Prestolonaslednik na poslednji poti. Foto: Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Prestolonaslednik na poslednji poti. Foto: Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Sarajevo pozimi.
Sarajevo pozimi. Foto: Rok Omahen.
Nadvojvoda Franc Ferdinand s soprogo Sofijo, vojvodinjo Hohenberg.
Nadvojvoda Franc Ferdinand z ženo Sofijo, vojvodinjo Hohenberg. Foto: Arhiv NUK
Sofija, vojvodinja Hohenberg (1868–1914). Objavil Slovenec.
Sofija, vojvodinja Hohenberg (1868–1914). Objavil Slovenec. Foto: Arhiv NUK
Prestolonaslednik na poslednji poti. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Prevoz pokojnikov v Sarajevu. Foto: Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Prestolonaslednik na poslednji poti. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Protisrbske demonstracije v Sarajevu. Foto: Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Prestolonaslednik na poslednji poti. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Protisrbske demonstracije v Sarajevu. Foto: Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Prestolonaslednik na poslednji poti. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Razjarjena množica je uničevala objekte, ki so bili v lasti tamkajšnjih Srbov. Na fotografiji trgovina Vasa Čabrinovića, očeta Nedeljka Čabrinovića, ki je bil eden izmed atentatorjev na prestolonaslednika. Foto: Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Prestolonaslednik na poslednji poti. Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije.
Atentatorji v sodni dvorani. Nedeljko Čabrinović je drugi z leve, tretji pa Gavrilo Princip. Foto: Hrani Muzej novejše zgodovine Slovenije
Bojna ladja Viribus Unitis, s katero so prepeljali trupli iz Metkovića v Trst. Hrani zgodovinski muzej Istre v Pulju
Bojna ladja Viribus Unitis, s katero so prepeljali trupli iz Metkovića v Trst. Hrani zgodovinski muzej Istre v Pulju Foto: Rok Omahen
Pogled s puljske utrdbe proti morju. Na levi viden obris ladjedelnice Uljanik.
Pogled s puljske utrdbe proti morju. Na levi viden obris ladjedelnice Uljanik. Foto: Rok Omahen
Kdo je bil nadvojvoda Franc Ferdinand?Ferdinand se je rodil 18. decembra 1863 v Gradcu (Graz) na Štajerskem, očetu, nadvojvodi Karlu Ludviku, bratu cesarja Franca Jožefa, in materi Mariji Anunnciato, hčeri kralja obeh Sicilij Ferdinanda II. Ko je bil Franc Ferdinand star komaj sedem let, mu je umrla mati, zato se je nadvojvoda Karl Ludvik znova poročil – s hčerko portugalskega infanta don Miguela, princeso Marijo Terezijo. Franc Ferdinand ni bil deležen vzgoje prestolonaslednika, saj ni bil predviden za ta položaj. Naslednji cesar bi moral postati njegov bratranec, cesarjev sin nadvojvoda Rudolf, ki pa je leta 1889 storil samomor. Prvi v vrsti za prevzem krone je tako postal nadvojvoda Karel Ludvik, ki pa se je prestolonasledstvu odpovedal v korist svojega sina Franca Ferdinanda. Leta 1894 se je prestolonaslednik spoznal s češko grofico Sofijo Chotek, s katero se je šest let pozneje, leta 1900, tudi poročil. Še pred poroko je moral pridobiti dovoljenje cesarja Franca Jožefa, saj je bila grofica Chotek nižjega stanu kot Franc Ferdinand. Cesar je v poroko privolil pod pogojem, da se privilegiji, ki jih je imel Franc Ferdinand, ne prenesejo na ženo in da otroci iz tega zakona nimajo nasledstvene pravice na habsburškem prestolu. Poročila sta se na gradu Reichstadt (Zakupy) na Češkem, v tamkajšnji hišni kapeli. Cesar Franc Jožef je za poročno darilo zakoncema poslal povišanje grofice Chotek v vojvodinjo Hohenberg. V zakonu so se jima rodili trije otroci, Sofija, Maksimilijan in Ernest.
Uniforma nižjega častnika na bojni ladji Viribus Unitis. Hrani muzej vojne zgodovine Dunaj.
Uniforma nižjega častnika na bojni ladji Viribus Unitis. Hrani muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Bojna ladja Viribus Unitis je vplula v tržaško pristanišče nekaj minut pred tretjo uro ponoči.
Bojna ladja Viribus Unitis je vplula v tržaško pristanišče nekaj minut pred tretjo uro ponoči. Foto: Rok Omahen
Veliki admiral (Grossadmiral) Anton Haus (1851–1917). Hrani muzej vojne zgodovine Dunaj.
Veliki admiral (Grossadmiral) Anton Haus (1851–1917). Hrani muzej vojne zgodovine Dunaj. Foto: Rok Omahen
Truplo pokojnega prestolonaslednika je ob prihodu v Ljubljano blagoslovil ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič (1850–1937).
Truplo pokojnega prestolonaslednika je ob prihodu v Ljubljano blagoslovil ljubljanski knezoškof Anton Bonaventura Jeglič (1850–1937). Foto: Mestna knjižnica Ljubljana
Cesar Franc Jožef I. (1830–1916). Objavil Štajerc.
Cesar Franc Jožef I. (1830–1916). Objavil Štajerc. Foto: Knjižnica Ivana Potrča Ptuj.

