Kultura
(4)
Ocena novice: Vaša ocena:
Ocena 4.4 od 39 glasov Ocenite to novico!
Siegfried Lenz
Siegfried Lenz je že s prvim romanom Es waren Habichte in der Luft (Kragulji so bili v zraku) postal pomembno ime povojne nemške literature. Čeprav je danes v tujini manj znan kot denimo Günter Grass ali Heinrich Böll, je bil v sedemdesetih nekaj časa najbolj prodajan nemški pisatelj. Foto: EPA
       Jaz sem igral polemika, Siegfried Lenz pa je skrbel za pomiritev duhov.       
 Günter Grass o vlogi Lenza in njega samega med podporniki socialne demokracije
Siegfried Lenz in Günter Grass (2008)
Siegfried Lenz in Günter Grass sta pripadala tako imenovani Skupini 47 (Gruppe 47), literarnemu združenju, ki je bilo leta 1947 ustanovljeno z namenom učiti nemško ljudstvo o demokraciji po koncu Hitlerjeve ere. Oba pa sta bila tudi med gorečimi podporniki socialne demokracije. Foto: EPA
       Zame je bil ta pogovor kontemplativen odmor. Čez dan sem bil izredno nervozen in sem še opoldne razmišljal, da bi srečanje odpovedal.       
 Schmidt o nedeljskem večeru s pisatelji
Helmut Schmidt na pogrebu Siegfrieda Lenza
Lenza in nekdanjega kanclerja Helmuta Schmudta je vezalo dolgoletno prijateljstvo in Schmidt je bil tudi glavni govornik na Lenzovem pogrebu. Povezala ju je že skupna usoda mladeničev, ki sta morala predčasno opravljati maturo, da so ju lahko kar najhitreje vključili v Wehrmacht in poslali na bojišča druge svetovne vojne. Foto: EPA
       Njegova nemška ura je bila zame ganljiv uvod v usodo Emila Noldeja, v konflikt med slikarjem, obsedenim s svojo umetnostjo, in nacističnimi cenzorji, ki so mu slikanje prepovedali. Martin Urban, dolgoletni zaslužni vodja fundacije Emila Noldeja v Seebüllu, se z Lenzevim romanom sicer ni strinjal, verjetno zato, ker mu je manjkala avtobiografska natančnost. Ampak Lenzev namen ni bil napisati biografijo, ime Nolde se v romanu niti ne pojavi. Jaz sem bil prav nasprotno s knjigo zelo zadovoljen in zelo sem bil vesel, da je Nemška ura postala absoluten bestseler.       
 Helmut Schmidt o romanu Deuschstunde (Nemška ura)
Jörg Magenau: Schmidt-Lenz: Geschichte einer Freundschaft (Schmidt-Lenz: Zgodovina nekega prijateljstva)
Večkrat so celo navajali, da tako tesnega prijateljstva, kot je bilo to med Schmidtom in Lenzem, ni bilo med nobinim nemškim politikom - voditeljem in literatom vse od prijateljstva med Goethejem in weimarskim vojvodo Karlom Augustom. Foto: DTV
       Na koncu je imel ta tik – kot vsi dobijo tik, ki ne želijo delati nič drugega kot zgolj izpolnjevati dolžnost. To je bila bolezen do konca ali še kaj hujšega.       
 Siggi Jepsen o očetu, ki je zgolj želel izpolnjevati dolžnost
Deutschstunde; režija: Peter Beauvaus (1971)
Le tri leta po izidu knjige Nemška ura so po romanu tudi že posneli film. Foto: false
       Če verjameš, da mora vsak izpolnjevati svojo dolžnost, pa jaz pravim nasprotno: vsak mora nekaj narediti, s čimer se obrne proti svoji dolžnosti. Dolžnost, to je zame slepa aroganca. Neizbežno je, da človek stori nekaj, česar dolžnost od njega ne zahteva.       
 Slikar Nansen o nemški obsedenosti z izpolnjevanjem dolžnosti
Deuschstunde (Thalia Theater, 2014)
Nemška ura se vedno znova pojavi tudi na repertoarju nemških gledališč. Ena izmed bolj odmevnih uprizoritev v zadnjih letih je bila v hamburškem gledališču Thalia, kjer je roman na oder postavil Johan Simons. Foto: EPA
       Prepričanja so nalezljive bolezni, ki se prenašajo z navdušenjem.       
 Siegfried Lenz
Siegfried Lenz (1969)
Siegfried Lenz je kot pisatelj zaslovel z rosnimi 25 leti. Tedaj je izdal roman Es waren habichte in der Luft (V zraku so bili kragulji). Foto: Wikipedia
       Tako imenovana dolžnost. To zadevo so nam vbrizgali pod kožo. Naredili so nas nore, nesamostojne. S prefrigano injekcijo seruma dolžnosti so nas hoteli upijaniti. Ko nekdo pri nas zaigra na domovinsko piščal, stotini poslušalcev pordeči suho grlo in zahtevajo domovinsko žganje (Nationalbewußtseinsschnap)!       
 'Milchbrötchen' v romanu Der Überläufer o dolžnosti
Siegfried Lenz: Der Überläufer
Lenz je knjigo o nemškem vojaku, ki prebegne na stran ruskih partizanov, napisal že konec leta 1951, izšla pa je šele letos in bila šest tednov zapored na vrhu najbolj prodajane literature. Foto: Hoffmann und Campe Verlag
       "Prisluhni! Po vojni bo vendar spet treba nemudoma začeti oglaševalno industrijo za železarsko industrijo, za milo – zaloge so ogromne – in seveda za novo vojno. Kaj praviš, ko bi pozneje na pleše lahko pisali: Tečaji na daljavo za darovalce krvi ali pa Kako obdeluješ mlada dekleta na zofi ali pa Tako prazna bo postala vaša vest, če boste uporabljali Hemplove ročne granate. Zahtevajte pokušino in oglasno gradivo.       
 Eden izmed nemških vojakov v romanu Der Überläufer
Pismo Siegfried Lenza lektorju dr. Görnerju (datirano 24. 1. 1952)
Konec januarja 1952 je Lenz v vljudnem, tudi ostrem pismu zavrnil očitke dr. G'ornerja, da ni upošteval njegovih namigov in da je ta roman pač očitno vaja mladega pisatelja, ki je spodletela, pri kateri pa se je nekaj tudi naučil Foto: iz knjige Der Überläufer
Joseph Goebbels na razstavi izrojene umetnosti (1938)
Emilu Noldeju (na sliki Goebbels stoji ob Noldejevih slikah Kristus in grešnica ter Pametne in nespametne device) je nacistična oblast prepovedala slikanje, ker so ga uvrstili med predstavnike tako imenovane izrojene umetnosti; torej nenemške umentosti, ki naj bi kvarila duha nemškega naroda. Foto: wikipedia
       Ampak v tujini je pa cenjen, je rekel moj oče. – Ker so oni sami bolni, je odvrnila moja mati, zato se tudi obdajajo z bolnimi slikami. Samo oglej si enkrat usta njegovih likov, poševna in črna so, bebljajo in iz teh ust ne pride razumna beseda, vsaj ne nemška beseda.       
 Policist Jepsen in njegova žena o slikarju Nansenu
Sliko Sončnice Emila Noldeja prenašajo v vladno dvorano, v kateri je takrat 'načeloval' Helmut Schmidt
Emil Nolde je bil eden najljubših slikarjev Helmuta Schmidta in tudi svojo kanclersko pisarno je poimenoval Nolde-Zimmer, saj je vanjo obesil nekaj Noldejevih del. Foto: wikipedia
       Domovino spoznaš šele v tujini.       
 Siegfried Lenz
Retrospektiva Emila Noldeja v Halleju (2013)
Tik pred smrtjo so Lenza napadli, da je 'lagal' o Noldeju in da ta nikakor ni bil tako sovražen nacionalsocializmu, kot bi to lahko sklepali po liku slikarja Nansena v romanu Nemška ura, ki naj bi ga Lenz oblikoval prav po Emilu Noldeju. Foto: EPA

