Vaša ocena: 
Ocena 4,1 od 22 glasov
Ocenite to novico!
Mitja Okorn, to ni več Tu pa tam. Romantična komedija Pisma sv. Nikolaju (Listy do M.) je režiserjeva stvaritev poljskega Hollywooda.
Brez zmedenega Granta (Pravzaprav ljubezen), kričečega Culkina (Sam doma), sanjskega para Crosby – Astaire (Holiday Inn) …
"Nikoli ne veš, kdaj pride ljubezen", klasična filmska zgodba, postavljena v predbožični čas, kar sama od sebe ponuja primerjave z (ne)uspešnimi predhodniki tovrstnega žanra. Ne, to ni še ena Pravzaprav Ljubezen (Love Actually). Prikupni Maciej Stuhr ni drugi Hugh Grant, šarmantna Roma Gasiorowska ni Keira Knightley in norčavi Tomasz Karolak ni Rowan Atkinson … Posamični igralci v svojih likih dodobra zaživijo šele kot celota.
Scenaristična trojica v sestavi Marcina Baczyńskega, Karoline Szablewske in Sama Akina v ospredje postavi precej stereotipne osrednje like – vdovca z otrokom, zasanjano iskalko ljubezni, (na videz) brezčutno šefico, vsevedneža z mehkim srcem, odtujenega moža in očeta, nezvesto ženo, osamljenega povzpetnika, nosečnico in (na videz) brezskrbnega ženskarja – vsem je skupno, da si želijo spremembe. Na poti iskanja, tistega, kar jim manjka, velik del odigrajo ambasadorji najbolj čiste ljubezni – otroci. A ustvarjalci filma gredo korak naprej: otroški igrivosti dodajo značilnosti, zrelost in modrost odraslih in nasprotno: odrasle spremenijo v velike otroke.
Vse se dogaja na tisti dan v letu, ko je (tradicionalno) vsa družina zbrana. Režiser nas v začetku popelje v kaotično razpoloženo predbožično jutro.
Film je 116-minutno poigravanje ustvarjalcev z že tolikokrat videnimi pripetljaji na dan pred božičnim večerom s prepričljivejšimi dialogi in čustvi, kot nam jih pripravijo ustvarjalci komedij fast food. To dela film realnejši, če želite "vzhodnoevropski". Hkrati se ne pretvarja, da začenja nekaj novega. Konec koncev si ena izmed glavnih junakinj zaželi le, da bi spoznala ljubezen, kakršno prikazujejo ob božičnem času na televiziji.
Kar poljski presežek domače produkcije ločuje od visokoproračunskih ameriških filmov, sta tako predvsem scenarij – ki ni žaljiv do inteligence gledalca – in slovenski režiser. Okornu, ki mu prepletanje življenjskih zgodb ni tuje (Tu pa tam), je tako dobil celo plejado likov (v vlogi katerih so zaigrali najbolj priljubljeni poljski igralci in igralke ta hip).
Večplastnost izkazuje v dinamičnih sekvencah in ob mešanju pocukrane komercialne ameriške božične glasbe in tradicionalne konservativne poljske božične melodike, prepleta in povezuje. Ob tem vleče vzporednice s predhodniki, med drugim tudi z velikim prijateljem producentom Duncanom Kenworthyjem, ki je z izkušnjami, pridobljenimi na snemanju Štirih porok in pogreba, Notting Hilla, Pravzaprav ljubezen, … pomagal Okornu z nasveti.
Gledalec se lahko ob izvirni situacijski komediji in humornih vložkih lažje poistoveti z liki. Poljski jezik bolj privablja kot odbija. Gledanje zasneženega večera skozi okno in božične pojedine nadomesti veliko resničnejše spodrsavanje po ledu, kepanje in kupovanje sendvičev pri najbližjem prodajalcu hitre hrane, ki mu prav na božični predvečer zmanjka hotdogov.
Božič je preprosto mejnik, skozi katerega se morajo prebiti vsi. Pa naj bi si to želeli ali ne. Pa naj bi bilo to ob obloženi praznični mizi ali gledanju Čednega dekleta. Življenje se ne ustavi zaradi njega. Se pa lahko spremeni po njem.
Ocena: 4; piše: Klavdija Kopina
Pri nas se fura bolj nemainstream safr muvije :)
Pa saj ne ugibam, zakaj so tam. Samo napisal sem, koga sem videl. Lahko bi dodal še nekaj imen, kot npr. Katarina Čas, Jelka Stergel...
Absolutno, le da sem tam kar reden obiskovalec, pa jih kljub polnim dvoranom ob drugih priložnostih bolj redko srečam.
Živimo v kriznih časih, denarja zmanjkuje na vseh koncih, verjetno v kulturi še posebej. A vendar, če se kaj splača, se splača podpred človeka kot je Mitja Okorn, naše gore list! Zato pozivam bodočega PM, ministra za kulturo in vso ostalo politično garnituro, da film ČLAN, režiserja Mitje Okorna uvrstijo med top 3 prioritetne projetke kulture v naslednjem mandatu in končno zagotovijo denar.
Kot davkoplačevalec pravim NE kulturi, ki je nihče ne razume in ki sploh ni kultura in ZAHTEVAM, da ta država podpre tisto, kar je nekaj vredno. Mitja Okorn je Ivo Boscarol slovenskega filma, zato ga moramo vsi skupaj složno podpreti in mu omogočiti, da ponese svoje ime in ime Slovenije v svet. Nobena CNN turistična reklama ne more za promocijo narediti toliko kot lahko uspešen Okornov projekt, zato ga potrebujemo.
Hvala
Luškan poba.
tudi oni so ljudje, ki grejo kdaj kšn film na liffe pogledat, a ne?
Evo Irgl
Bojana Požarja
Barbaro Drnač
Mišo Molk
Mitjo Rotovnika
Zvezdana Martiča
Rada Pezdirja
Pa še koga sem pozabil...
Tudi jaz sem bil včeraj na slovenski premieri Pisem sv. Nikolaju. Izvrsten film. Stoječe ovacije režiserju. Okorn, bravo.
Tako zgodba kot izvedba daleč presegata konkurenco v slovenskem okolju. Škoda, da film dejansko ni naš...