Ob obisku Sarajeva 28. junija 1914 je slovesni sprevod s prestolonaslednikom Francem Ferdinandom pomotoma zavil v Franc Jožefovo ulico. Ura je bila dvajset minut čez enajsto dopoldne. Medtem ko je voznik obračal vozilo, je iz množice odjeknil glasen pok. Atentator Gavrilo Princip je sprožil dva strela iz pištole, ki sta smrtno ranila prestolonaslednika in njegovo ženo Sofijo.

Nedelja, 28. junij 1914, zjutraj
Sarajevo se je prebujalo v zgodnjepoletnem nedeljskem jutru. Za Sarajevčane to ni bila običajna nedelja, bila je nekaj posebnega, saj sta bila na obisku avstro-ogrski prestolonaslednik Franc Ferdinand in njegova žena Sofija, vojvodinja Hohenberg.
Sredi dopoldneva je navdušena sarajevska množica pozdravljala visoka gosta. Atentatorji, pomešani med občinstvo, so pripravljali še zadnje podrobnosti svojega smrtonosnega načrta, ki bo imel daljnosežne posledice za življenje v Sarajevu, v Bosni in Hercegovini ter po širni Avstro-Ogrski in ne nazadnje v celotni Evropi ter zunaj njenih meja.

Več o atentatu na prestolonaslednika Franca Ferdinanda, pripravah in posledicah ter o njegovem zasebnem in javnem življenju si lahko preberete v prispevku Ob obletnici sarajevskega atentata - dogodek, ki je zasukal zgodovino.

Sočasno z obsežno preiskavo in številnimi aretacijami v Sarajevu in po celotni državi je bilo treba pripraviti vse za prestolonaslednikovo poslednjo pot ter slovo. Oba vodilna slovenska časopisa tistega časa, liberalni Slovenski narod in katoliški Slovenec, sta obsežno poročala o vseh dogodkih, povezanih z atentatom, o aretacijah, zaslišanjih, odzivih v tujini, pa tudi glede prevoza prestolonaslednika in njegove žene. Opis dogodkov nam omogoča natančno rekonstrukcijo pokojnikove poslednje poti, ki je potekala tudi prek naših krajev.

Nedelja, 28. junij 1914, okoli poldneva
Po atentatu so prestolonaslednika z ženo prepeljali v sarajevsko vladno palačo, kamor sta prihitela štabni zdravnik dr. Arnstein in polkovni zdravnik dr. Polacco. Vojvodinjo Hohenberg so položili v sobo v prvem nadstropju vladne palače, prestolonaslednika pa v sosednjo sobo. Zdravnika sta zahtevala eter, zato se je ponj v lekarno odpravil kar sarajevski župan Čurčić, ki je bil med prvimi, ki so prihiteli v vladno palačo. Toda bilo je prepozno. Frančiškanski provincial Mihačević je obema lahko le še podelil zakramente.