Dodaj v

Roman o blodni veri v izpolnjevanje dolžnosti, ki so ga zahodnonemški cenzorji vrgli v 'bunker'

Der Überläufer (Prebežnik) - posthumni bestseler, ki ga je Siegfried Lenz napisal pred 65 leti
21. maj 2016 ob 07:05
Ljubljana - MMC RTV SLO

Dobil je že predujem in z mlado ženo odšel na potovanje po Afriki, kritiki so hvalili njegovo izvirno prikazovanje vojne (onkraj golega opisovanja), lektor se je navduševal … nekoliko pozneje pa isti roman poslal v bunker ...

To je pospremila razlaga, da je Prebežnik mladega Siegfrieda Lenza "skrajno nevaren" in da je izraz "nasilne nezvestobe domovini". 65 let pozneje je izšel in postal posthumni bestseler pisatelja, ki je sicer bistveno zaznamoval povojno nemško literaturo in tudi vplival na politiko.

'Vladar' in njegov pisatelj
"Vse od Goethejevega odnosa z weimarskim vojvodo Karlom Augustom (1757-1828) ni noben nemški pisatelj več dobil priložnosti, da bi razvil tako tesen in zaupen odnos s kakšnim vladarjem." Do Siegfrieda Lenza ... Ali je bilo prijateljstvo med dvema severnjakoma, nemškim zveznim kanclerjem Helmutom Schmidtom in pisateljem Siegfriedom Lenzem, zares takšna zgodovinska rariteta, je težko soditi; a vsaj eden izmed bolj legendarnih dogodkov iz povojne zgodovine zasebnega življenja politikov vendar namiguje ali celo potrjuje to, da je Lenzevo mnenje štelo.

Bil je 16. oktober 1977, nedelja, krvava nedelja so ji pozneje rekli. Palestinski teroristi so že tri dni v svojih rokah držali Lufthansino letalo Landshut in ga 'prestavljali' naokoli; letalo je ravno poletelo iz Dubaja v Aden, od koder bo naslednji dan poletelo na zadnji 'ugrabiteljski polet' v Mogadišu, ki bo prizorišče srečnega konca. Ugrabitelji med drugim zahtevajo osvoboditev teroristov RAF-a v zaporu Stuttgart-Stammheim. Obenem pa se izteka ultimat, ki z izpustitvijo istih teroristov pogojuje podelitev življenja že pred tedni ugrabljenemu menedžerju in vodji nemškega društva delodajalcev Hanns-Martinu Schleyerju. Naslednji dan bodo kot posledica rešitve letala Landshut mrtvi vsi; štirje teroristi so naredili samomor, Schleyerja so ubili; no, zelo verjetno so ga ubili že prej. Potniki so preživeli.

