Kultura
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.9 od 68 glasov Ocenite to novico!
Deblak, arheologija
Deblak so iz Ljubljanice dvignili lansko poletje s posebej za to priložnost postavljeno dvižno konstrukcijo, za katero so porabili 62 metrov jeklenih cevi in 82 kovinskih spojk. Foto: David Badovinac, Zavod za podvodno arheologijo
Deblak, arheologija
Keltsko-rimski deblak, ki so ga lani dvignili iz Ljubljanice, spada med najdaljša plovila tega tipa v Evropi. Foto: David Badovinac, Zavod za podvodno arheologijo
Deblak, arheologija
Kot so pokazale najnovejše raziskave, so deblak izdelali v drugi polovici 2. stoletja pred našim štetjem. Foto: David Badovinac, Zavod za podvodno arheologijo
Deblak, arheologija
Deblak je na drnu raven, notri je pa rahlo upognjen. Ohranjen je v 35 različnih lesenih fragmentih, ki so jih s pomočjo fotogrametrije lahko sestavili in dobili precej natančno oceno, kakšen bi bil in kakšna bi bila njegova dokončna dolžina. Zdaj so njegovo dolžino ocenili na približno 15 metrov oziroma nekaj manj. Foto: David Badovinac, Zavod za podvodno arheologijo
Deblak, arheologija
Dobro tretjino deblaka je relativno kmalu po potopu popolnoma zasedimentiralo, kar je pripomoglo k dobri ohranjenosti premčevega dela. Ker so preostali deli ves čas gledali ven, sta zrak in voda les sčasoma pojedla in tok ga je nalomil. Zato je njegova pozicija v vodi takšna, da je krmni del odlomljen, saj ga je odneslo dol. Foto: David Badovinac, Zavod za podvodno arheologijo
Deblak, arheologija
Bazeni, v katerih kose deblaka trenutno čistijo v demineralizirani vodi. Po čiščenju bo sledilo namakanje v melaminsko smolo. Foto: David Badovinac, Zavod za podvodno arheologijo
Večji delež deblaka predstavlja voda, in sicer je glede na maso lesa vode kar 400 odstotkov, zato bi v primeru posušitve zaradi razgrnjenosti in oslabelosti materiala prišlo do skrčkov in razpok, predmet pa bi se nepovratno deformiral do neprepoznavne oblike.
Večji delež deblaka predstavlja voda, in sicer je glede na maso lesa vode kar 400 odstotkov, zato bi v primeru posušitve zaradi razgrnjenosti in oslabelosti materiala prišlo do skrčkov in razpok, predmet pa bi se nepovratno deformiral do neprepoznavne oblike. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Ker je bil les v deblaka močno razgrajen, zaradi njegove velikosti pa tudi rokovanje z najdbo hitro privede do poškodb, so v restavratorskem centru iz epoksi smole izdelali nosilne kapsule oziroma kalupe. Kapsule preprečujejo deformacijo oblike deblaka med samim posegom.
Ker je bil les deblaka močno razgrajen, zaradi njegove velikosti pa tudi rokovanje z najdbo hitro privede do poškodb, so v restavratorskem centru iz epoksi smole izdelali nosilne kapsule oziroma kalupe. Kapsule preprečujejo deformacijo oblike deblaka med samim posegom. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Les
Kosa lesa pred sušenjem (desno) in po njem. Na fotografiji je razvidno, da je razlika v obliki in velikosti drastična. Poskusi v svetu kažejo, da tudi nereverzibilna. Tudi deblak bi, če bi ga pustili na suhem, povsem spremenil obliko in se močno skrčil, tako bi izgubil vse podatke, ki so pomembni tako za strokovno kot tudi laično javnost. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
Deblak
Deblak je izdelan iz hrastovega drevesa, ki je začel rasti v 4. stoletju pred našim štetjem. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
V Kulturnem centru Vrhnika je na mestu, ki je rezervirano za deblak, trenutno postavljeno ogrodje komore s silhueto deblaka, ob kateri si obiskovalec lažje ustvari vtis, za kako velike dimenzije gre.
V Kulturnem centru Vrhnika je na mestu, ki je rezervirano za deblak, trenutno postavljeno ogrodje komore s silhueto deblaka, ob kateri si obiskovalec lažje ustvari vtis, za kako velike dimenzije gre. Foto: MMC/Miloš Ojdanić
VIDEO
3D model deblaka iz Ljubl...