"Dunaj, 29. junija. Dvorni maršalat je ukrenil, da se trupli prestolonaslednika Frana Ferdinanda in vojvodinje Hohenberg balzamirata, nakar se trupli prepeljeta najbrže v četrtek ali petek na Dunaj. Pogreb se bo vršil najbrže dne 9. julija. K pogrebu pride najbrže tudi nemški cesar. Zatrjuje se, da trupli prestolonaslednika in vojvodinje Hohenberg ne bosta pokopani v kapucinski cerkvi, marveč na gradu Artstetten, kjer si je dal prestolonaslednik pred kratkim napraviti rodbinsko grobnico."
Slovenski narod, 29. 6. 1914

Ponedeljek, 29. junij 1914
Na zahtevo dunajskega dvora so ponoči balzamirali obe trupli. Med postopkom balzamiranja, ki je potekal med 22. uro zvečer in 6. uro zjutraj, so ugotovili, da je atentatorjeva krogla prestolonasledniku popolnoma raztrgala dovodno žilo v vratu in sapnik ter se zagozdila v vretencu. Pri vojvodinji so kroglo našli v trebušni votlini, kjer je poškodovala trebušno veno; tudi ona je umrla zaradi notranjih krvavitev. Balzamiranje trupel so izvršili višji štabni zdravnik dr. Dynes, višji štabni zdravnik dr. Arnstein in vladni svetnik dr. Fischer ob asistenci več zdravnikov. Smrtni maski pokojnikov sta naredila srbski slikar in kipar Dalić [ponekod zapisan tudi kot Valić, op. a.] ter njegova žena, ki je bila tudi kiparka.

Prestolonaslednikova mrtvaška maska. "Poročali smo že, da je napravil sarajevski kipar Valić mrtvaško masko prestolonaslednika. Az Est [madžarski časopis iz Budimpešte, op. a.] poroča sedaj, da je kipar Valić mnenja, da je prestolonaslednik Fran Ferdinand brez hudih bolečin umrl. To mu dokazuje mrtvaška maska, ki ne kaže v svojih potezah nobenega sledu hudega smrtnega boja. Samo močna zateklost spodnje ustnice kaže, da je prestolonaslednik trpel bolečine. Razen močno razvite muskulature prestolonaslednika, je posebno opazil tetovirano podobo na levici prestolonaslednika. Podoba, za katero je bilo treba 2000 vbodov z iglo, kaže kitajskega zmaja. Valić pravi, da je delal masko prestolonaslednika štiri ure. Med delom je imel priliko opazovati, da je ohranil obraz prestolonaslednika svojo naravno barvo, med tem, ko je koža vojvodinje osivela in nekoliko porumenela."
Slovenski narod, 7. 7. 1914


"Dunaj. Danes ob 11. uri dopoldne se je vrnil cesar iz Išla [Bad Ischl – gornjeavstrijsko letoviško mesto, šestdeset kilometrov vzhodno od Salzburga, op. a.] na Dunaj, ter je takoj sprejel grofa Berchtolda, grofa Stürgkha, višjega komornika kneza Montenouvo in druge dvorne šarže, da da potrebne dispozicije za pogreb. Vsi nadvojvodi so se že vrnili na Dunaj. Ko je nadvojvoda Karol Franc Jožef izvedel o atentatu, je bil silno potrt."
Slovenec, 29. 6. 1914

Še preden je posebna komisija zaprla krsti in ju zapečatila je nadškof dr. Stadler opravil blagoslov trupel. Ključa za krsti so posebej zapečatili. Vencev naj bi bilo toliko, da je bilo vse prekrito z njimi – vladna palača je bila skoraj premajhna za vse. Ob 6. uri zvečer so podčastniki 84. pešpolka naložili krsti na mrtvaška vozova. Štiriindvajset topov se je oglasilo v poslednji pozdrav prestolonasledniku. Sprevod je krenil do glavnega kolodvora, kjer so krsti naložili na poseben vlak, ki je pokojnika odpeljal proti dalmatinskemu pristanišču Metković.