Grass je bil polemik, Lenz je skrbel za pomiritev duhov
To nedeljo zvečer je Helmut Schmidt na prijateljski posvet k sebi domov povabil nekaj tesnih sodelavcev (Siegfried Unseld, Hans Matthöfer, Herbert Ehrenberg) in štiri pisatelje. Günter Grass se je opravičil, ker je ravno praznoval 50. rojstni dan, zato pa so v kanclerski bungalov prišli Heinrich Böll, Max Frisch in Siegfried Lenz. Čeprav je danes v tujini manj znan od Bölla in Grassa, je bil Lenz tedaj najuspešnejši povojni nemški pisatelj. Podatki iz leta prej so zgovorni: prodana naklada Lenzovih knjig je bila 5,5 milijona, Böllovih so do tedaj prodali štiri milijone, Grassovih pa 3,4 milijone.

Vsi trije so bili tudi podporniki socialne demokracije, še posebej znamenit je bil angažma Grassa in Bölla v političnem boju, ki naj bi Willyja Brandta spravil na položaj zveznega kanclerja. Grass se je pozneje njune vloge spominjal tako: "Sam sem igral polemika, Siegfried Lenz pa je skrbel za pomiritev duhov." O znamenitem nedeljskem srečanju je Schmidt pozneje v svoji knjigi spominov na prijatelje in sopotnike Weggefährten zapisal: "Zame je bil ta pogovor kontemplativen odmor. Čez dan sem bil izredno nervozen in sem še opoldne razmišljal, da bi srečanje odpovedal."

Sicer je bil Frisch tisti, ki se je s svojo mislijo, da moramo biti pripravljeni prenašati konflikt (med našimi cilji, predstavami in načrti na eni ter resničnostjo na drugi strani, op. P. B.) in živeti v protislovju, najbolj dotaknil Schmidta. Ta je nekaj dni pozneje v svojem govoru po največji teroristični krizi v ZRN-ju tudi parafraziral Frischa in izrekel besede: "Kdor ve, da ga bosta vsemu prizadevanju navkljub in ne glede na to, kako se bo odločil, na koncu pestila krivda in poraz, bo vendar lahko rekel: naredil sem, kar je bilo mogoče, in ravnal sem pravilno."

Mlaka s prijatelji krapi
Čeprav Lenz vsaj po pričevanjih ta večer ni bil med najzgovornejšimi, je njegova udeležba Schmidtu ogromno pomenila. Lenza je imel za prisrčnega prijatelja, dokaz za njegovo dobro naravo pa je večkrat ponazoril z njegovim odnosom do krapov. Na vrtu hiše Lenzevih v kraju Leböllykke je bil majhen ribnik, v njem krapi. "Močno dvomim, da je kadar koli pojedel katerega izmed krapov. Siggijevi krapi so bili namreč njegovi prijatelji," je pisal Schmidt. "Takoj ko je Lenz od daleč zažvižgal, se jih je več ducatov zbralo ob sprednjem robu majhega ribnika in čakalo svojega 'futermajstra'. Mi trije (Schmidt, njegova žena Loki in Lenzeva žena Lilo) smo vse skupaj od daleč opazovali in se veselili skupaj z njegovimi prijatelji, zaupnimi krapi."

Mlako s krapi je obdržal tudi, ko je bil že najuspešnejši pisatelj v Nemčiji. Zaradi te knjige …

Nacizem kot frizijska komorna igra ali radosti izpolnjevanja dolžnosti
"Na koncu je imel ta tik – kot vsi dobijo tik, ki ne želijo delati nič drugega kot zgolj izpolnjevati dolžnost. To je bila bolezen do konca ali še kaj hujšega. /.../ ampak nihče si ne upa policijskemu zastopniku v Rugbüllu predpisati odvajalne kure; on sme do konca ostati odvisen in v svoji odvisnosti izpolnjevati svojo prekleto dolžnost." In kot vse njegovega kova, tiste tihe konformiste, tiste tihe izvajalce nacizma (paralelizme seveda najdemo tudi danes, in to v vsaki veliki ustanovi, predvsem tistih, za katerih ustanovitvijo stoji država), ki pa so pravzaprav najbolj realna oblast, si detektiral ob prvem pogledu na obraz: "Nikoli ne bom pozabil tiste pustega, na sladko-kislo nevtralnost 'naštimanega' obraza."

Tako govori Siggi Jepsen, pripovedovalec romana, ki je ena najgenialnejših analiz nujnih pogojev za nacizem; ki ponudi razkrinkanje mentalitete tistih, ki so nacizem omogočili in ga držali pokonci pravzaprav; in romana, s katerim najprej povežemo Siegfrieda Lenza - Deutschstunde (Nemška ura) iz leta 1968. Obvezen šolski program v Nemčiji. V romanu, ki ga lahko beremo tudi v slovenskem prevodu (prevedla Tanja Premk, 1970), najstniški prestopnik Siggi Jepsen pripoveduje o spopadu, pravzaprav igri med svojim očetom, policijskim nadzornikom v majhem skrajno severnonemškem kraju Rugbüll, in ekspresionističnim slikarjem Maxom Ludwigom Nansenom.

Vem, kdaj je katero sliko treba rešiti
Mladostna prijatelja razdvoji nacizem, ki obsodi ekspresionizem, čemur sledita zaplemba Nansenovih del in prepoved slikanja, ki ju mora nadzirati in tudi ju nadzira s konceptom izpolnjevanja dolžnosti obseden (odvisen, kot pravi njegov sin) Jens Jepsen. Njegov sin Siggi s slikarjem prijateljuje, in čeprav devetletnik natančno ne ve, kaj je v ozadju spora med Nansenom in njegovim očetom, si vtepe v glavo, da je njegova dolžnost reševati slike.

