Kultura
Posledice
Posledice načenjajo temo seksualnosti, ki jo nekateri liki dojemajo v njeni čustveni dimenziji, drugi pa kot predmet trgovanja in sredstvo za manipulacijo. Foto: MMC RTV SLO
Darko Štante (na sredini) z delom svoje mlade igralske zasedbe. Foto: Festival slovenskega filma
Četrtkova projekcija v dvorani Avditorija je bila razprodana, zato je festival pozneje priredil še eno na dodatnem prizorišču. Foto: Festival slovenskega filma
Matej Zemljič si bo letošnje leto verjetno zapomnil kot leto filmskega preboja: samo en dan po Posledicah ga bomo videli v Zgodovini ljubezni, novem celovečercu Sonje Prosenc. Foto: MMC RTV SLO
       'Če bi bil moj sin gej, bi ga ubil. Ga nočem več videti.' Če to lahko izrečeš, ne glede na to, ali bi v resnici kaj naredil ali ne, je bila nepopravljiva škoda že storjena.       
Timon Šturbej (levo) in Gašper Markun (desno) sta izredno prepričljiva filmska negativca. Določene načrtovane dialoge oz. replike je ekipa na samem snemanju tudi priredila oziroma improvizirala. Foto: MMC RTV SLO
       Tudi na manjših, bolj zaprtih projekcijah sem opazil, da se ob določenih prizorih pojavi nelagodje, napetost. Ljudje se začnejo presedati, vzdihovati ... Osebno me to sicer zabava, ampak vsaj v določenih krogih bi človek pričakoval absolutno odprtost.       
Žele, ki z železno roko upravlja svojo skupinico pribočnikov in izsiljevalcev, v enem samem prizoru prikaže tudi bolj človeško, čustveno stran. Štante ga je namerno posnel na tradicionalen način in z drugačno osvetlitvijo, da je tudi stilsko nakazal rahlo spremembo tona. Foto: Kolosej
Film je med drugim obsodba toge mačistične družbe, ki ne zapostavlja samo žensk, ampak s pritiski in pričakovanji "moškosti" škoduje tudi moškim. Foto: SFC
Tuji recenzenti so pri filmu pohvalili predvsem njegov "surovi realizem". Foto: SFC

Dodaj v

"V vsaki totalni instituciji je spolnost delikatno vprašanje, kaj šele homoseksualnost"

Z Darkom Štantetom smo se pogovarjali o filmu Posledice
14. september 2018 ob 17:13
Portorož - MMC RTV SLO

V zadnjih petih letih od Bičkovega Razrednega sovražnika na portoroškem festivalu verjetno noben igrani celovečerec ni bil pričakan s tolikšno nestrpnostjo in nato sprejet tako pozitivno kot Posledice, celovečerni prvenec Darka Štanteta. Po svetovni premieri v Torontu film že v oktobru prihaja na redni spored slovenskih kinematografov.

Film Posledice pred gledalcem brez moraliziranja ali pedagogike razgrne življenje 18-letnega Andreja (Matej Zemljič), ki sta ga resignirana starša po resnem incidentu z zakonom predala v varstvo vzgojnemu zavodu. Vase zaprti, globoko osamljeni Andrej hitro ugotovi, da si bo moral v novem okolju svoj položaj šele izboriti. Ta bo odvisen predvsem od tega, kako bo shajal z Željkom (Timon Šturbej), izjemno jeznim in agresivnim vrstnikom, ki se je v zavodu očitno vzpostavil kot vodja, in z Željkovim pribočnikom Nikom (Gašper Markun). Izkaže se, da mu je "Žele" sicer res pripravljen zagotoviti zaščito, a vsako tako pajdašenje je dvorezen meč oz. bližnjica do resničnega kriminala. Štante nazorno pokaže, da v svetu nasilja ni nedolžnih akterjev, saj tudi zlorabljane žrtve v tem začaranem krogu prej ali slej zavzamejo mesta storilcev.

Utrli so si pot na ameriški trg
Štante je posnel scenaristično, režijsko in igralsko izjemno močen film, v katerem blestijo predvsem študenti oz. že diplomirani igralci Matej Zemljič, Timon Šturbej in Gašper Markun. Posledice odpirajo nove teme in prostore razmisleka v slovenskem filmu, številni pozitivni odzivi na prestižnem torontskem festivalu pa pričajo tudi o tem, da celovečerec presega okvire zgolj specifičnega okolja, v katerem je nastal. (Distribucijske pravice za Severno Ameriko so bile že odkupljene, poroča portal ScreenDaily, kar pomeni, da bodo Posledice na ameriškem trgu v letu 2019 dobile distribucijo v kinematografih ter digitalno izdajo.)