"Dunaj, 29. junija. Na borzi se je razvila danes živahna neoficijalna kupčija. Gibanje vrednot je bilo močno, kurzi so zelo padali. Pri loterijskih kolekturah je od zjutraj velik naval ljudi, ki stavijo številke 28, dan atentata, 51 starost prestolonaslednika in starost vojvodinje."
Slovenski narod, 29. 6. 1914

Torek, 30. junij 1914, zjutraj
Ob šestih zjutraj je v Metković dospel vlak s prestolonaslednikovimi posmrtnimi ostanki. V mestu so cestne svetilke ovili v črnino, ljudje so na pročelja hiš izobesili zastave, v pristanišču pa so vihrale zastave na ladjah na polovici jamborov. Slovenec je poročal:
"Trupli sta dospeli z dvornim vlakom iz Sarajeva ob 6. uri zjutraj. Spremljal ju je cel dvorni štab pokojnikov. Na kolodvoru ju je pričakovala častna kompanija in pomorščaki, cesarski namestnik grof Attems, zastopnik laškega konzulata, vse oblasti, občinski zastop, šolska mladina z učiteljstvom, duhovščina in mnogobrojno prebivalstvo. Ob poti po Neretvi je na obrežju stalo vse ljudstvo, duhovniki so blagoslavljali trupli z obrežja, zvonovi so peli. Ljudstvo je držalo goreče sveče v rokah. Krsti so med zvonjenjem vseh zvonov in žalnim tamburanjem prenesli na vojno jahto Dalmat. Dvignili so krsto pomorščaki. Krsto prestolonaslednika so pokrili z vojno zastavo in z nadvojvodsko standarto, krsto vojvodinje pa z vojno zastavo. Namestnik je položil na prestolonaslednikovo krsto lovorjev venec, na vojvodino krsto pa prekrasni šopek. Žene metkoviške so položile na krsto prekrasni šopek, prav tako častniki 16. zbora in drugi, tako da je bila jahta od rož vsa pokrita. Ko je kompanija oddala generaldesarž, se je jahta začela počasi pomikati. Na krovu se je pokazalo celo dvorno spremstvo pokojnikov in namestnik; spremljale so jahto vojne ladje, naprej pa je plula torpedovka. Ljudstvo je pokleknilo in molilo. Pred ustjem Neretve je čakala žalni sprevod ladja Viribus Unitis, ki je oddala 19 strelov kot pozdrav svojemu mrtvemu admiralu in ženi njegovi. Potem so dvignili krsti z Dalmata na dreadnought [bojna ladja, op. a.]. Zadnji del dreadnoughta je bil izpremenjen v kapelo in pokrit z vojnimi zastavami, krsti pa je blagoslovila, mornariška duhovščina. Viribus Unitis je potem ob 8. dopoldne začela pluti proti Trstu. Ima vojno zastavo in nadvojvodsko standarto na pol droga, druge ladje ji slede."

Več o bojni ladji Viribus Unitis v drugem delu prispevka Prestolonaslednik na poslednji poti – od Ljubljane do grobnice v Artstettnu.

Na poti do Trsta se je bojna ladja Viribus Unitis s spremstvom na kratko ustavila v splitskem pristanišču. Petnajst minut čez osem zvečer so cerkveni zvonovi po Splitu naznanili prihod ladij. V pristanišču se je zbrala večtisočglava množica ter predstavniki krajevnih oblasti.

Poročilo z nogometne tekme, objavljeno v Slovenskem narodu, 30. 6. 1914: "Včerajšnja revanche tekma prinesla je končno rezultat, ki odgovarja razmerju moštev Ilirije in Gradčanov. Končala je z 9 : 0 na korist Ilirije, katero je nedeljski poraz spametoval in popolnoma prenovil. Včeraj videli smo zopet staro Ilirijo v igri. Napadalci so krasno kombinirali, novi centre-half, izborna moč, je sam ustavil skoro vse nasprotne napade, tudi zamenjava levega branilca z prejšnjim srednjim krilcem se je obnesla, skratka včerajšnje moštvo je igralo, kot bi v njem ne bilo nobenega udeleženca prve tekme. Linija je sploh igrala sama na nasprotnem polju, ter zabijala gol za golem v graška vrata. Tudi včeraj je bila igra kot prejšnji dan pri obeh moštvih izredno korektna, k čemur je nemalo pripomogel res vseskozi far nastop Gradčanov. Občinstva je bilo pri obeh tekmah precej. V znak dvorne žalosti nastopila je Ilirija s florom [žalni trak, op. a.] na levi rami, zastave so visele po sklepu avstrijske nogometne zveze na pol drogu."