Zato skriva Nansenove slike pred svojim očetom, to pa je obenem zametek njegovih poznejših težav. Tudi po koncu vojne namreč še vedno 'rešuje' slike, kar pa uradni organi prepoznajo kot krajo in ga napotijo v popravni dom, kjer najstnik potem popiše svojo mladostno zgodbo. Postane celo predmet doktorske disertacije mladega psihologa, ki po vojni in v duhu denacifikacije preučuje svojevrstno psiho sina paradigmateskega 'mitläuferja' - sina malega policijskega uradnika, ki ukaze režima vzame resneje od režima samega.

Spopad sinov in očetov
Izjemen uspeh knjige so pripisali tudi temu, da se je Lenz, čeprav je imel tedaj nekaj več kot 40 let, odlično ujel z duhom časa. V jedru Deutschstunda je pravzaprav spopad sinov in očetov in to je bil tudi temeljni zastavek študentskih nemirov in oblikovanja leve politične alternative. Ta je konec šestdesetih dokazovala prav to, o čemer v romanu govori slikar Nansen, da nacisti še dolgo ne bodo izumrli, da gre za vprašanje vrojene psihe. In v svoj politični program je zunajparlamentarna opozicija skoraj neposredno lahko vključila Nansenove komentarje, kot so: "Nič, niti sam konec (vojne, op. P. B.) vas ne spremeni. Čakati moramo do tedaj, ko boste izumrli."

Kajti kot policist Jepsen, ki po vojni čeprav prej kleni zastopnik tretjega rajha sme nadaljevati svojo službo in še naprej na lastno pest izvaja gonjo proti Nansenovi umetnosti, tako so nekdanji nacisti in njihovi simpatizerji ostali na oblasti in v paktu z ZDA nadzirali svoj narod in podpirali imperialistično politiko Zahoda – to je vsaj bila temeljna premisa radikalnih študentov in zunajparlamentarne opozicije. K Nansenu in pa polemiki, ki je na Lenza v njegovih zadnjih mesecih življenja vrgla nekaj temnih oblakov in s katero so ga nekateri poskušali diskreditirati in ki je bila povezana s slavnim ekspresionističnim slikarjem Emilom Noldejem (da, tudi ta je bil skupna točka Helmuta Schmidta in Lenza), se še vrnemo.

Kaj je večje - njihova brezsramnost ali njihova pozabljivost
Zdaj pa izrabimo še eno sijajno misel, ki jo Lenz pripiše Nansenu in ki na neki način osvetli glavno temo tega besedila – težavo s knjigo Der Überläufer (Prebežnik). Ko po vojni Jepsen ne neha preganjati Nansenove umetnosti in ko Nansen opazi, da so pravzaprav le nekaj mesecev po kapitulaciji rajha v tej vlogi spet iste osebe, vdano reče: "Tako hitro, tako hitro prilezejo iz svojih lukenj. Misliš si, da se bodo vsaj nekaj časa skrivali, mirovali, hlinili svojo smrt, sami s svojim sramom tičali v mraku, ampak komaj si vdihnil, so spet tu. Vedel sem: nekega dne se bodo vrnili, ampak tako hitro, Teo (dr. Teo Busbeck je Nansenov financer in podpornik), da bodo tako hitro spet tu, tega si nisem mislil. Lahko se le vprašaš, kaj je večje, njihova pozabljivost ali njihova brezsramnost." In to je v več pogledih veljalo tudi za povojni zahodnonemški režim ...

Obetaven roman postane skrajno nevaren in nasilno nezvest domovini
Pravzaprav se ne ve, kaj je germanist in etnolog (Volkskundler) Otto Görner počel med drugo svetovno vojno. A usodni salto mortale v njegovi oceni romana Der Überläufer dopušča mnenje, da je bil del tistih, ki jim je Nansen očital pozabljivost ali/in brezsramnost ter nenavadno hitro lezenje iz lukenj. Görner je bil namreč tisti, zaradi katerega je drugi roman mladega Siegfrieda Lenza končal v 'bunkerju' in iz njega kot velika uspešnica prišel šele letos; torej leto in pol po avtorjevi smrti.

Kako se je zgodila radikalna sprememba ocene romana, torej od navdušujočega izreka hvale in zahteve po zgolj nekaj tehničnih korekturah do končne in odločilne sodbe, da je roman "skrajno nevaren" in izraz "nasilne nezvestobe domovini", bomo videli pozneje. Preden se vrnemo h Görnerju, ki ga je Lenzeva založba Hoffmann und Campe imenovala za lektorja romana v nastajanju, si poglejmo predzgodovino Prebežnika in kdo je mladi Siegfried Lenz bil.

Kdo je bil Siegfried Lenz
Ko se je druga svetovna vojna končala, je imel Siegfried Lenz 19 let. In ni bil oziroma ni bil več nemški vojak. Bil je eden izmed sinov tistih generacij, ki so predčasno opravljale maturo, da so lahko fantje čim prej odšli v vojsko. Lenz je tako maturiral leta 1943, nato so ga poslali v mornarico. Postal je praporščak. Pozneje je izvedel, da je tudi član NSDAP-a, in čeprav je pozneje sam videl dokument o svoji prošnji za članstvo, je vedno trdil, da je bil preprosto del množice, ki so jo kot vojake Wehrmachta pač včlanili v nacistično stranko.

