V domala sleherni pesmi zbirke je prisotna prvinska, lahko tudi povsem otroško nedolžna želja po skladnosti, sožitju, uravnoteženju nasprotij, ki jih posameznik nosi v sebi, in nasprotij, ki so zunaj njega. Foto: Ljubljana: LUD Literatura
V domala sleherni pesmi zbirke je prisotna prvinska, lahko tudi povsem otroško nedolžna želja po skladnosti, sožitju, uravnoteženju nasprotij, ki jih posameznik nosi v sebi, in nasprotij, ki so zunaj njega. Foto: Ljubljana: LUD Literatura

Previden, včasih zanesen, zelo pogosto pa nebogljen in otožen pesniški glas v zbirki brez zamegljevanja ubeseduje precepe, ki se porajajo v iskanju in naravnavanju lastne, izvirne in udobne identitetne frekvence. Naslov zbirke tako deloma zavaja, saj njenih pesmi večinoma ne poraja harmonično, temveč prej rapsodično občutje. Čas, ko bo brez zadržkov mogoče izreči, da je vse lepo in prav, je pomaknjen v prihodnost, a na vidno obzorje ... In ker je takšnega tihega in nevsiljivega opogumljanja in izkazovanja zaupanja v dobro v zbirki Lepo in prav kar precej, jo uvodoma označimo z oksimoronom: kot plaho vitalistično.

Trije razdelki zbirke – Mesto v meni, Sever in Povsod sami krogi tvorijo tri večje sovisne tematske sklope, v katerih se ob premočrtnem branju zrcali sprotno dokumentiranja odraščanja, dozorevanja pesniškega jaza. Že v uvodni, iz ciklov izvzeti pesmi Perspektiva žabe se subjekt, sicer skrit v varno množino, zariše kot možnost, ki je razprta v prihodnost, v potencial. Ker pa je potencial le začetek, zbirka v nadaljevanju razkrije nekaj izbranih poti, smeri.

V domala sleherni pesmi zbirke je prisotna prvinska, lahko tudi povsem otroško nedolžna želja po skladnosti, sožitju, uravnoteženju nasprotij, ki jih posameznik nosi v sebi, in nasprotij, ki so zunaj njega. Izpovedovalka je nenehno razpeta – med otroštvo in odraslost, domom in tujino, prihajanjem in mirovanjem, severom in jugom, nočjo in dnevom, znanim in neznanim, hladnim in vročim, časnostjo in brezčasnostjo … Ambivalentnost se iz cikla v cikel sicer umirja, a nikoli popolnoma. Kaže se na primer v občasnem prehajanju lirskega jaza v prvo osebo množine ali v drugo osebo ednine. A najmočnejša in najproduktivnejša je oscilacija med preteklostjo in prihodnostjo. Prihodnosti še ni, je negotova, nejasna, preteklost pa

"me drži pod roko in razlaga o svoji veliki in preprosti sreči".

Ekvilibriranje med tema poloma lepo ponazarja pesem Mala bivanjska iz prvega razdelka. Začne se z verzoma:

"Razumeti nazaj, živeti naprej,

se sporazumeti s spomini, se gledati z željami."

In konča z verzi:

"Vrvohodci čez dneve,

z osredotočenim pogledom nekoga,

ki ve, da bo vse v redu."

Duha zbirke Lepo in prav zaznamuje neutolažljiva nostalgija, ki je pravzaprav hrepenenje po domu v najširšem pomenu, po pripadnosti, po mestu v svetu. V pesmih je prisotno kot najbolj banalno iskanje stanovanja, kar opisuje cikel Obiski z nameni, ali pa kot iskanje človekove bližine, ljubezni in povezanosti. Nostalgija se tako pogosto izkristalizira v najrazličnejša občutja, od žalosti in osamljenosti, strahu pred izgubo do neskončnega zaupanja, da bo vse dobro … lepo in prav. Domotožni trenutki so najizrazitejši v razdelku Sever, v katerem so zbrane pesmi iz tujine, iz severnih dežel. To so pesmi dekleta, ki se poslavlja od znanih prostorov in okuša tujino z vsemi čutili, prek neudomačenih zvokov, zamolkle svetlobe, obilice teme, a tudi prek dotikov in poljubov. Sever s tem postane simbol tujine, odtujenosti, odmaknjenosti, hkrati pa vzpostavlja možnost, da se človek nauči

"vsako razdaljo obrniti na glavo, / in prav zato: pasti mehko, pristati na nogah".

Podobno simbolno mesto ima v zbirki glasba. Ne le da je več pesmi naslovljenih po znanih klavirskih skladbah, temveč je glasba sploh tista točka, v kateri si izpovedovalka vedno znova ustvari zavetje, zamaknjenost, z gumbom play umiri nemir, sprosti duha, ustavi trenutek, udomači prostor.

V zadnjem razdelku Povsod sami krogi se dotlej precej intimistična poezija jasneje usmeri v družbo, zlasti v njene boleče točke. Pesničin glas za spoznanje odraste, se opogumi, dobi celo ciničen prizvok, se dotakne begunske krize, sodobnega narcizma, človekove objestnosti in individualizma, ki ga denimo povzema verz:

"ki pravi, da živimo skupaj, da smo bolje sami."

V slogu cikličnosti, ki jo simbolizira krog, pa se tudi pesmi tega cikla znova vrnejo v tematsko srž zbirke – k individualni, intimni izkušnji.

Zbirko Lepo in prav bi lahko primerjali z nekaterimi aktualnimi glasovi slovenske poezije. S prvencem Gašperja Torkarja Podaljšano bivanje je sorodna ne le po zupanovskem verzu, temveč predvsem motivno-tematsko; obe namreč izražata izkušnjo individuacije, zapuščanja doma, soočanja s tujino in lociranja v svet. Po gradnji pesmi je zlasti v zadnjem razdelku, v bolj družbeno vpetih pesmih, povsem sorodna Katji Perat, ki je zbirki nenaključno pripisala tudi spremno besedilo, v melanholičnem občutju in tematizaciji severnega toposa pa bi bilo mogoče iskati sorodnosti s prenekatero pesmijo Lucije Stupica.

Kljub temu je v zbirki Lepo in prav mogoče prepoznati jasen, nevsiljivo topel in mil pesniški glas, ponekod še mladostno naiven, zlasti v pesmih prvega cikla, a hkrati dovolj samosvoj, da se lahko veselimo njegovega odraslejšega zvena. Navsezadnje prav zadnji verzi zbirke nakazujejo, da izpovedovalka že stoji na novi stopnici spoznanja:

"Tam, kjer je dóma manj, se povsod odpira."

Diana Pungeršič, iz oddaje S knjižnega trga na 3. programu Radia Slovenija (ARS)