Pesnik Josip Osti pred svojo hišo; za življenje v Tomaju se je odločil zaradi Srečka Kosovela in zaradi naključja, po katerem je svojo pokojno ženo spoznal ravno na Krasu. Foto: Admir Baltić
Pesnik Josip Osti pred svojo hišo; za življenje v Tomaju se je odločil zaradi Srečka Kosovela in zaradi naključja, po katerem je svojo pokojno ženo spoznal ravno na Krasu. Foto: Admir Baltić

Nekaj časa sem tako preživel, ne da bi mi veljala ne osebna izkaznica, ne potni list. To pa se je zgodilo ravno takrat, ko so bili izbrisani, tako da so tudi mene izbrisali skupaj z njimi. Takrat sem napisal pismo Ruplu, ki je bil zunanji minister, in Janši, ki je bil obrambni minister. Rekel sem jima, da od njiju želim samo to, da me premestita v oblegano Sarajevo. Pozneje pa me bodo kot nekoga, ki je po očetu Slovenec in ki je zaslužen za tolikšno število prevodov slovenskih avtorjev, reševali iz Sarajeva.

Pesnik Josip Osti o svojem izbrisu
false
Josip Osti si je ob hiši v Tomaju uredil tudi lep vrt v katerem rad ustvarja svoje verze, ki jih potem v hiši zapisuje. V šali pravi, da včasih kakšnega med potjo tudi pozabi. Foto: Admir Baltić

Prva knjiga Kraški narcis je nastala tu. Spomnim se, da je bilo tako, da je Barbara odšla v službo v Ljubljano v ponedeljek zjutraj. V petek, ko se je vrnila, sem ji dal kup papirjev v roke, in ko jih je prebrala, je rekla 'Ne verjamem, da si to napisal v slovenskem jeziku.' Jaz sem ji odgovoril 'Verjamem, da mi ne verjameš, saj tudi sam ne verjamem, da mi je uspelo.'

Josip Osti o svojih prvih pesmih v slovenščini
false
Josip Osti v svoji domači knjižnici. Osebno se doživlja predvsem kot bralca in šele nato kot pesnika in prevajalca. Foto: Admir Baltić

Ogromno sem napisal, še več prevedel, ampak osebno se imam predvsem za bralca. Vsaka prebrana knjiga je zame kot še eno življenje, ki sem ga preživel, tako da lahko rečem, da nisem živel samo toliko, kolikor let je preteklo od mojega rojstva, ampak bistveno več. Mene so takšnega, kakršen sem, ustvarile knjige,

Josip Osti o sebi
false
Josip Osti skupaj s pesnikom Borisom A. Novakom in prevajalko Amro Halilović ob predstavitvi svoje zadnje knjige Sarajevo med Ljubljano in Beogradom, ki je izšla letos v sklopu knjižne zbirke Pont annales. Foto: Admir Baltić

Pesnik, prozaist, prevajalec, esejist, antologist in literarni kritik Josip Osti že skoraj 30 let živi v Sloveniji. Rodil se je v Sarajevu, kjer se je tudi uveljavil na literarnem področju. Med drugim je delal tudi kot tajnik Društva pisateljev BiH. Skupno je do zdaj napisal, prevedel ali uredil že 270 knjig.

Prispevek o Josipu Ostiu si oglejte v ponovitvi oddaje NaGlas! danes ob 8.25 na Tretjem sporedu ali v okencu spodaj.

Za svojo prvo pesniško zbirko Tat sanj (Snokradica) iz leta 1971 je prejel nagrado na Trebinjskih večerih poezije. Sledile so številne druge knjige, omenimo le nekaj izbranih naslovov: Strela z jasnega neba, Barbara in barbar, Sarajevska knjiga mrtvih, Salamonov pečat, Učitelj ljubezni, Večnost trenutka, Tomajski vrt …

Za slovensko književnost ga je navdušil profesor na Filozofski fakulteti v Sarajevu dr. Juraj Martinović. Prevajal je dela Kosovela, Šalamuna, Jančarja, Bartola, Svitove in številnih drugih slovenskih avtorjev v srbskohrvaščino oziroma bosanščino/hrvaščino/srbščino ali, kot sam pravi, v jezik svojih spominov. Skupno je do zdaj prevedel že več kot 100 slovenskih del. Po očetovi strani je Slovenec. Njegov dedek se je še v času Avstro-Ogrske skupaj z družino preselil v Bosno in Hercegovino, ker je tam dobil službo pri gradnji železnice. Za svojega očeta Osti pravi, da se je celo življenje opredeljeval kot Slovenec, četudi se je že rodil v Bosni in ni več znal slovensko.