Zavarovalna vsota rajnikov. "Dunaj. Kakor se govori, je bil rajni nadvojvoda pri neki holandski banki zavarovan za 30 milijonov holandskih goldinarjev v zlatu, vojvodinja pa za 15 milijonov holandskih zlatov za slučaj smrti. Finančni svetovalec rajnika, dr. Tonder, ki je v posesti testamentu, je odpotoval na Dunaj. Oporoka se odpre po pogrebu."
Slovenec, 30. 6. 1914

Sreda, 1. julij 1914
"Danes je obletnica poroke nadvojvode Franca Ferdinanda. Po Adriji pelje brodovje danes mrtvi njeni trupli." Je bil žalostni zapis v časniku Slovenec. Prestolonaslednikovo poslednje potovanje po Jadranu se je bližalo koncu. Viribus Unitis se je bližal Trstu, še prej pa so se od pokojnika poslovili v glavni avstrijski pomorski bazi v Pulju. Poslednjič so se svojemu admiralu v pozdrav oglasili topovi s puljske utrdbe.
"V sredo ob 12. uri opoldne, je plula eskadra, katera je imela na krovu Viribus Unitis mrtvi trupli pokojnega prestolonaslednika admirala naše vojne mornarice nadvojvoda Franca Ferdinanda in njegove visoko plemenite družice vojvodinje Hohenberg, mimo puljske vojne luke v smeri proti Trstu. Zunanje trdnjave so pošiljale iz svojih topov zadnje pozdrave na tako tragičen način umrlima. Ko je priplula eskadra v visočino puljske vojne luke, je stražna vojna ladja Mars oddala iz svojih topov strele kot zadnji pozdrav svojemu admiralu. Kolikokrat so topovi, kateri so danes cesarskemu princu pošiljali svoj zadnji pozdrav, oznanjevali veselo vest, da je prišel v sredo vojne mornarice njen admiral, kateri je njenemu razvitku posvečal največjo skrb! Danes so pa isti topovi naznanjali, da je to njegova zadnja pot mimo puljske vojne luke, v kateri se je pokojni prestolonaslednik kot središču vojne mornarice tako rad mudil."
Oklepnica Mars se je nekaj let prej imenovala Tegetthoff po v Mariboru rojenem admiralu Wilhelmu von Tegetthoffu, ki je v bitki pri Visu leta 1866 s šibkejšo avstrijsko premagal takrat bistveno bolje opremljeno italijansko mornarico. Ko se je avstrijska admiraliteta odločila za izdelavo novega razreda bojnih ladij, poimenovanega Tegetthoff, ki so ga, poleg bojne ladje Viribus Unitis in Tegetthoff, sestavljali tudi ladji Princ Evgen in Szent Istvan (Sveti Štefan), so oklepnico Tegetthoff preimenovali v Mars.

Četrtek, 2. julij 1914, zjutraj
Bojna ladja Viribus Unitis je vplula v tržaško pristanišče nekaj minut pred tretjo uro ponoči. Slovesno spremstvo pod poveljstvom v Tolminu rojenega admirala Antona Hausa so sestavljale dve diviziji vojnih ladij in flotilja torpedovk. Ob sedmi uri in tri četrt so trupli pokojnikov položili s krova Viribus Unitisa na eno izmed torpedovk, ki je bila vsa ovita v črno. Torpedovka je prepeljala trupli do obale, kjer so ju postavili na mrtvaška odra.

