Vse upodobitve Karla Velikega izvirajo iz časa po njegovi smrti, zato ne bomo nikoli izvedeli, kakšen je bil Karl Veliki v resnici videti. Vemo le, da je bil ... velik. Foto:
Vse upodobitve Karla Velikega izvirajo iz časa po njegovi smrti, zato ne bomo nikoli izvedeli, kakšen je bil Karl Veliki v resnici videti. Vemo le, da je bil ... velik. Foto:
Katedrala v Aachnu
Posmrtni ostanki Karla Velikega so shranjeni v katedrali v Aachnu, kjer je vladal največ časa. Foto: EPA
Julius Schnorr von Carolsfeld: Frankovska vojska pod Karlom Velikim v Parizu (1817-1827)
Upodabljanje Karla Velikega je bilo zelo priljubljeno v 19. stoletju z vrhuncem historičnega slikarstva.

Učenjak in pomembna osebnost karolinške renesanse Einhard je v svojem temeljnem delu Vita Karoli Magni Karla Velikega opisal kot veliko in močno osebo. Vsaj pri prvi oznaki se ni zmotil, saj so avstrijski, nemški in švicarski znanstveniki, zbrani okoli Franka Rühlija s züriške univerze, na podlagi golenice Karla Velikega ugotovili, da je bil ta pomembni srednjeveški vladar zares velik. Na prehodu 8. v 9. stoletje, ko je bil povprečen moški visok 169 centimetrov, je Karel Veliki na svoje podanike zrl z višine 184 centimetrov. 'Prevedeno' v današnje razmere bi to pomenilo, da bi Karl Veliki danes meril 195 centimetrov oziroma bi se vzpel do višine, ki jo danes v Evropi dosežeta le dva moška od 100. Ni pa tako zelo gotovo, da je bil Karl Veliki tudi močan. Njegova golenica je namreč nekoliko tanka, tako da je bil Karel zelo verjetno visok in elegantno vitek mož.
Triumf s pomočjo papeža, ki se je bal rimskega plemstva
Pomembna Karlova golenica je spravljena v svetišču katedrale v Aachnu, torej v mestu, iz katerega je vladal največ časa. Sicer je triumf svojega političnega življenja doživel na božični dan 800, ko je veliki mož pred papežem Leonom III. postal sveti rimski cesar. Korektni prepis njegovega naziva je bil: Romanum imperium gubernans qui et per misericordiam dei rex Francorum atque Langobardorum (sledi nekoliko približni prevod: Najvišje in najimenitnejše visočanstvo, ki ga je okronal Bog, vladar, ki ohranja mir in vlada rimskemu imperiju, kralj Frankov in Langobardov po božji milosti). Kronanje Karla Velikega za svetega rimskega cesarja je bila politična poteza, s katero se je Leon III. želel zavarovati pred 'hijenskim oprezanjem' rimskega plemstva, ki mu je šlo vse od začetka Leonovega pontifikata leta 795 grozno v nos, da sveti prestol zaseda nekdo, ki ne prihaja iz njihovih vrst.
Irena pač ne more biti cesarica. Prestol je prazen!
Da se je lahko pod Karlom Velikim spet simbolno vzpostavila nekdanja enotnost Evrope, ki jo je Karl Veliki pojmoval kot enotnost države, prava, vojske, valute in tudi kulture, se je moral dogoditi še en dogodek. Ta je bil zadeva usode in nanj ni mogel vplivati niti Karel Veliki. Karla so namreč lahko za rimskega cesarja razglasili šele, ko se je rimski prestol spraznil. In to se je na neki način zgodilo, ko je vodstvo Bizanca in tako uradno tudi vodstvo vzhodnega dela nekdanjega rimskega imperija prevzela Irena Atenska. Ker po rimskem pravu ženska ni mogla imeti poveljstva nad vojsko, tudi ni mogla biti 'zaresna' cesarica in ta moment je Leon III. videl kot dokaz za to, da je rimski prestol izpraznjen. In zasedel ga je s Karlom, ki naj bi postal politični in vojaški varuh njegovega pontifikata.
Vsak je slikal malo po svoje. Z Dürerjem vred
O videzu Karla Velikega ne moremo sklepati prav iz nobene njegove upodobitve. Vse so namreč nastale po njegovi smrti in vključno z najbolj zgodnjo znano sliko, z upodobitvijo iz časa okoli leta 870, gre za idealistične podobe vplivnega vladarja. Znamenita je na primer slika, na kateri je Albrecht Dürer leta 1513 Karla Velikega naslikal z vsemi znamenji krščanskega vladarja, slikanje obličja Karla Velikega pa se je prav razcvetelo s triumfom zgodovinskega slikarstva v 19. stoletju, ko so slikarji kot Philipp Veit ali Julius Schnorr von Carolsfeld skoraj tekmovali v upodabljanju Karla Velikega. In upodabljali so ga kot velikega moža. Tu pa se korektnost slik tudi konča.