Dodaj v

Deblak iz Ljubljanice kakšnih 200 let starejši od prvih ocen

Najdbe iz Ljubljanice dobile prostor v novem doživljajskem razstavišču
20. oktober 2016 ob 06:21
Ljubljana - MMC RTV SLO

Dobro leto dni po dvigu deblaka iz Ljubljanice dobivajo okoliščine njegovega nastanka prvo oprijemljivejšo obliko.

Če se je sprva zdela dimenzija tista najbolj bahaška lastnost starega plovila, pa v evropskem prostoru v resnici izstopa prej zaradi izredno kakovostne izdelave. Izjemna najdba prinaša arheologom vrsto presenečenj; posebej zanimivo je spoznanje, da je veliko starejša, kot so sprva domnevali.

Deblak je sicer že pred nekaj več kot dvajsetimi leti odkril potapljač Miro Potočnik, vendar pa je šele lanski dvig iz mulja arheologom omogočil analize, ki jim pomagajo pri rekonstrukciji zgodbe te lesene najdbe. Pravzaprav že same oblike deblaka pred dvigom niso dobro poznali, saj je bil na treh mestih prelomljen, razlaga arheolog doc. dr. Andrej Gaspari. Vodilni poznavalec starodavnih plovil in ladjedelniških tehnologij ter eden največjih strokovnjakov na področju podvodne arheologije pri nas spremlja deblak tako rekoč od prvih raziskav; prisoten je bil pri raziskovanjih najdbe leta 2001, lanskem dvigu iz vode, nedolgo nazaj pa je na podlagi novo pridobljenih informacij končal najaktualnejšo študijo o lesenem čolnu. Ta bo vključena v publikacijo, ki bo predvidoma na začetku prihodnjega leta izšla kot knjižna spremljava novo odprtega Doživljajskega razstavišča Ljubljanica na Vrhniki.

Na razstavišču ima svoje mesto rezerviran tudi deblak kot osrednji eksponat stalne razstave, vendar je skoraj 15 metrov dolg deblak trenutno še v Restavratorskem centru ZVKDS, kjer ga čistijo v demineralizirani vodi. Po besedah doc. dr. Katje Kavkler bo čiščenje potekalo predvidoma do začetka prihodnjega leta, zatem pa bodo deblak potopili v melaminsko smolo, s pomočjo katere bodo utrdili oslabel les in zagotovili njegovo ohranitev prihodnjim generacijam.

Dvakratni prelom 15 metrov dolgega čolna
Deblak se namaka v treh velikih, posebej za to priložnost izdelanih bazenih. Od časa potopitve je prišlo do dveh večjih prelomov ter odlomov stranic čolna, zato se je deblak ohranil v treh večjih kosih in številnih zraven pripadajočih manjših delih. Najprej se je odlomil in posedel srednji in zadnji del deblaka, mlajši pa je po Gasparijevih besedah prelom krmnega dela, ki se je zgodil v predpreteklem času, morda ob nekem večjem hidrološkem dogodku.

