kamere. Presenetljivo pa je, da gre za film postavljen v čas, od katerega pričakujemo precej specifičen filmski videz. In namesto da bi poskušal ta tradicionalni videz, do zdaj posnet na filmski trak, poustvariti z digitalno tehnologijo (osvetljava, leče, filtri), se je raje odločil za bolj gverilski pristop. Večji del filma je posnetega iz roke in z minimalno dodatno osvetljavo (luči, ki niso očitni del prizorišča snemanja).
Rezultat je radikalno drugačen videz, ki resnici na ljubo povečini resnično deluje bolj realistično (kar je bil tudi režiserjev namen). V nekaj prizorih celo preveč, saj so videti kot zakulisni posnetki snemanja, kar me je potegnilo iz filmske realnosti in dogajanja. Ne glede na to, pa sta kostumografija in scenografija (večji del filma je posnetega na resničnih zgodovinskih lokacijah) izjemno prepričljivi. Enako velja za zvočno kuliso, ki v primeru strelnega orožja realistično para ušesa.

Kot Mannovega privrženca (Vročina ostaja njegovo najbolj dovršeno delo) me Državni sovražniki navdajajo z mešanimi občutki. Eksperimentiranje z digialno tehnologijo pozdravljam v vsakem primeru, četudi se mi je zdel Mannov pristop v pričujočem filmu nekoliko preveč radikalen. Zgodba je zanimiva, a predstavljena prehladno, saj jo tudi izvrstna igra malodane vseh protagonistov ni mogla odtaliti. In enkrat za spremembo sem si želel konca, ki ne bi tako tesno sledil resničnemu.

Ocena: +3; piše Uroš Šetina