Vsi se spreminjamo v svoje starše
Posledice, besedica, ki kot senca visi nad zgodbo, izzveni skoraj ironično: tako vzgojitelji v zavodu kot starši fantom grozijo z nekakšnimi vzgojnimi, represivnimi "posledicami", do katerih seveda nikoli ne pride. Štante ilustrira prepad in nerazumevanje med generacijami; težko je spregledati svetohlinskost družbe, ki vije roke nad neukrotljivimi mladostniki, obenem pa ne sprejema odgovornosti, da so tudi odklonski posamezniki produkt okolja, v katerem so odraščali. "Vedno znova smo priča generacijskemu preobratu: počasi se spreminjamo v svoje starše in začnemo obsojati tudi stvari, ki smo jih sami počeli v mlajših letih. Še posebej generacije pred nami postajajo z leti vse bolj konservativne. Na ta način izgubiš stik z lastnim otrokom. A če je v družini zadostna mera sprejemanja mladostnika, ni nujno, da se bo z njim v najobčutljivejšem obdobju zgodilo kaj slabega, da bo odplaval z začrtane poti."

Na ravni zgodbe se je zavestno zoperstavil pogostemu stereotipu, da problematični otroci praviloma izhajajo iz socialno ogroženih družin: Matej je podmladek najbolj tipične družine srednjega razreda, ki ni obremenjena s težo alkoholizma ali družinskega nasilja. "Ne bom trdil, da številni težavni fantje ne prihajajo z obrobja, a mnogi med njimi so tudi iz dobro situiranih družin. Namerno sem hotel pokazati, da ne obstaja en sam kalup."

Zdramijo šele senzacionalistični naslovi
Preden se je vpisal na Akademijo, je Štante dokončal Fakulteto za socialno delo in je v enem od vzgojnih zavodov tudi delal kot vzgojitelj. Zato je toliko bolj presunljivo, da ustanove prikaže kot absolutno neučinkovit sistem, ki ne funkcionira niti kot zapor, kaj šele kot katalizator sprememb ali kot drugi dom za svoje varovance. "Sistem v trenutni obliki ne deluje," je prepričan. "Ne bom obsojal socialnih delavcev, ki se ukvarjajo s fanti, pač pa predvsem odločevalce na ministrstvu, ki ne prisluhnejo pismom in prošnjam strokovnjakov. Praviloma ne ukrenejo ničesar, dokler ne pride do hudega incidenta. Kdor spremlja medije, ve, da so se v povezavi z nekim fantom iz zavoda pred letom dni dogajale grozljive stvari. Ministrstvo je odreagiralo šele, ko je vse skupaj prišlo v medije, prej ne, čeprav vem, da so pred tem obstajala opozorila."

Institucije v današnji obliki so vseeno preživete, opozarja. "V tujini stremijo k deinstitucionalizaciji, k manjšim in bolj odprtim skupinam, ki nudijo individualno pomoč fantom, ki sicer živijo na prostosti. V sistemu, ki ga poznamo pri nas, pa je skupaj zaprtih po trideset ljudi, ki so tam iz zelo različnih razlogov. Institucija izgublja moč, posledično vzgojitelji izgubljajo moč in zapadajo v apatijo; na koncu hočejo imeti samo še mir."

Nesojeni dokumentarec
Prav zaradi prvoosebnih izkušenj se mu je zdelo na začetku samoumevno, da bo o temi vzgojnih domov posnel dokumentarni film. Zapletlo (in ustavilo) se je seveda že na točki iskanja ustanove, ki bi pri projektu sodelovala. "Ne bi mogel posneti dokumentarca v obliki, kakršno sem si želel. Zamislil sem si surov pristop, v tradiciji cinéma vérité, brez režiranja situacij in propagande, zgolj prikaz situacije, kakršna pač je. Tipal sem, v katerem zavodu bi to lahko posneli, a ravnatelji se seveda ne bi želeli izpostavljati na ta način. Težave bi bile tudi z mladostniki in pridobivanjem dovoljenj njihovih staršev, da moralno-etičnih zadržkov niti ne omenjam. Prepreke so bile preprosto nepremostljive, če bi hotel posneti film, s kakršnim bi bil zadovoljen."

Dekonstrukcija hipermačistične skupnosti
Brez pretiranega razkrivanja vsebine velja omeniti, da Štante v slovenskem igranem filmu, ki istospolne tematike tako ali tako skoraj nikoli ne obravnava, na tem področju odpira popolnoma nova, relevantna in hkrati aktualna vprašanja.

Režiser in scenarist je že na tiskovni konferenci po projekciji filma poudaril, da si želi, da bi Posledice odprle prostor razprave o temi homoseksualnosti. "Spuščamo se v svet totalne institucije, približka zaporu, kjer je svet spolnosti na splošno izjemno delikatno vprašanje. Zastavil sem si vprašanje, kaj bi se zgodilo, če bi se v taki strukturirani instituciji pojavil fant, ki je istospolno usmerjen. S kolegi iz zavodov smo se o tem pogovarjali in praviloma je bil odziv: 'Oh, ne, to pa ne bi šlo.' To bi bilo konec za zavod, konec za fanta, konec sveta! (Smeh.) Za leto 2018 se mi je to zdela norost, ki bi jo bilo pametno obelodaniti in se z njo soočiti."