V Sloveniji zaradi ljubezni
Vendar se Osti v Slovenijo ni priselil ne zaradi službe ne zaradi prednikov. Prišel je zaradi ljubezni: "Odločila je ljubezen, z Barbaro, ki je bila tajnica Društva slovenskih pisateljev. Midva sva leta 1987 trčila prav tu na Krasu v Lipici," pojasni Osti. Dve leti je živel med Sarajevom in Ljubljano, 1990. pa je že ostal v Ljubljani in Sarajevo do vojne samo še občasno obiskoval.

Protivojni aktivist
Ob izbruhu vojne v Bosni in Hercegovini je z vsemi močmi pomagal beguncem in svojim prijateljem pisateljem v obkoljenem Sarajevu. Na njegovo pobudo je Društvo slovenskih pisateljev, ki ga je tedaj vodil Boris A. Novak, organizirano pošiljalo finančno pomoč sarajevskim literatom. Šlo je za največjo tovrstno akcijo v zgodovini mednarodnega združenja Pen. V Ljubljani je Osti organiziral Sarajevske dneve poezije ter tako ohranil kontinuiteto te mednarodne literarne prireditve. V okviru kulturnega vikenda za begunske otroke je na Vodnikovi domačiji vodil literarne delavnice. V društvu bosansko-hercegovskega in slovenskega prijateljstva Ljiljan je skrbel za kulturni program. Skoraj brez sredstev je izdajal zbirko knjig brez platnic Egzil-abc, v kateri je objavil 160 knjižnih zvezkov, kar je bil občudovanja vreden založniški podvig. "Najbolj zanimivo je bilo to, da sem objavil 50 knjig svojih kolegov in kolegic iz zaprtega Sarajeva," se spominja Osti.

Izbrisani pesnik
V Sloveniji pa je Osti moral poskrbeti tudi zase. Ob priselitvi ni takoj prijavil stalnega bivališča v Ljubljani, temveč le začasno, ki ga je podaljševal vsakih šest mesecev, kar so mu uradniki zaznamovali v njegov potni list. Ko mu je potekla veljavnost potnega lista, je vložil prošnjo za pridobitev slovenskega državljanstva. Pol leta je minilo, a ni prejel nikakršnega odgovora: "Nekaj časa sem tako preživel, ne da bi mi veljala ne osebna izkaznica, ne potni list. To pa se je zgodilo ravno takrat, ko so bili izbrisani, tako da so tudi mene izbrisali skupaj z njimi," pojasni Osti.

Pismo veljakom in pomoč prijateljev
"Takrat sem napisal pismo Ruplu, ki je bil zunanji minister, in Janši, ki je bil obrambni minister. Rekel sem jima, da od njiju želim samo to, da me premestita v oblegano Sarajevo. Pozneje pa me bodo kot nekoga, ki je po očetu Slovenec in ki je zaslužen za tolikšno število prevodov slovenskih avtorjev, reševali iz Sarajeva,"
se spominja. Pismo je, ob sočasnih naporih Ostijevih prijateljev, uveljavljenih slovenskih literatov, zaleglo. Po zaslugi svoje močne vpetosti v slovenski kulturni prostor je razmeroma hitro dobil slovensko državljanstvo, tako da se svojega izbrisa danes ne spominja s posebno grenkobo. Izkušnjo povzame z retoričnim vprašanjem: "Ali lahko verjameš politiki, ki ji ne gre verjeti?"

Še vedno bi se rodil v Sarajevu
Če bi lahko, pravi, da bi tudi danes za svoje rojstno mesto izbral Sarajevo: "Zato, ker sem imel že z rojstvom stik z več narodi in več običaji. Mi smo kot otroci imeli praznike skoraj vsak drug dan. Spomnim se, da so bila barvana jajca veliko bolj zanimiva muslimanskim otrokom, ravno tako kot meni kadaif in druge bajramske dobrote."

Tomaj za srečen konec
Vendar, kot pravi, nihče med nami ne izbira mesta svojega rojstva. "Lahko pa izbereš mesto, kjer boš končal. Ker sem veliko prevajal in se ukvarjal s Srečkom Kosovelom, sem se odločil, da bom živel tu in če bo sreča, bom tu tudi končal," pojasni Osti.

