Društvo slovenskih pisateljev letno podeljuje Stritarjevo nagrado za literarno kritiko, s katero želi opozoriti na mlada, obetavna kritiška peresa, ki s svojim pisanjem in prodornim ocenjevanjem literarnih del vstopajo na področje kulturnega ustvarjanja in ga s svojo poglobljeno oceno pomembno sooblikujejo.
Letos so Stritarjevo nagrado ob sklepu 12. Festivala Pranger, srečanja pesnikov, kritikov in prevajalcev poezije podelili Tanji Petrič, doktorski študentki nemške književnosti in literarne vede na Univerzi na Dunaju, ki deluje kot literarna kritičarka, prevajalka, urednica in moderatorka.

Kot je žirija (Ivan Dobnik, predsednik, Aljoša Harlamov, lanskoletni nagrajenec, in Tina Kozin) zapisala v utemeljitvi, se Tanja Petrič z literarno kritiko aktivno ukvarja 13 let in "pri tem združuje tisti lastnosti, ki sta nujni za vsakega odličnega literarnega kritika. To sta mladost, izražena z ognjevitostjo in zavzetostjo pri argumentiranju njenih ocen, ter izkušena pronicljivost, posledica poglobljenega ukvarjanja s književnostjo in občutljive ostrine, kakršno premore zgolj kritik, ki ni le samotni bralec, ampak tudi dejavni soustvarjalec in sotrudnik pri seznanjanju bralcev z bogastvom gozda literature. Pri tem se enakovredno spopada tako s kritiko proze kot poezije."
Več možnosti za objavljanje kritik, a senzacionalističnih in manj poglobljenih
Pred podelitvijo Stritarjeve nagrade je Petričeva ocenila aktualno stanje na področju literarne kritike. Pred nekaj leti je po njenih besedah veljalo, da je med kritiki več hvalivcev, v zadnjem času pa opaža obratni, "sesuvaški trend": "Z razmahom spletnih literarnih portalov, forumov in blogov, kamor se refleksija seli, se je prostor zanjo sicer kvantitativno razširil, kvalitativno pa splet dopušča neprofesionalne, pogosto senzacionalistične zapise, ki s poglobljeno in tehtno kritiko nimajo povezave, čeprav seveda obstajajo izjeme."
S plusi in minusi časopisi podcenjujejo bralce
Po mnenju Petričeve bi "časopisi lahko z razsvetljeno uredniško politiko kritiški refleksiji ponudili več prostora, namesto tega pa konkurirajo s spletom in ponujajo instantno vrednotenjsko ikonografijo - lestvice, pluse, minuse in srčke - s tem pa podcenjujejo bralce". Izjemo opaža pri nekaterih literarnih revijah, ki dopuščajo poglobljene vrednostne sodbe, a imajo po drugi strani zelo omejen domet.
Daleč od dostojnega ovrednotenja kritiškega dela
Ker se prostor za literarno kritiko oži in pogoji za delo slabšajo, se pogosto zdi, da se starejši, izkušeni kritiki temu početju sčasoma odpovejo, mladi kritiki pa velikokrat začnejo delovati na drugem področju. Petričeva včasih preveč posplošenemu mnenju ugovarja in meni, da se je krilatica o manku starejših kritikov preveč razpasla: "Kar nekaj odličnih in aktivnih kritiških peres starejše in srednje generacije poznam, tudi nekdanji Stritarjevi nagrajenci so večinoma še vedno pri stvari. Perspektivni mladi kritiki pa se dandanes žal za kakšno drugo področje delovanja niti odločiti ne morejo več, ampak se lahko le še izvolijo sprijazniti s prekarstvom."
Na vprašanje, kaj bi lahko storili, da bi izboljšali pogoje za delo kritikov, Tanja Petrič odgovarja: "Enačba za dostojnejše življenje kritika ni predmet visoke matematike - za svoje početje bi moral biti preprosto bistveno več plačan, zdaj pa je večdnevno ali celo večtedensko kritiško delo ovrednoteno od 40 do 150 evrov bruto. Zastopam tudi idejo redno zaposlenih kritikov z vsemi bonusi tega statusa. Ampak Slovenija je daleč od tega."