Ker je med obdobji prelomov nastalo več resnih poškodb in je bilo veliko delov s skrajnih koncev in stranic plovila odlomljenih, končna dimenzija deblaka morda ne bo nikoli znana. Kljub temu se ga bo dalo, zlasti po zaslugi tridimenzionalne fotogrametrije, v veliki meri rekonstruirati, potek branik pa bo strokovnjakom povedal, kolikšen delež lesa manjka, napoveduje Gaspari. Že zdaj zanesljivo vedo, da je bil dolg približno 15 metrov. Prvotne domneve, da gre za enega najdaljših tovrstnih rimskih plovil v Evropi, se torej podrejo v dveh točkah – ne le da je kakšen meter krajši od prvih ocen, ampak je, kar je v resnici še bolj zanimivo, kakšnih dvesto let starejši. Po drugi strani pa gre za morda najdaljši zanesljivo datiran deblak iz mlajše železne dobe, v kateri število teh plovil glede na starejša obdobja izrazito upada.

V njem so pluli že Kelti
Če so ga po prvih analizah postavljali v 1. stoletje našega štetja (leta 2001 in 2008 so vzorčili tiste dele deblaka, ki so bili izpostavljeni delovanju vodnega toka, rastlinam in živalim, ki lahko kontaminirajo predmet z mlajšim ogljikom), so zadnje, zanesljivejše datacije pokazale, da je bil v resnici izdelan v drugi polovici 2. stoletja pred našim štetjem. "Kar pa ne pomeni, da primarne ideje o tem, da je rimski, ne držijo. Tak deblak kot tudi trud, vložen v popravila, kažejo, da ga je lahko uporabljalo več generacij. Zdaj ga imenujemo keltsko-rimski deblak in mislim, da bo pri tem ostalo," nam pove Gaspari. Deblak je narejen iz hrasta, ki je začel rasti globoko v 4. stoletju pr. n. št., in ko so ga dvesto let pozneje posekali za izdelavo čolna, je moral biti zelo lepo in visoko drevo s premerom okoli 1,5 m. Kaj več o samem drevesu, predvsem o rastišču, jim bo povedala ekspertiza kolegov z Biotehniške fakultete.

Čas bojevitih Tavriskov
Medtem ko deblak iz rimskega časa arheologom ni predstavljal nekega posebnega presenečenja, saj bi elegantno plovilo povsem ustrezalo najdbam, ki pripovedujejo o razgibanem lokalnem transportu med Navportom in Emono, pa datacija v 2. stoletje pr. n. št. vse postavi na glavo.

V 2. stoletju pr. n. št. so bili na tem območju namreč drugačni, mnogo bolj temačni časi. Območje je naseljevala povsem suverena plemenska zveza, ki so ji tako kot večjemu delu vzhodnoalpskega prostora dominirali keltski Tavriski. Kot povedo najdbe iz ohranjenih keltskih grobov, je bila ekonomija Tavriskov izrazito vojaško usmerjena. Njihova gospodarska moč je slonela na nadzoru in posredništvu v trgovini med severnim Jadranom in srednjim Podonavjem, zlasti pa na prodaji sužnjev iz medplemenskih spopadov v poznorepublikanski Rim in vključevanju v najemniške vojske knezov severnobalkanskega in črnomorskega območja. Za kaj bolj dobičkonosnega, kot je npr. kopanje zlata v Visokih Turah, niso kazali pretiranega interesa, pojasni Gaspari. V 2. stoletju pr. n. št. so Tavrsiki pokazali aspiracije po venetskem ozemlju, ki so ga potem Rimljani leta 181 pr. n. št. zavarovali z ustanovitvijo Akvileje. Zavezniki Veneti so jim to morda omogočili prav zaradi pritiska Tavriskov, ki so se začeli naseljevati v ta izvorno venetski prostor, da bi lahko pridobili nadzor nad obema stranema iliro-italskih vrat, s čimer bi si zagotovili dohodek z vseh mitnin in drugih tovrstnih virov.