Malo pred koncem vojne je dezertiral in se prebil do britanskega tabora za vojne ujetnike. Tam je postal britanski tolmač. Po vojni je odšel v Hamburg, nekaj časa po lastnem pričevanju nezavzeto študiral in rajši postal prostovoljec pri dnevniku Die Welt. Kmalu je postal redaktor podlistka oziroma strani, namenjenih kulturi, in začel pisati. Die Welt je kot podlistek izdal tudi njegov prvenec, roman Es waren Habichte in der Luft (Kragulji so bili v zraku); v knjižni obliki je izšel leta 1951 in kritiki so ga kljub mladosti pisatelja dobro sprejeli.

Že uredniki časopisa Die Welt so bili zadovoljni in so Lenzu za pravice do izdaje podlistka plačali 3.000 nemških mark, založba pa je z njim kmalu sklenila pogodbo za naslednji roman. Tako sta se Lenz in njegova mlada žena Liselotte, ki jo je kot ilustratorko pri Weltu spoznal v službi, lahko podala na potovanje v Afriko. Za 25-letnika je bil to izjemen uspeh.

Avtor je spet bližje vojni kot vsi drugi ali pa tudi ne …
Po vrnitvi je Lenz v enem dihu napisal roman z delovnim naslovom ... da gibt's gibt ein Wiedersehen (... še se bova videla), Lilo ga je dvakrat pretipkala in jeseni 1951 ga je založba imela na mizi. Pravzaprav danes ni povsem jasno, ali je založba tedaj prejela že celoten roman ali le nekaj poglavij in da morda med njimi dejansko ni bilo tistih, ki so pozneje dala naslov knjigi; torej poglavij o prebegu mladega vojaka Walterja Proske iz vrst nemških vojakov nekje na vzhodni fronti med partizane oziroma rdečearmejce.

Ampak v vsakem primeru je založba del besedila v vpogled poslala recenzentom nekaterih nemških časopisov in napovedala novo uspešnico svojega mladega zvezdnika. In literarni kritik časopisa Die Zeit Paul Hühnerfeld je že 8. novembra 1951 objavil recenzijo prvih poglavij, ki je založbo gotovo razveselila. Ko je pisal o "dilemi nemških knjig o vojni na Vzhodu", je izrazil svoje razočaranje nad večino, ki ostane na ravni "eksaktnega opisovanja zadeve vojna". Le pri Lenzu je odkril pisateljsko bistroumnost, ki gre onkraj golega opisovanja: "V knjigi ni zaslediti namere pisati protokola vojne, kvečjemu namero pisati poezijo. In avtor je vojni spet bližje kot drugi."

Ampak kot rečeno, ni jasno, kolikšen del tega, kar je marca letos izšlo pod naslovom Der Überläufer, je Hühnerfeld prebral. Založba je potem zagnala stroj. Besedilo je poslala več lektorjem in si pridobila njihovo mnenje, na koncu pa Görnerja imenovala za glavnega lektorja. Prvo srečanje Görnerja in Lenza se je domnevno zgodilo nekje v času objave recenzije v Die Zeitu. Görner govori in piše, da je tudi njega prevzela silovitost romana, ki bralca "zadene v tilnik", in Lenzu prelaga le nekaj korektur. Nekje na prehodu leta 1951 v leto 1952 Lenz založbi pošlje predelani roman, v katerem je skrajšal dialoge, celoten del o partizanih prečrtal in nekatera poglavja o prebežniku napisal na novo. In zadeva ima nov naslov: Der Überläufer.

Potem se je začelo zapletati. Objavo v obliki podlistka zavrne Neue Zeitung, prav tako Frankfurter Allgemeine Zeitung, a z utemeljenim razlogom: ravno so izdajali roman Die Feuerschwelle Rolfa Schroersa, ki ima prav tako vojno tematiko, in res nočejo še nečesa podobnega ali sorodnega: "Iz povsem banalnih razlogov tako v neki bližnji prihodnosti ne moremo razmišljati o objavi vašega romana," Lenzu v pismu sporoči urednik Herbert Nette.

Roman z naslovom Prebežnik danes ni več mogoč (bilo je leto 1952)
A kmalu ton spremeni tudi lektor, ki Lenzu očita, da ni upošteval njegovih nasvetov. Odločilno pa je bilo pismo, ki ga je Görner pisal založbi: "/.../ roman bi zares moral imeti naslov Prebežnik – in to ne bi bilo mogoče. Takšen roman bi lahko izšel leta 1946. Danes ga ne bi nihče hotel ... Lahko si zelo škodujete in potem vam tudi vaši dobri odnosi s tiskom in radiem ne bodo pomagali."

Görnerjev obrat lahko razložimo z razmerami na začetku petdesetih. Kot so tudi zapisali v spremni besedi k izidu romana, si je bilo zaradi drže vlade Konrada Adenauerja do Sovjetske zveze v obdobju zaostrovanja hladne vojne nemogoče predstavljati roman, ki bi kot junaka predstavil vojaka Wehrmachta, ki se pridruži Sovjetom.

Görner je tako denimo pogrešal nekega protijunaka prebežniku Walterju Proski, ki bi bil Nemec, ki ne bi prebegnil in ki bi bil vseeno pozitiven lik – to bi ton romana omililo. Na koncu je Görner Lenzu in založbi še napisal: "Dragi gospod Lenz, ne drznite si potegniti kakšne besne (jeznorite) poteze in se lotiti pisanja nove knjige."

K sreči se je Lenz je lotil tega jeznoritega projekta ...
Še prej pa je poglavje s Prebežnikom dal 'ad acta'. "To delo bom razumel kot nujno vajo, kot trening, ki je vendar conditio sine qua nonza vsakega mladega pisatelja. Prepričan sem, da sem se marsikaj naučil, česar se brez tega truda ne bi naučil. Najboljše, čeprav težko prepoznavne obresti nam prinesejo spodleteli poskusi. Morda vam bom lahko v dveh ali treh letih pokazal nov rokopis, rokopis, ki bo boljši in malo zrelejši."