Ko nas Štante umesti v hipermačistični, testosteronski svet zaprte skupnosti, ki torej ni tako zelo različna od kakega zapora ali vojske, pokaže, da njeni pripadniki homoseksualnost na načelni ravni absolutno zavračajo, da pa se predstave o sprejemljivih oblikah moškosti tudi spreminjajo, če tako diktira vodja skupine. "Hotel sem pokazati, da lahko močan posameznik absolutno narekuje norme. Kar prej ni bilo sprejemljivo, po njegovem vzoru postane sprejemljivo. Njegov pribočnik, ki je absoluten homofob, v njegovi senci funkcionira popolnoma drugače."

Motiv starša, ki se po razkritju istospolne usmerjenosti bolj ali manj odreče svojemu otroku, se Štantetu žal ne zdi nerealističen ali karikiran, tudi v načeloma strpni in tolerantni družbi. "Poznal sem primere, ki so se sicer odvijali na hipotetični ravni, 'kaj bi bilo, če bi moj sin ...'. Mar ni že to dovolj? 'Če bi bil moj sin gej, bi ga ubil. Ga nočem več videti.' Če to lahko izrečeš, ne glede na to, ali bi v resnici kaj naredil ali ne, je bila nepopravljiva škoda že storjena. Seveda se starši po več letih pogosto omehčajo, a že tista prva zavrnitev otroka takega, kot je, naredi škodo za celo življenje."

Da vendarle ne živimo v utopični družbi popolnega sprejemanja, je dokazala že festivalska projekcija v portoroškem Avditoriju. Ob prizorih intimnosti med dvema fantoma je bilo v polni dvorani mogoče slišati vsaj pritajene odzive. "Tudi na manjših, bolj zaprtih projekcijah sem opazil, da se ob določenih prizorih pojavi nelagodje, napetost. Ljudje se začnejo presedati, vzdihovati ... Osebno me to sicer zabava, ampak vsaj v določenih krogih bi človek pričakoval absolutno odprtost."

Med Dogmo 95 in Jamesom Deanom
Zakladnica žanrsko sorodnih filmov o nerazumljeni, uporniški mladini je seveda skoraj nepregledna. Pri naštevanju vzornikov se je Štante sicer oziral še dlje v preteklost. "Začel sem z italijanskim neorealizmom in francoskim novim valom, še posebej s Truffautovimi 400 udarci. Moj glavni navdih pri pisanju scenarija sta bila brata Dardenne ter najzgodnejši filmi Nicolasa Windinga Refna, na primer Pusher. Prav tako me je zanimala Dogma 95 in film Kids Larryja Clarka."

Novejši filmi s podobno tematiko nastajajo seveda tudi na območju nekdanje Jugoslavije: v zadnjih letih sta urbano mladino na odmeven način obravnavala Klip in Barbari. "Oba sem sicer videl, ker me je zanimalo, kako se na Balkanu lotevajo teh stvari, nista pa mi služila kot navdih. Bolj so me pritegnili filmi, ki na prvi pogled niso imeli nobene zveze z mojim, na primer Upornik brez razloga. Igralcem sem naročil, katere filme morajo videti: na neki točki smo preučevali Otroke s postaje Zoo, mene je v aspektih svetlobe, gibanja in zvoka izjemno pritegnil tudi Mifune. Seveda pa se nisem hotel trdno držati nobene reference, ker bi vedno obstajala bojazen, da skušam biti nekaj, kar nisem."

Na redni spored slovenskih kinematografov Posledice prihajajo 18. oktobra.

Ana Jurc
Prijavi napako
Komentarji
Rotom
# 14.09.2018 ob 19:50
Pohvalno, da se slovenski film loteva tudi gej tematike!
spela55
# 14.09.2018 ob 19:52
piarija
# 14.09.2018 ob 17:38
Prijavi neprimerno vsebino
ja no in, a je s tem kej narobe slučajno?