V takšnih zgodovinskih okoliščinah so torej posekali mogočen hrast, da so iz njega naredili dolg lesen čoln, ki so ga potrebovali za lokalen transport. Čeprav prave keltske naselbine na vrhniškem območju arheologi še ne poznajo (najbližja naselbina je tista iz ljubljanskih Prul, ki pa spada v 3., 2., in prvo polovico 1. stoletja pr. n. št.), domnevajo, da bi bil lahko vojaško-politični sedež Navporta (kako so naselje imenovali Tavriski, ni znano) na gradišču Tičnica na Vrhniki, nekje na levem bregu Ljubljanice pa manipulativni del naselbine, kjer je bila morda na območju Stare pošte tudi keltska mitninska postaja.

Misterij šivane ladje
V ta čas spada tudi šivana ladja, ki so jo ob lanskem dvigu deblaka našli komaj meter stran. V tehnološkem smislu kažeta obe plovili na povezavo s sredozemskim prostorom. Izdelava in tehnične podrobnosti deblaka, ki je po Gasparijevih besedah v rokodelskem smislu zares vrhunski izdelek, številna popravila in nadomestila pa ga uvrščajo med bolj zanimive deblake v Evropi, se približujejo plovilom iz Padske nižine. To sicer sovpada s tem, da je tako rekoč vsa tehnologija identificiranih plovil na Barju iz tega, se pravi, pogojno italskega oziroma severnosredozemskega ambienta, vendar pa se zastavi vprašanje, kako se je znašla pri Keltih. Da bi bili Kelti tisti, ki so samostojno, brez uvoženega tehnološkega znanja zgradili takšno ladjo, Gaspari dvomi.

Čeprav so italski trgovci in avanturisti gradili poslovne vezi s tem prostorom, kar pomeni, da so se srečevali tudi s Tavriski, pa je vseeno najdena materialna kultura na tem območju izrazito keltska, medtem ko je italskih sledov v tem času še tako malo, da je ladja še večje presenečenje. Gre za vsaj 20 metrov dolgo in 3 do 3,5 metra široko ladjo z ravnim dnom in ugrezom 20 do 30 centimetrov (Gaspari jo imenuje kar za sestrsko ladjo tiste, ki so jo leta 1890 našli v Lipah). Nosilnost tiste ladje je bila 40 ton, ob tem pa se arheologom zastavi novo vprašanje - kaj so tiste stvari, ki so jih tovorili, a praktično niso pustile arheoloških sledi v prostoru severovzhodno od prevala Razdrto.

Arheologe preseneča tudi, da se je pri nas ohranilo tako veliko število amfor, saj so te v primerjavi s sodi namenjene izrazito morskemu transportu. Sod je vendarle veliko primernejši za ta tip ladje z ravnim dnom. Ladja je velik misterij, pravi Gaspari, verjetno pa bo tako ostalo, dokler ne bodo tudi nje dvignili iz mulja, ki jo je ohranil več kot 2000 let. Po dvigu deblaka so ladjo zasuli nazaj z istim materialom in jo dodatno utrdili z juto in peskom, njen dvig pa predvidevajo v roku dveh let.

S stabilnim deblakom vse do fužinskih brzic
Za razliko od ladje je kulturni kontekst, v katerem je nastal deblak, veliko bolj predstavljiv. Z njim je bila mogoča plovba čez brzice, čez katere tako velika ladja z ravnim dnom ne bi daleč prišla. Deblakova konstrukcija pa je bila zasnovana tako, da bi se lahko z njim plulo tudi čez brzice pri Fužinskem gradu pod Ljubljano, pa tudi čez savsko sotesko, tudi ko tam še ni bilo vzpostavljene vlečne steze. Deblak v tem pogledu ne bi bil zgolj transportno plovilo, ampak priročen tudi za komunikacijo. Kot pojasni Gaspari, se Kelti niso ukvarjali z vzpostavitvijo cestne strukture, saj je bil njihov način premikanja drugačen. Seveda so imeli vozove in mrežo preprostih kolovozov, vendar šlo je za organizacijo, ki je bila vezana bolj na močne kneze in kralja.