To se je zgodilo, a lektor ni bil več Görner
In ta epizoda tudi lahko pojasni Lenzevo repliko, ko mu je po milijonu prodanih izvodov romana Deutschstunde založnik Thomas Ganske za darilo poslal sliko, ki jo je naslikal sam Emil Nolde: "Pa se je knjiga vendar izkazala za berljivo."

Lenz sam je roman očitno pozabil. Njegova druga žena Ulla, s katero se je poročil po smrti Loti leta 2006, ni o besedilu vedela ničesar. Odkrili so ga arhivarji v Marbachu, saj je Lenz nekaj mesecev pred svojo smrtjo obiskal ta največji, sicer zasebni literarni arhiv in mu zapustil celotno osebno zapuščino. Marbach je bil sicer rojstni kraj Friedricha Schillerja, ki domnevno za arhiviranje svojih besedil ni nič kaj skrbel; povsem drugače kot na začetku že omenjeni njegov prijatelj Goethe, ki velja za prvega nemškega pisatelja, ki je zelo natančno oskrbel za posthumno hranjenje njegove literarne zapuščine.

Roman je torej izšel letos. Prvo kritiko je napisal Der Spiegel in povzročila je pravo evforijo, med drugim to, da se je roman med najbolj prodajanimi znašel, še preden je knjiga prišla na knjižne police (17. mesto na Spieglovi lestvici bestselerjev). Začetna naklada je bila 50.000, v nekaj tednih so jo povečali na več kot 100.000 in knjiga je bila več tednov prodajna uspešnica številka ena.

Literarno roman ne dosega dovršenosti poznejših del in predvsem ne Deutschstunda, a kot delo 25-letnika je izjemno, predvsem pa je zanimivo, da se že tu pojavi osrednja tema Deutschstunda – izpolnjevanje dolžnosti. In ker je roman delno avtobiografski, je očitno, da je najmlajša generacija nemških vojakov, ki je še morala na bojišča, oziroma generacija, ki je dosegla polnoletnost, ko je bil bližnji nemški poraz že očiten, zelo kritično sodila svoje očete in tiste domnevno značilno nemške 'vrline', ki so nacizem omogočile.

Pokopališča precej obilno cvetijo
Najbolj v duhu Deutschstunda je pripomba mladega tovariša, s katerim Proska prebegne in ga zaradi njegove mladosti vsi imenujejo Das Milchbrötchen (Mlečni kruhek ali morda bi lahko prevedli kifeljček): "Tako imenovana dolžnost. To zadevo so nam vbrizgali pod kožo. Naredili so nas nore, nesamostojne. S prefrigano injekcijo seruma dolžnosti so nas hoteli upijaniti. Ko nekdo pri nas zaigra na domovinsko piščal, stotini poslušalcev pordeči suho grlo in zahtevajo domovinsko žganje (Nationalbewußtseinsschnap)! Tako je to. In potem se nazdravlja k domovini in se ji prisega in človek pade v past." In še: "In ta poslušnost. Samo poglej si Stehaufa (njihov predstojnik, ime pa označuje nekoga, ki se takoj postavi pokončno, ko je treba izpolniti dolžnost, op. P. B.), tega neumnega kerlca. S tabo lahko dela, kar hoče." In doda, da ima vsega dovolj. In da bo odšel. In odide. In Proska tudi.

Še prej pa Milchbrötchen cinično pripomni, da "pokopališča precej obilno cvetijo".

Siegfried Lenz 'revival'
Zdi se, da Lenz, ki sicer nikoli ni prejel Nobelove nagrade in zato kljub več kot 25 milijonom prodanih izvodov njegovih del ne kotira tako visoko kot denimo njegova kolega v političnem angažmaju Böll in Grass, doživlja 'revival'. Jeseni bodo tako predvajali tudi film, ki so ga ZDA posnele po njegovi noveli Schweigeminute (Minuta molka). Lenzeva vdova je po zasebni projekciji filma rekla: "Ko bi le Siegfried to dočakal."

Morda tudi kot zadoščenje za neprijetno polemiko, ki se je razplamtela le nekaj mesecev pred njegovo smrtjo …

Zaradi Lenza smo se narobe učili v Noldeju. Ker se pač o slikarjih učiš iz literature?
Konec aprila 2014 je novinar in eden izmed urednikov kulturnih strani časopisa Frankfurt Allgemeine Zeitung (torej v politični ideologiji sicer nekoliko bolj konservativnega dnevnika, ki pa ima odlične strani, namenjene kulturi in še posebej literaturi) Jochen Hieber napisal dolg članek z naslovom Der Fall Emil Nolde. Wir haben das Falsche gelernt (Primer Emil Nolde. Učili smo se narobe). V njem je Hieber napisal, da so generacije Nemcem zrasle v prepričanju, da je bil Emil Nolde simbol notranjega upora proti nacizmu. Nobenega dvoma namreč ni, da je Lenz lik slikarja Maxa Ludwiga Nansena oblikoval po Noldeju.

