Jacques Audiard: 'Naslov filma, Prerok, ima tudi religiozno konotacijo, zato je tu čutiti tudi nekakšno ironijo. Prerok namreč napoveduje nov prototip kriminalca. Tahar igra kriminalca, ki ni nujno psihopat. Je inteligentno, skoraj angelsko bitje, kar navsezadnje napoveduje tudi naslov.' Foto: Kolosej
Jacques Audiard: 'Naslov filma, Prerok, ima tudi religiozno konotacijo, zato je tu čutiti tudi nekakšno ironijo. Prerok namreč napoveduje nov prototip kriminalca. Tahar igra kriminalca, ki ni nujno psihopat. Je inteligentno, skoraj angelsko bitje, kar navsezadnje napoveduje tudi naslov.' Foto: Kolosej
Prerok
Film je bil absolutni zmagovalec letošnje, 35. podelitve cezarjev, najvišjih nagrad za francoski film. Dobil je 13 nominacij in nato devet kipcev, tudi za najboljši film leta, Audiard za režijo in Tahar Rahim za najboljšega igralca. Jacques Audiard, Thomas Bidegain, Abdel Raouf Dafri in Nicolas Peufaillit so si razdelili cezarja za najbojši izvirni scenarij. Foto: Kolosej
Prerok
Zapor, ki ga ne nadzorujejo pazniki, pač pa korziška, arabska in italijanska mafija, je precej jasna prispodoba sodobne francoske družbe. Foto: Kolosej

Jacques Audiard, pomembno ime francoskega filma, se je po drami Ko je zastalo moje srce (2005) s svojim najnovejšim filmom še enkrat lotil francoskega kriminalnega podzemlja. Preroka, dobitnika velike nagrade žirije v Cannesu (sicer znana kot "druga nagrada" ...) in nominiranca za tujejezičnega oskarja, so primerjali z Botrom (v obeh primerih gre za zgodbo o premočrtnem vzponu po hierarhični lestvici kriminala), a vzporednice bi se dalo vleči tudi s Kaznilnico odrešitve. Če bi slednji odvzeli vsakršno sled upanja na končno odrešitev.

Malik El Djebena (Tahar Rahim) je 19-letni francoski Arabec, ki zaradi napada na policista za šest let pristane za zapahi. Suhljat, krhek, z modricami posejan in nepismen fant, ki ga pretrese že uvodni pregled telesnih odprtin, je skoraj prelahka vaba za čredo zakrknjenih plenilcev, v katero je bil pahnjen. "Bistvo je v tem, da ven prideš vsaj malo pametnejši," mu takoj na začetku pove drug zapornik. Malik ga upošteva. Zapor ga spremeni, a ne v tisto smer, kot si to predstavlja kazenski sistem. Prava zločinska kariera se je zanj šele začela. Prerok je nekakšen 'antibildungsroman', sprevržena Pepelkina zgodba o uspehu.

Malikova ranljivost pritegne pozornost korziškega mafijskega dona Cesarja Lucianija (ikona francoskega filma brandovskih potez Niels Arestrup), ki s svojimi pribočniki zaporniške čuvaje nadzira kot marionete na vrvicah. Fanta, ki ob prihodu nima nobenih zavezništev, rekrutira s klasično zaporniško dilemo: ubij ali bodi ubit. Malik seveda izbere preživetje in kruti, izvotleni starec, ki mu ni videti, da bi za svojimi vodenimi očmi še skrival kakšen ostanek človečnosti, ga določi za svojega osebnega vazala. Malik skloni glavo in potrpi, se vmes nauči brati in pisati, s pomočjo izpuščenega prijatelja vzpostavi samostojen posel preprodaje hašiša in se nauči korziščine. Audiardu se ne mudi razkriti, ali bo vse te adute uporabil za vzpon v korziški hierarhiji ali za to, da bi se izvil iz njihovega železnega primeža, jasno pa je, da je zapor svet, v katerem se v najboljšem primeru krhka zavezništva sklepa zgolj iz koristoljubja. Prerok je v mnogih pogledih ciničen film, ki si ne dela utvar o človeški naravi. Kar te ne ubije, te okrepi. Dobesedno.

Protejska resničnost
Zanimivo je, da si je režiser v tako naturalističen, nesentimentalen film upal vnesti elemente magičnega realizma: Maliku v celici včasih dela družbo duh "nedolžnega" Arabca, ki ga je moral ubiti kot del svojega iniciacijskega procesa (ta prizor nasilja, čeprav napovedan in pričakovan, je eden brutalnejših in šokantnejših v kinematografiji zadnjih let), kar nam da vedeti, da junak kljub vsemu ni uspel popolnoma zatreti svoje vesti. Da ti mistični, halucinatorni elementi (umorjeni Reyeb cigaretni dim izdihuje skozi režo v svojem vratu) v filmu, ki tako zelo sloni na hiperrealističnem, klavstrofobičnem prikazu zaporniškega vsakdana, delujejo, najbrž priča o Audiardovi veščini.

Film zastavi vsa eksistencialna vprašanja, ki jih človek od žanra pričakuje: V čem je bistvo svobode in ali jo določa več kot le odsotnost zaporniških rešetk? Je življenje "znotraj" kaj drugega kot pomanjšana slika življenja "zunaj"? Če je to res, kakšen je torej "nauk", ki ga lahko bister posameznik iz njega potegne? Malik si razkošja načelnosti v zaporu ne more privoščiti: če mu spodleti ali če se ne ukloni ukazom večjih rib, je z njim konec. Vse njegove "napačne" odločitve so tudi edine logične odločitve, če hoče preživeti - in v tem je najbrž
tudi razlog, da se gledalec s protagonistom poistoveti, da zanj navija celo, ko se odpravlja pomorit (kar se nas tiče) čisto nič krive ljudi. Kruta, a preprosta resnica življenja v zaporu je izrisana na mrkem obrazu do zdaj neznanega, a odličnega igralca Taharja Rahima, ki zna z zelo malo mimike podati transformacijo iz zmedenega najstnika v moškega, ki na koncu zgodbe natančno ve, kdo je - pa čeprav se gledalec morda ne more odločiti, ali to pomeni "dober" ali "slab".
Ocena: 4+; piše Ana Jurc

Prerok (Un prophète)

Francija/Italija, 2009

Režija: Jacques Audiard
Scenarij: Thomas Bidegain, (po izvirnem scenariju Abdela Raoufa Dafrija in Nicolasa Peufaillita)
Igrajo: Tahar Rahim (Malik El Djebena), Niels Arestrup (César Luciani), Adel Bencherif (Ryad), Hichem Yacoubi (Reyeb), Reda Kateb, Jean-Philippe Ricci, Gilles Cohen, Antoine Basler

Žanr: kriminalna drama
Dolžina: 155 minut
Premiera: svetovna - 16. 5. 2009 (canski filmski festival), slovenska - 18. 3. 2010
Povezavi: uradna stran; IMDB