V tem trenutku je težko reči, ali so Kelti sami naredili deblak. Vsekakor pa so bili v stikih z italskimi trgovci in tamkajšnjim podjetnikom bi lahko dopustili, da s takim plovilom plujejo po njihovih vodah, ali pa bi ga celo sami izdelali in z njim dodatno služili. Vendar gre na tej točki zgolj za ugibanja, pove Gaspari, ki verjame, da bo datacija v 2. stoletje pr. n. št. obstala. Kot povedo etnografske zabeležke, so se lahko takšni predmeti iz hrasta uporabljal tudi tri generacije, kar pa nas približa v obdobje, kjer je italska prisotnost izrazitejša. Ravno pred nekaj meseci so na Vrhniki odkrili najstarejše plasti z italskim gradivom. Gre za najdbe iz cezarjanskega časa, vendar ne bistveno pred okoli leta 70 pr. n. št, kar pomeni, da je izdelava deblaka še nekaj desetletij starejša.

Tehnološke posebnosti deblaka kažejo na zaledje severnega Jadrana. V izhodišču gre za tradicijo, ki je precej starejša, vendar pa je bila pozneje prilagojena potrebam rečno-lagunarnega okolja padske nižine. Ker je območje izliva delte Pada in rečic okoli Benetk podobno Ljubljanskemu barju, prenos tehnologije na ta prostor ni nobeno presenečenje, pojasni Gaspari. Čeprav so bili Tavriski konec 2. stoletja pr. n. št. zagrizeni nasprotniki Rima, to ne pomeni, da niso na svoje ozemlje spuščali tistih ljudi, od katerih so imeli korist.

Dva tisoč let v mulju
Najdba deblaka in ladje na tako rekoč istem mestu in nekateri drugi indici (med drugim okleščki, ki so jih našli pri zadnjih izkopavanjih na Dolgih njivah) pripovedujejo o neke vrste pristaniško-ladjedelniškem predelu poznoprazgodovinskega in verjetno tudi zgodnjerimskega Navporta. Ves ta predel Ljubljanice je bil po Gasparijevih besedah najverjetneje pretovarjališče, pristanišče, tam so popravljali in izdelovali ladje. Tak kontekst potrjujejo rezultati analiz, ki pokažejo tudi, da se struga reke Ljubljanice od izvirov do Dolgih Njiv ni bistveno spreminjala. Verjetno sta se tako ladja kot deblak ohranila nedaleč stran od mesta, kjer so ju njihovi zadnji uporabniki pustili. V kakšnih okoliščinah se je to zgodilo, pa ne moremo vedeti, pravi Gaspari.

Tehnološko dovršena popravila
Deblak se je ohranil v 35 različnih lesenih fragmentih, ki so jih zdaj lahko sestavili in dobili precej natančno oceno, kakšen bi bil in kakšna bi bila njegova dokončna dolžina. Med zanimivimi detajli na deblaku so luknje, ki so narejene po njegovi dolžinski osi ob presledku približno dveh metrov. "Te so služile, da so imeli med tesanjem deblaka kontrolo nad debelino dna. Zvrtali so luknjo določene dolžine in ko se je pri dolbljenju pokazala, so vedeli, da so na pravi globini," pojasni Badovinac.

Pri opazovanju predmeta v vodi se hitro zgreši marsikateri detajl, pojasni. "Ko je bil les izčiščen v Restavratorskem centru, pa smo opazili veliko novih stvari. Na dnu deblaka so, na primer, manjše luknje, ki so jih zapolnili z blagom in smolnato zmesjo. Ob robu pa se lepo vidijo vtisi, sledi palčk, s katerimi so vstavljali smolo v luknje. Potem imamo tu večji čep, ki je bil verjetno narejen zaradi grčavosti lesa. Grčav del namreč večkrat odstopi, zato so ga že predhodno raje odstranili in ga nadomestili z novim čepi ter zatesnili s tekstilom," razloži.