Noldejev pravi priimek je bil Hansen; živel in umrl je v severnonemškem obmorskem kraju Seebüll, Deutschstunde pa se dogaja v izmišljenem kraju Rugbüll. Tako kot Nansenu so tudi Noldeju prepovedali slikati in obsodili njegov ekspresionizem kot nenemški. In očitne so tudi vzporednice med slikami, ki jih v Deutschstundu natančno opisujejo, in slikami Emila Noldeja, le naslove jim je Lenz nadel nove: V limonovem vrtu postane Ženska z limonami (Zitronenfrau), Morje z dvema jadroma je zdaj Jadra se razblinijo v svetlobi, Noldejev akvarel Dva moža pa postane Nansenovo delo Dva na ograji.

In ključni indic, motiv, ki postane eden izmed osrednjih, s katerimi Lenz izvirno poda svojo kritiko nacionalsocializma – nevidne slike (Unsichtbare Bilder), ki so vzporednica nenaslikanim slikam (Ungemalte Bilder) Emila Noldeja. Ko Nansenu policist Jepsen prepove slikanje, se ta posveti nevidnim slikam. Ko to nejevernemu Jepsenu, ki želi zapleniti 'nov material', tudi pove, ga ta obtoži, da ga ima za norca: "Kaj si pa pričakoval. Povedal sem ti, da ne morem nehati slikati. Nihče izmed nas ne more. In ker ste proti vidnemu, se držim nevidnega. Poglej natančno: moj nevidni sončni zahod z butanjem valov. /…/ (posmehljivo) Le poglej natančno s tvojim poznavalskim pogledom. S tvojim v prihodnost usmerjenim pogledom." In še: "V glavi vsaj ne morete izvajati racij. Kar tam visi, je varno. Iz glave, od tam ne morete ničesar konfiscirati."

Emil Nolde je nevidne slike začel ustvarjati leta 1938. Prej je motive večinoma iskal v naravi, nevidne slike, ki so postale znane šele po njegovi smrti, pa je ustvarjal v "ateljeju svoje domišljije" in bile so tako majhnega formata, da jih je zlahka skril. Pri Nansenu format ni tako zelo bistven; bolj gre za to, da na papir zariše komaj vidne znake, iz katerih lahko neki motiv prepozna le pozoren opazovalec: "Moraš si predstavljati, da na teh slikah ni vse nevidno: mali namigi, znaki, sledi – nekakšne puščice, veš - te je že mogoče prepoznati; ampak najpomembneje, to, kar sporočajo, to je nevidno. Je tam, ampak je nevidno, če me razumeš. Nekega dne, ne ve se kdaj, v nekem drugem času, pa bo vse vidno," pravi v Deutschstundu Nansen.

Alergija na barve, ki jo (ali ne) sproži rjava
A že tu se zaplete – nobenih dokazov ni namreč, da so Noldeja kadar koli nadzorovali. Še več, Nolde – čeprav je bilo njegovo slikarstvo prepovedano – v svojih nazorih ni bil tako daleč od nacizma. Drži sicer, da so leta 1937 zaplenili več kot 1.100 njegovih del in jih 40 razstavili na razstavi Izrojene umetnosti v Münchnu; prav tako so ga leta 1941 izključili iz Zbornice upodabljajočih umetnosti in mu predali odločbo s takojšnjim začetkom veljave, ki mu je "prepovedovala vsako poklicno – in nepoklicno – delovanje na področju upodabljajočih umetnosti".

Ampak če Nansen v romanu govori o svoji barvni alergiji, ki jo je povzročila rjava, Nolde takšne alergije gotovo ni imel. Leta 1934 je vstopil v NSDAP in izstopil ni nikoli. Najzanimivejši dokaz pa je bilo pismo, ki ga je leta 1958 napisal v tistem času najuglednejši nemški umetnostni zgodovinar in avtor prve povojne biografije Emila Noldeja Werner Haftmann. V pismu hanovrskemu tovarnarju, mecenu in zbiralcu Bernhardu Sprenglu je zapisal, da so ga našli očitki nekega ameriškega kritika, češ da je namenoma zamolčal Noldejevo nacistično preteklost. Haftmann nadaljuje: "To drži in nimam nobenega argumenta, s katerim bi temu lahko nasprotoval." Razlog za to naj bi bil prvi vodja fundacije Emila Noldeja Joachim von Lepel, ki "mi je naročil, naj iz knjige izbrišem vsak namig na to - in na koncu sem to tudi naredil".

Kanclerjeva pisarna z izveskom Nolde-Zimmer
Ali je Lenz za to vedel ali ne, je težko soditi. Več možnosti pa je, da bi slišal za govor, ki ga je tübingenski profesor retorike, kritik in pisatelj Walter Jens imel leta 1967, in to na slovesnosti ob 100-letnici Noldejevega rojstva v Seebüllu. To je bil kaj nenavaden govor za slavje v čast slikarju, in to v kraju, kjer je dolgo živel in ustvarjal. Jens se ni 'šparal' in se je odkrito zgražal nad Noldejevo "antitetično-robato ideologijo: nemško je dobro, francosko slabo". Govoril je o "proticivilizacijskem" Noldeju, pri katerem so "triumfirali ideali čiste rase" in ki je prihodnost umetnosti videl v "judovstva očiščeni umetnosti". Pri Lenzu o tem ni niti sledi.

Tudi njegov prijatelj Schmidt, ljubitelj ekspresionizma, verjetno o tem 'drugem' Noldeju ni vedel veliko. Sicer verjetno ne bi svoje kanclerske pisarne poimenoval Nolde-Zimmer (Noldejeva soba) in vanjo obesil Noldejevo morsko sliko: "Visela je nasproti moje pisalne mize, tako da se je moj pogled večkrat v dnevu ustavil na njej; pa tudi na treh Noldejevih risbah s tušem," se je spominjal Schmidt.