"Danes zjutraj so se vršile ob navzočnosti tisočglave množice mrtvaške slavnosti. Že v zgodnjih jutranjih urah je nepregledna množica napolnila glavne tržaške ulice in zlasti zasedla obrežje. Infanterijsko in mornariško moštvo, finančna straža, policija in ognjegasci so napravili špalir. Na pomolu San Karlo sta bila postavljena dva črno in zlato drapirana katafalka [mrtvaška odra, op. a.]. Na levo od katafalka proti morju se je postavila generaliteta in admiraliteta, na čelu jim mornariški poveljnik admiral Haus, za njimi vsi službe prosti častniki. Na desno od katafalka so se postavili namestnik princ Hohenlohe in državni uradniki. Na obeh straneh so sledile nato razne korporacije. V ozadju katafalkov je stala častna stotnija vojne mornarice. Na desni od katafalka tržaški občinski svet z županom Valerijem. Tik za katafalkoma se je postavila tržaška duhovščina s tržaškim škofom Karlinom in poreškim škofom Federzolijem. Prostor je zapirala šolska mladina. Ob pol 8. zjutraj je bilo opažati na krovu dreadnoughta Viribus Unitis, kako so začeli prenašati krsti. Prenesli so ju z vojne ladje na črno drapiran plav, na katerem so gorele svetilke. Tender [oskrbovalna ladja, op. a.] vojne mornarice je plav remorkiral med grmenjem topov vojnih ladij na kopno. Po celem Trstu so zvonili zvonovi. Mornariški podčastniki so prenesli krsti na kopno ter ju položili na katafalka. Krstama je sledilo spremstvo prestolonaslednika, na čelu mu najvišji dvornik baron Rumerskirch in načelnik prestolonaslednikove vojaške pisarne, polkovnik dr. Bardolff. Stotnija je prezentirala. Smrtna tišina je zavladala, ko so trobente naznanile vojaški 'pozor'. Škof Karlin je izvršil cerkvene ceremonije. Ko so zapeli duhovniki 'Libera' [obred za pokojnika, pri katerem se moli, poje latinska pesem, op. a.], so iznova zagrmeli topovi. Dvignili so krsti ter ju položili na dva triuprežna gala mrtvaška voza, vence pa so položili na 7 velikih vozov. Spored je otvoril oddelek policije na konjih, sledilo je 7 vozov z venci nato duhovščina z obema škofoma, nadalje voz s krsto vojvodinje Hohenberg in voz s krsto prestolonaslednika nadvojvode Franc Ferdinanda. Za krstama je sledilo spremstvo, potem namestnik Hohenlohe, mornariški poveljnik, župan, admiraliteta in generaliteta, predsedstvo trgovske in obrtniške zbornice, civilni državni funkcijonarji, častniški zbor, uradništvo in občinski svet. Sprevod sta zaključili dve stotniji infanterije in oddelek policije na konjih. Sprevod se je pomikal mimo palače namestništva, po Velikem trgu, po Borznem trg, čez Korzo, po ulici Caserma, po trgu Caserma mimo Narodnega doma, ki je bil popolnoma črno drapiran, na Južni kolodvor. Gorele so vse svetilke. Tisočglava množica je odkritih glav z globoko ginjenostjo gledala sprevod. Ob ¼ 10. je dospel sprevod na Južni kolodvor, ki je bil ves črno prevlečen in okrasen s testoni in zastavami. Avla kolodvora je bila preoblečena črno s srebrom, na stenah, so gorele baklje. Ob 9. uri 39 minut so dvignili mornariški podčastniki krsti in ju odnesli na peron, kjer je čakal posebni dvorni vlak z mrtvaškim vagonom, ki je bil opravljen kakor kapelica. Škof Federzoli je krsti še enkrat blagoslovil, predno so ju položili v mrtvaški voz. Na peronu je stala častna stotnija bosanskohercegovinskega polka št. 4, ki je izkazala zadnjo čast. Nato so mornariški podčastniki vzeli z obeh krst vojni zastavi, s katerima sta bili pokriti. Škof Federzoli je krsti še enkrat blagoslovil, nakar so vagon plombirali. Ob 9. uri 45 minut se je vlak odpeljal."