S homoseksualnostjo? Ne, čist nč.
Lintver
# 14.09.2018 ob 19:57
S homoseksualnostjo ni nić narobe, je pa res nadpovprečno reprezentirana.
dr. LeQuack
# 15.09.2018 ob 07:54
@DrKult: Ne ni cel svet homofoben in nastrojen proti homoseksualcem. Je pa vsaj 50% Slovencev in dokler bo pod novicami kot je ta, več komentarjev o homoseksualnosti kot o samem filmu, potem ja, imamo problem s homofobijo.
Sodeč po raziskavah, cca 10% populacije je homoseksualne. To pomeni ta bi skoraj 2,4 ure na dan morali gledati lgbt tematiko na tv-ju da bi lahko govorili o posiljevanju.
fafaron
# 15.09.2018 ob 04:16
Dober naslov.
Jeffrey
# 16.09.2018 ob 23:10
@ Pantha Rei

Vsak drugi film??....Naštej nam jih...^^
dStroj
# 14.09.2018 ob 17:54
Kot tudi v levih/desnih totalitarnih državah.
protimm.c
# 15.09.2018 ob 16:15
v totalitarni jugi je bila spolnost popolnoma svobodna, pa se zupniku nismo nc povedal. pa smo hodli takrat z nasmehom okoli
naš človek
# 30.09.2018 ob 22:50
Bodi gej, bodi straight, bodi trans, glej, ne zanima me, samo zadržite to za sebe.

A se je tako težko postaviti v tujo kožo? "Bodi strejt in to zadrži zase" pomeni nič držanja za roke in poljubljanja v javnosti, da o poroki ne govorimo ... Prav za to gre pri paradi ponosa in podobnem - vidnost LGBT+ ljudi, ki bi v res normalni demokratični družbi morala biti tako samoumevna in hkrati nepomembna kot je vseprisotnost heteroseksualnih odnosov v družbi, javnosti, filmih itd
fafaron
# 20.09.2018 ob 09:28
Resni falot,

vsak desti človek na svetu ima (tudi) nagnenje do istega spola. Vsak 200. otrok se rodi kot interspolna oseba, kjer na podlagi videza spolovil ni možna opredelitev znotraj binarnega pojmovanja spolov, kjer se "išče" samo ženske in moške. Znotraj interspolnosti je do zdaj odkritih vsaj 42 variacij. Ker natančnejši pogled pokaže več spolov, za katere ni enostavnih imen, obstaja pa skupen izraz interspolnost ali interseksualnost. Od tu je v "zadregi" pojem biseksualnost, saj pomeni obojespolna usmerjenost. Zato se je pojavil izraz panseksualnost, vsespolna usmerjenost. Po dogovoru se uporablja oba pojma, pri čemer je biseksualnost usmerjenost k VSAJ dvema spoloma.

Odstotek ljudi je aseksualnih, ne vem več, koliko je transspolnih.

In kje je to v filmih? Pa da je resno obravnavano, Policijska akademija ne šteje.

Nazaj k interseksualnosti:

Do zdaj sem tudi sam slišal za vsega eno interspolno osebo. Kje torej so? V današnjih časih jih ogromno pohabijo v enega od obeh dovoljenih spolov, posledice so večinoma hude. Huda zmedenost, samomorilnost, filanje otrok z močnimi tabletami, za katere jim pravijo, da so vitamini, v resnici pa so hormoni.

Sicer pa raziščite svetovni splet.
Lintver
# 15.09.2018 ob 08:10
dr. LeQuack, od kje ti podatki o 10%?

https://en.wikipedia.org
/wiki/Demographics_of_sexual_orientation
DrKult
# 14.09.2018 ob 20:47
V vsaki demokratični družbi pa je popolnoma vseeno, kako je nekdo spolno usmerjen in to tudi nikogar ne zanima. Posledično bi bil zelo vesel, če bi celotna LGBT skupnost že enkrat dojela, da jih živ bog v tej državi ne preganja in da nam gre posledično na živce, ko nas preko medijev neprestano obmetavate s tem, kako je cel svet homofoben in nastrojen proti vam.
Bodi gej, bodi straight, bodi trans, glej, ne zanima me, samo zadržite to za sebe.
fafaron
# 15.09.2018 ob 04:19
Lintcer,

ne bo držalo. Gejvsko tematskih filmov se še vedno zavrti premalo v primerjavi z ostalimi filmi. LGBT tematika je še vedno odrinjena.
anny22
# 14.09.2018 ob 21:38
Preveč berete Ervinga Goffmana, ki je uvedel koncept totalne ustanove. Vsaj upam, da v originalu, ne v tistemu, kar vam servirajo profesorji na univerzi. To je samo en pogled in zelo ozek. Pogrešam še kakšno drugo teorijo, ta postaja zares dolgočasna.
Sklonjen
# 14.09.2018 ob 20:34
Totalna institucija??

Jao!
Resni_falot
# 14.09.2018 ob 20:08
Kaksen procent homoseksualcev. V medijih pa kot da vsaj drugi. Hvala ne.
Pantha Rhei
# 14.09.2018 ob 20:33
A to je najhujši problem, ki ga ima Slovenija? LGBITD "problematika" v vsakem drugem filmu? No, dobro nam gre ...
piarija
# 14.09.2018 ob 17:38
ja no in, a je s tem kej narobe slučajno?
Kazalo