omogočalo veliko. Tisti, ki prihajajo zdaj, imajo veliko več možnosti za normalno življenje, pravi svetovalka za vključevanje v Azilnem domu v Ljubljani Maida Džinić Poljak.

"Vseh 25 let, odkar sem v Sloveniji, sem begunka ali se ukvarjam z begunci. Pet, šest let sem kot begunka živela v begunskem centru, urejala sem časopis Begunski časi, delala sem na begunski televiziji, zadnji dve leti pa sem svetovalka za vključevanje azilantov, ljudi iz Iraka, Sirije, Afganistana. Vse življenje sem povezana s tem," je v oddaji NaGlas! dejala Maida Džinić Poljak.

Maida Džinić Poljak svoje begunske izkušnje v Sloveniji uporablja pri vključevanju novih beguncev v slovensko družbo. Ves čas tudi poje sevdalinke, tradicionalne bosanske pesmi, ki imajo v njeni izvedbi prizvok improvizacije z džezovskimi prvinami, kar imenujejo novi sevdah. Njen glas je bil svoj čas zaščitni znak skupine Dertum, zadnji dve leti pa poje v novi skupini T'aman.

Sevdah ni samo glasba, je tudi vez z domom, hrepenenje, a tudi način, kako slednje premagati. Kako vam je sevdah v 90. letih v Sloveniji rešil življenje?
Zdi se mi, da je od takrat minila cela večnost, pa je bilo pred 25 leti. V majhnih, utesnjenih begunskih sobicah v centru v Ljubljani na Šmartinski cesti smo otroci in mladina namesto skladb glasbenikov, kot so bili Ekaterina Velika, Partibrejkers, Štulić in drugi, začeli prepevati in igrati stare pesmi, sevdalinke, del tradicije Bosne in Hercegovine, ki jo vsi nosimo v sebi. Poslušali smo jih na prejah, žurih, zabavah še kot otroci.
Začelo se je spontano. V KUD-u France Prešeren v Ljubljani smo posneli prvo koncertno zgoščenko in nato nastopali nekaj let. To je bila za nas luč na koncu predora, rešilna bilka, most, povezava z domovino, ki smo jo morali zapustiti.

In tudi možnost, da ostaneš normalen v tistih težkih časih. Kaj se je dogajalo s skupino Dertum? Leta 1995 se je osipala, nekateri člani so se vrnili v Bosno ...

Nastopali smo nekaj let in posneli dve zgoščenki. Po koncu vojne v Bosni so se trije vrnili v Sarajevo, eden je odšel v Budimpešto in eden v Ženevo. Tako spontano, kot se je začelo, se je tudi končalo. Dokler je trajalo, pa je bilo res lepo.

Leta begunstva so vas zaznamovala. S to temo ste diplomirali na ljubljanskem FDV, urejali ste tudi časopis Slovenske filantropije Begunski časi. Kako zdaj gledate na begunske čase in begunske izkušnje?
Vseh 25 let, odkar sem v Sloveniji, sem begunka ali se ukvarjam z begunci. Pet, šest let sem kot begunka živela v begunskem centru, urejala sem časopis Begunski časi, delala na begunski televiziji, zadnji dve leti pa sem svetovalka za vključevanje azilantov, ljudi iz Iraka, Sirije, Afganistana. Vse življenje sem povezana s tem.

Koliko vam te izkušnje pomagajo pri sedanjem delu?
Po eni strani mi pomagajo, po drugi pa me ovirajo. Pomagajo mi, ker se lahko postavim v položaj teh ljudi, ki so spremenili okolje, morali zapustiti domove in domovino in se prilagoditi novemu jeziku, kulturi in navadam. Po drugi strani pa ne morem reči, da me motijo, vendar pogosto primerjam svoj položaj s položajem sedanjih beguncev v Sloveniji, kar ni prav. Naših pet, šest, osem begunskih let v Sloveniji je bilo nenormalnih. Osem let smo imeli začasno zatočišče, ki nam ni omogočalo veliko. Tisti, ki prihajajo zdaj, imajo veliko več možnosti za normalno življenje. Kdor takoj dobi dovoljenje za stalno bivanje, to pa se pridobi s statusom, ima možnosti za zdravljenje, šolanje, zaposlitev in podobno. Vendar jim je tudi težje, treba je namreč upoštevati, da so druge barve kože, da sta njihova jezik in kultura popolnoma drugačna. Vse ima dobre in slabe strani. V azilnem domu se trudim pomagati ljudem pri vključevanju v Sloveniji. Seveda, če je Slovenija njihova ciljna država, kar pa ni vedno.

Ves čas se ukvarjate tudi z glasbo, pojete sevdalinke. Pred dvema letoma je nastala vaša skupina *T'aman*. Nam lahko kaj poveste o njej?
To je bil dolg premor. Nastala je na pobudo prijatelja Mirze, ki je rekel: 'Zdaj pa nimaš izbire, otrok je zrasel, ne moreš se več izgovarjati na službo, obveznosti in drugo.' Poiskal je odlične slovenske glasbenike, ki so enako navezani na sevdah, ga čutijo in ga imajo radi, in tako smo ustanovili skupino T'aman, ki ima podoben odnos do te zvrsti glasbe kot Dertum oziroma podoben pristop, z improvizacijo, džezovskimi prvinami.

To je torej moderni, novi sevdah?
Tako je.

Kako pa se loči od tradicionalnega?
Ljudje, ki se ukvarjajo s tem, na primer glasbeni kritiki, so menili, da je Dertum začel obdobje novega sevdaha leta 1995. Sledili so nam Damir Imamović, Božo Vrećo, Amira Medunjanin in druge skupine ter posamezniki. T'aman je zelo podoben Dertumu, zato veliko ljudi sprašuje, ali je njegovo nadaljevanje. Odgovarjam jim, da je in ni. Sem Dertumova pevka, Marjan pa njegov bobnar.

Kdo posluša sevdah v Sloveniji? Slovenci ali priseljenci iz Bosne, njihovi potomci druge, tretje generacije?
Oboji. Na prvih Dertumovih nastopih sem bila zelo presenečena, saj so bili poslušalci v naši drugi hiši, KUD-u France Prešeren, predvsem Slovenci. Zdelo se nam je zanimivo, da so poslušali in dvigovali roke, ko smo peli Mujo kuje. To je zdaj mešanica, saj smo slovensko in mlajše občinstvo iz Bosne in drugih delov nekdanje Jugoslavije seznanili z našo tradicijo. Tega sem zelo vesela.

Zakaj pa je Slovencem všeč Mujo kuje konja na mjesecu?
Ker je živahna in temperamentna.

Tu so čustva dovoljena?
Tako je (smeh).

Ali imate še pogosto stike z ljudmi iz Bosne, s katerimi ste pred časom živeli v begunskem centru in s katerimi ste se seznanili pozneje med bivanjem v Sloveniji?
Seveda. Pravim jim moja velika družina. To so bili izjemno težki, a tudi lepi časi. Povezani smo kot velika družina. Na mojih koncertih skupaj pojemo, jokamo, se objemamo, pijemo. Srečujemo se na ulicah v Ljubljani, povezujemo se na družbenih omrežjih. Tistega časa ne morem pozabiti. To je najtežje, a hkrati najlepše in najuspešnejše obdobje mojega življenja.

Mogoče pripravljate koncert ali kaj drugega?
S T'amanom pripravljamo več koncertov. Nastopamo predvsem v klubih po Sloveniji, velike dvorane niso primerne za nas. Smo bolj klubska skupina.