Gaspari med zanimivimi detajli omenja večjo premično krpo v dnu čolna na prehodu med prvo in drugo tretjino čolna. Gre za izredno redek element, eden tistih, na podlagi katerih povezujejo deblak v tehnološkem pogledu s Padsko nižino. Čemu natanko je krpa služila, še niso čisto prepričani. Prva delovna hipoteza je bila, da je bila namenjena potapljanju čolna, kadar ga niso potrebovali. Čoln namreč ne sme predolgo ostati na meji med suhim in mokrim, saj začne tam hitreje propadati. "Krpa in premčni del sta bila narejena že izvorno s čolnom. Enako velja za okroglo odprtino z koničnim presekom, ki je bila pa verjetno res namenjena potapljanju. Vanjo je bil vstavljen samo prilegajoč se kos lesa, utrjen z železno spojko, medtem ko je ta del proti premcu tako močno fiksiran, da bi bilo kakršno koli odpiranje tega nemogoče, saj je bil utrjen s spojkami tako z zgornje kot spodnje strani," razloži Gaspari. Tudi funkcija tega kosa je za zdaj nepotrjena. Po eni tezi pa bi lahko šlo za neke vrste peto za drog ali celo za jambor.

Vsa popravila deblaka so izvajali po podobnem principu. Vedno s pomočjo tkanine, namočene v smolo, in dodatno utrditvijo z železnimi spojkami. Kot je znano, se je kos takšne tkanine ohranil tudi na samem deblaku, vendar pa kaj več o tekstilnem fragmentu za zdaj še ne vedo.

Deblak na razstavišču
V Kulturnem centru Vrhnika je na mestu, ki je za deblak rezervirano v sklopu razstave Moja Ljubljanica, trenutno postavljeno ogrodje komore s silhueto čolna, ob kateri si obiskovalec lažje ustvari vtis, za kako velike dimenzije gre. Več o najdbi povedo krajši dokumentarni filmi, ki so sijajen vizualni sprehod po njegovi zgodbi od samega dviga iz Ljubljanice naprej. Celoten projekt razstavišča, ki ima svoje prostore v zgradbi nekdanje šivalnice IUV-ja, je namenjen predstavitvi arheološke in druge dediščine območja ter njegovi revitalizaciji. Projekt podpira finančni mehanizem Evropskega gospodarskega prostora. Nosilec je Občina Vrhnika, kot partnerja pa sta pri njem sodelovala Muzej in galerije mesta Ljubljana ter Biotehniška fakulteta Univerze v Ljubljani.

Deblak je v razstavo Moja Ljubljanica umeščen v širšo predstavitev Vrhnike in njene zgodovine, s posebnim poudarkom na reki Ljubljanici kot rdeče niti in glavnega vira, ki je pogojeval razvoj naselbine od prazgodovine naprej. V dveh ravneh – pod zemljo oziroma vodno gladino in nad njo (simbolizirata ju spodnja in zgornja etaža razstavišča) – so predstavljena posamezna poglavja iz zgodovine Vrhnike z okolico. Obiskovalec se denimo sreča tako s širšim porečjem Ljubljanice na Krasu in Ljubljanskem barju, kulturno dediščino samostana Bistra kot zapuščino nekoč močne vrhniške industrije, vključno z nekdanjo šivalnico Industrije usnja Vrhnika, kjer ima razstavišče svoje prostore.

Pod vodno gladino
Vendar osrednji poudarek stalne postavitve je prav arheološki moment, ki je zaradi številnih pomembnih najdb z območja Ljubljanice in Barja verjetno tudi najbolj logična spodbuda za postavitev celotnega razstavišča. Zato ne preseneča, da je najbolj magični del razstave ravno spodnja etaža s predmeti, ki so pod vodo ali zemeljskimi plastmi stoletja počakali, da nam danes pripovedujejo o življenju izgubljenih civilizacij.

