Vsi ustvarjalci hrepenijo po idealni ženski, tisti, ki bi bila zvesta žena in koketna zapeljivka, zaljubljena najstnica in goreča vernica, grofica polna skrivnih adutov in dobra prijateljica, strastna maščevalka z nožem v roki in razočarana ljubica. Operna pevka Mirjam Tola pooseblja vse to. Kot sopranistka na opernih odrih predstavlja velike junakinje, ki so proslavile operne skladatelje skozi stoletja.

Iz odbojke v opero
Ta sijajna glasbena pot se je začela v Tirani, v Albaniji, s pomočjo tete, edine glasbenice v družini športnikov: "Prihajam iz družine športnikov oziroma odbojkarjev, in tudi sama sem trenirala ta šport. Toda moji teti, violinistki, sem kot dvanajst-, trinajstletnica vzbudila pozornost s svojim glasom. Ona me je spodbudila k uram petja."

Čez nekaj let je diplomirala na tiranski Akademiji umetnosti pri pedagoginji Suzani Frashëri. Nato se je odpravila v Evropo in začela nizati uspešne nastope. Pri 28-ih pa je doživela velik preboj. Sprejela je ponudbo za vlogo Adalgise v Bellinijevi Normi, pod taktirko znamenitega Antona Guadagne (nekaj mesecev pozneje je dirigent končal svojo življenjsko pot). "To leto je prineslo nekaj mejnikov za Mirjam Tolo. Naključje je hotelo, da je predstavo poslušal tudi tedanji vodja SNG Ljubljana Opere in baleta, Borut Smrekar, ki jo je leto pozneje povabil, da bi pela ravno v Normi, tokrat v koncertni izvedbi. Leta 2004 pa so jo povabili, da bi prvič pela Puccinijevo Tosco. Leto pozneje pa so jo stalno angažirali v ljubljanski operi, v kateri je bila do leta 2010. "Sledila je ponudba za redno pogodbo z ljubljansko opero, da bi prevzela velike vloge."

Sodelovanje z ljubljansko opero zori s časom
V Ljubljani je spoznala zanimive glasbenike. Nadvse ceni pianistko, ki je po desetih letih postala njena glasbena zaupnica in ji pomaga pri pripravah vlog: "Zame je odigrala zelo pomembno vlogo Višnja Kajgana, ki že 35 let dela v ljubljanski operi. Ona je pianistka, s katero delam neprekinjeno že deset let, ji zaupam, ker dobro posluša, kakšna je moja tehnika petja, kaj je treba popraviti."

Sodelovala je tudi z znanimi režiserji, pri čemer poudarja Vita Tauferja, s katerim sta sodelovala pri Rossinijevem Turku v Italiji in, kot poudarja Mirjam, "v produkciji s stilom", Zaljubljen v tri oranže Prokofjeva. Poleg opere se je Mirjam preizkusila tudi na gledališču v dveh produkcijah režiserja Mateja Filipčiča, leta 2008 v melodrami Tosca z Jožico Avbelj, ter leta 2015 v Melanholičnem Croquisu z Borisom Cavazzo, kar je zanjo zelo pomembna izkušnja: "Zame je delo z igralci zelo pomembno, ker sem se veliko naučila, saj smo pevci tudi igralci, sploh pa od tako fantastičnih igralcev." Zadnji dve sezoni je v ljubljanski operi pela Čočo-san v Puccinijevi Madami Butterfly. Vloga ima poseben pomen zanjo, saj jo je izvedla prvič: "Vlogo sem hitro usvojila in si rekla: V redu, pa poskusimo! Vloga je bila težka, zahteva celo pevko, zato sem dobila čudovito izkušnjo in sem se ob tem veliko naučila. Ljubljani se zahvaljujem za to priložnost."

Z glasom predstavlja idealno žensko na odru
In tako je Mirjam Tola pela zvesto Desdemono v Verdijevem Othellu, zapeljivo Musetto v Puccinijevi La Bohème, spreobrnjeno sestro Angelico v istoimenski Puccinijevi operi, medtem, ko je v Bellinijevi Normi pela Adalgiso, razpeto med ljubeznijo in prijateljstvom, ali naivno zaljubljeno Tatjano v Jevgeniju Onjeginu Čajkovskega. Toda ena vloga, ki jo s svojim polnim vokalom in močnih duhom popolnoma obvladuje, ji pomeni največ: "Tosca je vloga, ki mi je res pri srcu. Z njo sem debitirala v Ljubljani, od takrat mi ta vloga prinaša veliko srečo, saj sem jo pela povsod, v Italiji in nemških odrih."
Mirjam nadaljuje svojo glasbeno pot med Ljubljano, Hamburgom in Salzburgom, toda, kot pravi, jo najbolj navdihuje ljubljanska mirna zasanjanost.