Pa saj gre za roman. Kljub podobnostim z Noldejem je Nansenovo ime vendar tudi aluzija na druga dva ekspresionistična slikarja Maxa Beckmanna in Ernsta Ludwiga Kirchnerja. In treba je priznati, da je 'komorna frizijska igra', v kateri se celotna nacistična tragikomedija zgosti v dvoboju med svobodomiselnim slikarjem in dolžnosti zavezanim policijskim uradnikom, domiselna variacija na temo obsodbe nacizma in nevarnosti njegovih prežitkov. In če so bile generacije Nemcev (menda) v zmoti glede Noldeja zaradi izmišljenega literarnega lika, je to pač njihova težava. In tudi če gre za 'ponarejanje' Noldeja, poante, ki jih v Deutschstundu izreče Nansen, so dragocena popotnica za oblikovanje vsake zdrave politike in družbe; najbolj pa verjetno ta: "Če verjameš, da mora vsak izpolnjevati svojo dolžnost, pa jaz pravim nasprotno: vsak mora nekaj narediti, s čimer se obrne proti svoji dolžnosti. Dolžnost, to je zame slepa aroganca. Neizbežno je, da človek stori nekaj, česar dolžnost od njega ne zahteva."

Polona Balantič
Prijavi napako
Komentarji
eMZe
# 21.05.2016 ob 08:14
Tale prispevek se SPLAČA PODROBNO prebrati. Še enkrat več razkriva, da so največje zlo za družbo prav srednjenivojski apartčiki. Ki jim slaba politika, ne da bi morda hotela, omogoča delovanje na tak način.
bilzerian
# 21.05.2016 ob 15:46
nekateri naši poznavalci zgodovine, ki so jih zgodovine učili fajmoštri in desni politiki, bi rekli, da se v zahodni, demokratični Nemčiji nikoli ni zgodilo, da bi oblasti kakšno knjigo, ki se je zdela nevarna za oblast, zaprli v bunker in bi prepovedali njeno izdajo. Da so se takšne stvari dohajale samo v enoumju, ki je bilo posledica komunizma.....
sagoza
# 21.05.2016 ob 14:47
hvala za prispevek, še nekaj kometarjev bi dodal, laičnih seveda;

"Ta je konec šestdesetih dokazovala prav to, o čemer v romanu govori slikar Nansen, da nacisti še dolgo ne bodo izumrli, da gre za vprašanje vrojene psihe"......."Kajti kot policist Jepsen, ki po vojni čeprav prej kleni zastopnik tretjega rajha sme nadaljevati svojo službo in še naprej na lastno pest izvaja gonjo proti Nansenovi umetnosti, tako so nekdanji nacisti in njihovi simpatizerji ostali na oblasti in v paktu z ZDA nadzirali svoj narod in podpirali imperialistično politiko Zahoda "

ni vprašanje vrojene psihe ampak kontinuitete imperjalistične mentalitete, ki samo spreminja barvo "režima"! Psiha se hitro prilagodi novemu okolju, in se postopoma preoblikuje, problem je da se okolje ne menja.

"Literarno roman ne dosega dovršenosti poznejših del in predvsem ne Deutschstunda, a kot delo 25-letnika je izjemno, predvsem pa je zanimivo, da se že tu pojavi osrednja tema Deutschstunda – izpolnjevanje dolžnosti."

zakaj "zanimivo", prej logično?!, saj je bil spodbujen in si je drznil naprej pisati prav o tej osrednji temi "Dragi gospod Lenz, ne drznite si potegniti kakšne besne (jeznorite) poteze in se lotiti pisanja nove knjige." Če človeka ne zlomiš z ustrahovanjem, potem samo hraniš njegovo resnico, ki bo prej ali slej zlomila tebe.

"Pri Nansenu format ni tako zelo bistven; bolj gre za to, da na papir zariše komaj vidne znake, iz katerih lahko neki motiv prepozna le pozoren opazovalec"

Noldejeve "nevidne slike" so bistvu že zaklučena dela, ni potrebne tukaj nobene dešifracije da bi se prepoznal potencjal slike končnega formata, v kolikor bi ga dobili z nevidnim delom v roki bi šel v arest.

"nobenih dokazov ni namreč, da so Noldeja kadar koli nadzorovali."........."Ampak če Nansen v romanu govori o svoji barvni alergiji, ki jo je povzročila rjava, Nolde takšne alergije gotovo ni imel."

Ali je mogoče da se tako očitno povezavo rjave barve z nacizmom poveže z možno barvno alergijo slikarja?! Od kdaj se romani berejo dobsedno, in če se ne, so dokazi nerelevantni oziroma če so, jih je potrebno iskati na povsem drugm koncu, saj jih avtor prekriva, oziroma nas zavaja kot dvojni agent, še posebno v družbi povojne Nemčije. Ali je s tem namerno pokazal z prstom na dvoličneža, kateremu bo rjava barva prišla na površje šele čez čas, ali je samo prekrival resnico, je zgodba ki se mora očitno še odkriti. Nemogoče je, da prijatelji Nasena nebi poznali njegovih načel, v to me ne bo nobeden prepričal! V navadnem pogovoru se opazi kam pes taco moli, kaj šele v filozofskih razpravah. Torej gre za sprenevedanje, ki je tako značilno za človeka brez integritete, ali za ljubezen do prijatelja, ki narekuje odpuščanje.
medic
# 21.05.2016 ob 07:26
Izgleda, kot Smoking Man iz serije Dosjeji X.
Kazalo