Ko bo končno prenesen na svoje mesto, bo deblak postavljen v dobro družbo. Tam izvemo vse tudi o barjanskem kolesu, ki je sicer izjemoma zastopano s kopijo, saj zaradi občutljivosti izvirnik ne more biti dalj časa razstavljen. Vizualno pa je impresivna predvsem steklena stena, v kateri so predstavljeni predmeti, ki jih je je zbral Potočnik, zaslužen tudi za odkritje samega deblaka. Steklena stena, ki se dviguje v dveh nadstropjih, združuje tri funkcije. Na eni strani je povezovalka obeh ravni, vizualno impresivna kulisa arheološkega segmenta razstave, številni predmeti, razporejeni v majhna okenca, pa pokažejo, koliko predmetov hranita Ljubljanica in Barje in kako pomembno je, da z njimi ravnamo odgovorno ter jih ustrezno ohranimo za naše zanamce.

Maja Kač


Spodaj si oglejte nekaj fotografij iz novega doživljajskega razstavišča na Vrhniki:

Prijavi napako
Komentarji
eos
# 20.10.2016 ob 06:31
Požrl članek od prve do zadnje črke. Čisti užitek!
windmaster
# 20.10.2016 ob 07:01
Končno en dober članek na rtv, vreden branja. Bravo!
vipmit
# 20.10.2016 ob 07:40
Torej smo mi imeli svoj Titanik daleč pred modernim Titanikom?
Celt
# 20.10.2016 ob 07:08
Saj že samo ime naselbine Nauportus govori da je to "pristanišče za ladje". Zakaj torej ugibati ali je šlo za pristanišče ali ne?

navis = ladja / plovilo
portus = prevoz / pristanišče

Zanimivo pa bi bilo poznati staroselsko ime naselbine ;)
zenga.zenga
# 20.10.2016 ob 07:07
Deblak iz Ljubljanice kakšnih 200 let starejši od prvih ocen..
-------------
kakor koli vzamemo , mu je verjetno garancijska doba že potekla ....
Mazni
# 20.10.2016 ob 10:22
Na Gorenjskem in delu Štajerske so prebivali Tavriski, na severozahodu Karni, na severu Noričani, na Dolenjskem in delu Notranjske Japodi, v Posavju Latobiki in v Istri Histri. Ukvarjali so se predvsem s poljedelstvom, živinorejo in pastirstvom. Iz tega časa izvirajo imena mnogih današnjih krajev (Bohinj, Tuhinj) in rek (Sava, Savinja, Drava).
Pri nas na Notranjskem so dokazano Rimljani prevzeli keltske naselbine, ki so bile na strateških točkah in jih romanizirali po svojih standardih, ter jih kasneje uporabili v svoj obrambni sistem utrdb (zid limes). Navzočnost Keltov pri nas dokazujejo tudi najdbe iz teh naseldbin.
GORILA
# 20.10.2016 ob 09:56
@RJSlo
...če smo čisto pošteni, celo izvor imena predhodnice Slovenije - Kranjska je keltski!
GORILA
# 20.10.2016 ob 08:57
@RJSlo
...ne vem no, v Bohinju so bli tud, pa ni ravno v Prekmurju!
seeblue123
# 20.10.2016 ob 08:51
Super članek.
Me pa zanima, kaj predstavljajo na sliki 13 na zid montirane WC školjke?
RJSlo
# 20.10.2016 ob 07:55
No ja. Kelti na območju Lublane? Kolikor se spomnim naj bi dokazali bivanje Keltov samo na področju vzhodne Slovenije, Prekmurje. Teorije, da naj bi Kelti poselili večji del današnje Slovenije so pa zavrnili. Kaj pa genetske raziskave pravijo o tej teoriji, keltsko-rimski deblak?