Četrtek, 2. julij 1914 – pokojni prestolonaslednik zadnjič na slovenskih tleh
Tri ure in pol je potreboval posebni vlak iz Trsta do kranjskega deželnega glavnega mesta Ljubljane. Na poti do Ljubljane so se ljudje zbirali ob progi ter na kolodvorih, mimo katerih je vozil posebni vlak, in se poslavljali od prestolonaslednika in vojvodinje. Ljudje so napolnili glavni ljubljanski kolodvor in ulice pred njim že dobro uro pred načrtovanim prihodom vlaka. Ko se je vlak približeval mestu, so zadoneli po vseh ljubljanskih cerkvah zvonovi.

"Od Brezovice dalje mimo Viča doli do ljubljanskega južnega kolodvora je stal ob progi gost špalir ljudstva. Od Brezovice do Zaloga so članice slovenskih katoliških izobraževalnih organizacij posule celo progo z rožami in drugimi cvetlicami. Ko je vlak vozil mimo Viča, so zadoneli s strelišča v tivolskem gozdu streli. Ob celi progi je stala tiha množica, ki se je odkrila, ko je vlak vozil mimo. Ob progi je stalo v žalnih oblekah tudi polnoštevilno delavstvo c. kr. tobačne tovarne. Z Viča nam o sprejemu poročajo: Ginljiv in pretresljiv je bil trenutek, ko je naša župnija izkazala zadnjo čast pokojnemu prestolonasledniku Franc Ferdinandu in njegovi blagopokojni soprogi Zofiji. Zvonovi v zvoniku so naznanili župljanom, da je vlak z dragocenimi trupli že v naši župniji. Občinstvo, mlado in staro, je kar obdalo, zlasti na prelazih in vrtovih, vso progo. Na prevozih je bila proga posuta s cvetkami. Duhovščina, šolska mladina z zastavo je v gostem špalirju s črnimi zastavicami izkazala zadnjo čast pokojnima. Belo oblečene deklice s črnimi trakovi so bile na prevozih. Nebroj gorečih sveč so navzoči nažgali pri prihodu vlaka v znak, naj sveti večna luč njima, katerima je zverinska roka ugasnila zemeljsko luč. Ves ta sprejem in slovo od visokorodnih cesarskih pokojnikov živo priča o vdanosti župljanov do habsburške hiše. […] Ob progi mimo Latermanovega drevoreda [Jakopičevo sprehajališče, op. a.] in Bleiweisove ceste se je na obeh straneh zbralo na tisoče in tisoče ljudstva, ki so tvorili nepretrgan špalir. Navzoča je bila tudi šolska mladina II. in III. mestne deške šole z učiteljstvom ter gojenci salezijanskega zavoda. Posebno polnoštevilno je bila udeležena II. mestna deška šola z zastavo, ovito v žalne trakove. Opazili smo, da so bili šolski otroci večinoma v temnih oblekah z žalnimi trakovi. Gojenke 'Mladike' so bile zbrane na balkonih, obrnjenih proti progi. Vse svetilke ob progi so gorele in bile črno ovite. Točno ob naznanjeni uri je privolil dvorni vlak z nesrečnima žrtvama. V prvem vozu, ki je imel odprta stranska vrata, smo opazili več oseb v uniformah. V enem nadaljnjih voz se je videlo goreče sveče, oziroma svetilke."
Obsežno poročanje časopisa Slovenec je nazorno opisalo dogajanje v Ljubljani in zunaj nje. Tudi časniku Slovenski narod ne gre očitati površnosti. Takole poroča o dogodkih na kolodvoru:

