Vaša ocena: 
Ocena 4,9 od 31 glasov
Ocenite to novico!
Drobni pripisi, včasih skoraj čačke bralcev v srednjeveških rokopisih, pripovedujejo drugačno, 'vzporedno' zgodovino o srednjem veku in njegovi intelektualni skupnosti.
V eni izmed razstavljenih knjig vidimo pripis bralca, ki nima z vsebino knjig nobene zveze. Neznani kronist je leta 1471 ali 1472 na prazni polovici strani opisal divjanje turških hord po naših krajih. Ob tem je zapisal tudi krajevna imena v slovenskem jeziku. Takšni pripisi so v središču pozornosti razstave Manuscripta – Pisatelji, prepisovalci, bralci v Narodni in univerzitetni knjižnici, s katero nas umetnostna zgodovinarka Nataša Golob želi predstaviti intelektualno skupnost 14. in 15. stoletja. Golobova nas opozori, da iz obdobja med Brižinskimi spomeniki in Primožem Trubarjem poznamo okoli 4.000 literarnih besedil, ki so nastala v naših krajih, obstoj katerih pa je malo znan. S tem nas opozori tudi na to, da je bilo intelektualno življenje v našem prostoru konec srednjega veka veliko bolj živahno, kot se običajno domneva. Nikakor ni bilo omejeno le na samostanske oziroma cerkvene okvire, ampak so razmišljali in pisali tudi aristokrati in meščani. Zanimivi pričevalci tega so pripisi; pogosto le drobni zaznamki, ki so jih bralci zapisovali kar v knjige. "V preteklih stoletjih so knjige dojemali kot nekaj funkcionalnega. Kjer je bilo kaj praznega prostora, so zapisali, kar se jim je zdelo pomembno," pove Golobova, ki hkrati tudi že pripravlja drugi del razstave Manuscripta. Ta bo od 7. septembra na ogled v Narodni galeriji, posvečena pa bo iluminiranim rokopisom.
Izjemni Supraseljski kodeks
Najstarejši rokopis na razstavi je Supraseljski kodeks, ki je v prvi polovici 11. stoletja nastal v vzhodni Bolgariji in ki so ga kot izjemno pomemben spomenik cerkvenoslovanskega jezika tudi uvrstili na Unescov seznam Spomin sveta. V NUK-u hranijo 118 folijev tega rokopisa, preostali pa so v Varšavi in v Sankt Peterburgu. Vse besedilo, ki je na ogled v Ljubljani, je prepisal en sam mož. Tudi on se je podpisal, in sicer na razstavi zagledamo njegov kolofon: "Usmili se Bog, mene reveža Petjaka." Podatke, ki danes tvorijo kolofon, so v srednjem veku sicer zapisovali zelo različno. Pogosto so bili kar vključeni v besedilo, najpogosteje kot del stavkov v bližini uvodne besede – incipit – ali zaključne formule – explicit. Golobova v podpisih in pripisih prepisovalcev vidi tudi izraze samozavesti prepisovalcev. Ti so bili pomemben člen srednjeveške intelektualne skupnosti, tega pa so se zavedali in so se zato tudi čutili upravičene do samostojnega komentiranja besedila, ki so ga prepisovali, ali pa dogodkov, katerih priče so bili. Koliko prepisovalcev je bilo v srednjem veku pri nas, ni povsem jasno, Golobova pa nam pove, da jih je poimensko znanih približno sto.
NUK-ova zbirka, podobna zbirki povprečnega avstrijskega samostana
Pomen dela prepisovalcev in bralcev, ki so v knjige zapisovali svoje pripombe, za dopolnitev zgodovinopisja Golobova ilustrira z rokopisi, ki jih hrani NUK. O rokopisnem bogastvu te knjižnice Nataša Golob pravi, da količinsko gledano, ne presega arhiva kakšnega povprečnega avstrijskega ali švicarskega samostana. Sicer Golobova obžaluje, da na razstavi ni rokopisov Brikcija Preprosta, v prvi polovici 15. stoletja v Celju rojenega učenjaka, ki je bil celo dvakrat tudi rektor dunajske univerze, velja pa tudi za enega najbolj znamenitih dunajskih humanistov, ki se je s humanizmom med drugim seznanjal na univerzi v Padovi. Čeprav po rokopisih ne smemo listati in si jih lahko ogledamo le nekaj, je razstava zanimiva predvsem zato, ker nas seznanja z malo znano živahnostjo intelektualnega, tudi posvetnega intelektualnega življenja v srednjem veku. Pisana beseda tedaj nikakor ni bila le privilegij duhovščine in aristokracije in prav pripisi v knjigah nam govorijo o tej 'vzporedni' zgodovini, ki se je odvijala mimo uradnih dokumentov in dejanj tistih, ki so v rokah držali potrdila svoje oblastne pozicije.
Ni tako preprosto poslikati in objaviti vse to na internetu (listat pač ne more/sme vsa firbec, so zadeve preveč občutljive), se pa dela na tem, sicer pa itak ne bi pomagalo - koliko izmed laične javnosti pa 1) zna čitat te kracarije, že lepopis je precej drugačen, da o pripisih in pisanih črkah sploh ne govorimo, 2) obvlada latinščino/starocerkvenoslovanščino/
zgodnjo nemščino, da bi sploh kaj zastopil...
Najbolj me jezi, da laični javnosti ta delo niso bolj oz. lažje dostopna.
ZAKAJ? Zato ker bi morda kakšna brihtna glava kaj naštudirala, tako pa nam servirajo "resnice" le drugi, vemo pa da je posameznikova interpretacija samo interpretacija, in je daleč od izvornega dejstva.
LP