P. S. Super članek. Še več takšnih.
Vercingetorix
# 20.10.2016 ob 16:02
Odličen članek, upam, da ne bo ostal svetla izjema
veza
# 21.10.2016 ob 09:52
kasandra
# 21.10.2016 ob 09:04

In tisto ladjo zraven sta pa Jazon in Medeja pozabila tu.

nedvomno so obstajali trgovski stiki tudi za časa koliščarjev, povezavi vzhod-zahod in sever- jug (jantarjeva pot) sta potekali dosti bolj intenzivno, kot si danes predstavljamo...
minion
# 20.10.2016 ob 12:36
kul članek :)
veza
# 21.10.2016 ob 00:03
Bobiensis: Vitae Sanctorum Columbani (615.n.št.)

...Termin Venetorum Qui et Sclavi Dicuntur...

torej, gre za različna poimenovanja za nas, Slovence oziroma širše, tudi za ostale Slovane...
Veneti oz. Slovenci so bili prebivalci naših krajev od Norika dalje, delili so se pa na različna plemena- Histri, Ambisonti, Ambidravi, Reti, Tavriski...
RJSlo
# 20.10.2016 ob 09:12
GORILA
# 20.10.2016 ob 08:57
-------------------------------
No ja. Saj so bili tudi drugje, kar potrjujejo arheološke najdbe. Tavriski, Boji, Latobiki, itd.

Ali pa Zgodovina Slovencev, Cankarjeva založba, stran 61 in naprej.
Zoro27
# 22.10.2016 ob 07:00
No, če ni 200 let starejši, je pa zagotovo 15, od 2001 do danes. :)
Drugače pa zelo dober članek, vse pohvale.
veza
# 21.10.2016 ob 14:24
Tema za eno anketo-
koliko Slovencev ve, da imamo najstarejše ohranjeno leseno kolo na svetu?
drugo vprašanje-
a smo to izkoristili za promocijo in v turistične namene?
kasandra
# 21.10.2016 ob 12:13
Še malo mojega "zemfa" zraven: Tisto z brzicami bo res, a pomisliti je treba, da so struge tedaj vodile precej več vode kot danes in je bilo brzic verjetno manj; ledenikov, ki so se talili, je bilo več in tudi večji so bili kot danes.
kasandra
# 21.10.2016 ob 11:58
HVALA!
Celt
# 21.10.2016 ob 09:35
V bistvu je eno in isto:

drevák -a m (á) preprost čoln iz enega debla: peljati se z drevakom; izžiganje, dolbenje drevakov iz drevesnih debel ♪
brúnik -a m (ȗ) redko preprost čoln iz enega debla; drevak: bruniki so zaplavali po nizki vodi ♪
deblák -a m (á) preprost čoln iz enega debla; drevak: v deblakih se ribiči odpravljajo daleč na odprto morje; čoln deblak ♪
izdólbenec -nca [u̯b] m (ọ̑) redko preprost čoln iz enega debla; drevak: peljati se z izdolbencem; čoln izdolbenec ♪
kasandra
# 21.10.2016 ob 09:13
Pa še vprašanje slovenistom: A se ne reče več "drevak"? Je kakšna razlika med deblakom in drevakom? Bom vesela razlage.
kasandra
# 21.10.2016 ob 09:04
In tisto ladjo zraven sta pa Jazon in Medeja pozabila tu.
veza
# 20.10.2016 ob 23:53
Super članek, samo ni mi jasno, kaj naj bi Kelti delali v naših krajih, lahko so bili samo popotniki ali trgovci, ne pa prabivalci našega ozemlja...
Na našem širšem teritorijo so živeli ljudje, ki so imeli enak jezik in kulturo, kot jo imamo mi, torej, niso bili niti Kelti, niti Rimljani, sedaj pa nagradno vprašanje, ja kdo pa so bili prebivalci našega podroČja?
Ja, mi smo bili, Slovenci, tako smo se imenovali, drugi so nas pa imenovali Sklaveni, Veneti, Vendi...
smr3k4
# 20.10.2016 ob 13:31
Hudo!
malikaliber
# 20.10.2016 ob 13:19
Zdej bom pa boljše spal. Končno.
Space Voyager
# 20.10.2016 ob 08:46
Eh, 200 let gor ali dol. ;))
Kazalo