Kosovelu postavil spomenik
V Tomaju, v katerem je Kosovel odraščal in preživel večji del svojega kratkega življenja, je Osti s pomočjo kiparja in prijatelja Mirsada Begića, Kosovelu postavil tudi spomenik. "Hoteli smo ga postaviti na trgu, a sežanski župan se s tem ni strinjal, tako da je potem izpadlo še bolje, ko sem ga postavil tu ob svoji hiši in ob poti, po kateri otroci hodijo v šolo, v kateri je Srečko živel," pove Osti.

Na Krasu začel pisati v slovenščini
Nedaleč stran, čez mejo z Italijo, je tudi kraj, iz katerega se je Josipov slovenski dedek odselil v Bosno. Kraška pokrajina je bila odločilna tudi za to, da je po obširnem opusu v maternem jeziku, Osti začel pisati v slovenščini: "Prva knjiga Kraški narcis je nastala tu. Spomnim se, da je bilo tako, da je Barbara odšla v službo v Ljubljano v ponedeljek zjutraj. V petek, ko se je vrnila, sem ji dal kup papirjev v roke, in ko jih je prebrala, je rekla 'Ne verjamem, da si to napisal v slovenskem jeziku.' Jaz sem ji odgovoril 'Verjamem, da mi ne verjameš, saj tudi sam ne verjamem, da mi je uspelo.'"

Nagrada za drugi prvenec v življenju
Za svoj slovenski prvenec Kraški narcis je leta 1999 prejel Veronikino nagrado in od takrat naprej svoje verze ustvarja le še v slovenščini. Poleg Veronikine nagrade je za svoje pesmi in prevode prejel še Župančičevo listino, Potokarjevo listino, nagrado zlatno kolo, nagrado zlata ptica, mednarodno nagrado vilenica, plaketo mesta Ljubljana, Župančičevo nagrado, posebno mednarodno priznanje za poezijo "Scritture di Frontiera", Jenkovo nagrado in nagrado založbe Bosanska riječ iz Tuzle.

Pesnik, prevajalec, predvsem pa bralec
Četudi načetega zdravja, v svojem 72. letu še vedno piše, prevaja, še največ in najraje pa bere: "Ogromno sem napisal, še več prevedel, ampak osebno se imam predvsem za bralca. Vsaka prebrana knjiga je zame kot še eno življenje, ki sem ga preživel, tako da lahko rečem, da nisem živel samo toliko, kolikor let je preteklo od mojega rojstva, ampak bistveno več. Mene so takšnega, kakršen sem, ustvarile knjige," sklene Josip Osti.

Nekaj časa sem tako preživel, ne da bi mi veljala ne osebna izkaznica, ne potni list. To pa se je zgodilo ravno takrat, ko so bili izbrisani, tako da so tudi mene izbrisali skupaj z njimi. Takrat sem napisal pismo Ruplu, ki je bil zunanji minister, in Janši, ki je bil obrambni minister. Rekel sem jima, da od njiju želim samo to, da me premestita v oblegano Sarajevo. Pozneje pa me bodo kot nekoga, ki je po očetu Slovenec in ki je zaslužen za tolikšno število prevodov slovenskih avtorjev, reševali iz Sarajeva.

Pesnik Josip Osti o svojem izbrisu

Prva knjiga Kraški narcis je nastala tu. Spomnim se, da je bilo tako, da je Barbara odšla v službo v Ljubljano v ponedeljek zjutraj. V petek, ko se je vrnila, sem ji dal kup papirjev v roke, in ko jih je prebrala, je rekla 'Ne verjamem, da si to napisal v slovenskem jeziku.' Jaz sem ji odgovoril 'Verjamem, da mi ne verjameš, saj tudi sam ne verjamem, da mi je uspelo.'

Josip Osti o svojih prvih pesmih v slovenščini

Ogromno sem napisal, še več prevedel, ampak osebno se imam predvsem za bralca. Vsaka prebrana knjiga je zame kot še eno življenje, ki sem ga preživel, tako da lahko rečem, da nisem živel samo toliko, kolikor let je preteklo od mojega rojstva, ampak bistveno več. Mene so takšnega, kakršen sem, ustvarile knjige,

Josip Osti o sebi
Dijana Matković: Ponosna sem na mehki ć
Dijana Matković: Ponosna sem na mehki ć