"Pred kolodvorom je bil ves velikanski prostor prenapolnjen ljudstva. Na vseh obrazih se je brala globoka žalost. Tiho, mirno je čakalo ljubljansko prebivalstvo dohoda vlaka, ki naj zadnjič pelje skozi Ljubljano našega bivšega prestolonaslednika - mrtvega. Na cestah ob tiru južne železnice in na kolodvoru so gorele svetilke, zagrnjene s črnim florom. Glavni kolodvor je bil v črnih zastavah. Ljubljanske prodajalne so bile v znak žalosti zaprte. Na kolodvoru so čakali vlaka dež. predsednik ekscelenca baron Schwarz skoro s polnoštevilnim uradništvom deželne vlade, župan ljubljanski dr. Ivan Tavčar, podžupan dr. Karel Triller z mnogoštevilnimi občinskimi svetniki in uradništvom mestnega magistrata ljubljanskega, namestnik dež. glavarja dr. Lampe z deželnimi odborniki. […] Ko je pripeljal vlak točno ob 1. uri in dvaintrideset minut, ga je ljudstvo in zastopniki korporacij, uradov in društev sprejelo molče z odkritimi glavami. Občinstvo in pa šolska mladina, ki je stala ob dolgem tiru izven kolodvora, je metala cvetke na tir. Turobna tihota je vladala, ko je knezoškof ljubljanski Bonaventura Jeglič v polnem ornatu in v spremstvu duhovščine začel moliti mrtvaške molitve. Potem je blagoslovil trupli. Po molitvah je zapel zbor semeniščnikov žalno pesem. In zasolzile so se oči ljubljanskega prebivalstva. Iz vlaka je stopil najvišji dvornik baron Rumerskirch, kateremu sta izrekla svoje sožalje dež. predsednik ekscelenca baron Schwarz in župan ljubljanski dr. Tavčar. Na krsti so položili pet vencev in sicer občina ljubljanska dva, po enega vlada, dež. odbor in katoliške organizacije. Ves tir ob vlaku je bil posut s cvetkami, ki jih je dalo raztrositi načelništvo glavnega kolodvora. Točno čez pet minut je odsopihal vlak ter odpeljal trupli nadvojvode Frana Ferdinanda in njegove soproge, ki ju tudi smrt ni mogla razločiti, proti Dunaju, da jih polože k večnemu počitku v Artstettnu. In žalujoče ljubljansko prebivalstvo je zopet molče, z veliko tugo v srcu odšlo proti domu, dobro čuteč velikansko izgubo, ki je zadela osivelega vladarja in monarhijo."

Se nadaljuje …

Kdo je bil nadvojvoda Franc Ferdinand?Ferdinand se je rodil 18. decembra 1863 v Gradcu (Graz) na Štajerskem, očetu, nadvojvodi Karlu Ludviku, bratu cesarja Franca Jožefa, in materi Mariji Anunnciato, hčeri kralja obeh Sicilij Ferdinanda II. Ko je bil Franc Ferdinand star komaj sedem let, mu je umrla mati, zato se je nadvojvoda Karl Ludvik znova poročil – s hčerko portugalskega infanta don Miguela, princeso Marijo Terezijo. Franc Ferdinand ni bil deležen vzgoje prestolonaslednika, saj ni bil predviden za ta položaj. Naslednji cesar bi moral postati njegov bratranec, cesarjev sin nadvojvoda Rudolf, ki pa je leta 1889 storil samomor. Prvi v vrsti za prevzem krone je tako postal nadvojvoda Karel Ludvik, ki pa se je prestolonasledstvu odpovedal v korist svojega sina Franca Ferdinanda. Leta 1894 se je prestolonaslednik spoznal s češko grofico Sofijo Chotek, s katero se je šest let pozneje, leta 1900, tudi poročil. Še pred poroko je moral pridobiti dovoljenje cesarja Franca Jožefa, saj je bila grofica Chotek nižjega stanu kot Franc Ferdinand. Cesar je v poroko privolil pod pogojem, da se privilegiji, ki jih je imel Franc Ferdinand, ne prenesejo na ženo in da otroci iz tega zakona nimajo nasledstvene pravice na habsburškem prestolu. Poročila sta se na gradu Reichstadt (Zakupy) na Češkem, v tamkajšnji hišni kapeli. Cesar Franc Jožef je za poročno darilo zakoncema poslal povišanje grofice Chotek v vojvodinjo Hohenberg. V zakonu so se jima rodili trije otroci, Sofija, Maksimilijan in Ernest.