Prebudi se v strahu (Wake in Fright, 1971) je bil dragulj letošnjega prvega festivala grozljivk Kurja polt, ki je bil prejšnji mesec v Slovenski kinoteki in Kinodvoru v Ljubljani. Tema festivala je bila »ruralno proti urbanemu«, in Kotcheffova ponovno odkrita klasika se je tako znašla v dobri družbi filmov, kot so Odrešitev (Deliverance, 1972) Johna Boormana in Teksaški pokol z motorko (The Texas Chainsaw Massacre, 1974) Tobeja Hooperja in drugih, ki govorijo o spopadu domnevno civiliziranih ljudi iz mesta s podeželani. Ti filmi dajejo kompleksno sliko urbanih strahov in hkrati zamere, ki jo čutijo prebivalci (revnega) podeželja do mesta. Filme povezuje to, da se ukvarjajo s spustom junakov (ali junakinj) v divjaštvo in nasilno blaznost in s seznanjanjem protagonista z lastnim nagonom po preživetju, ki je enak zverinstvu.

Večina filmov ima vsaj en prizor, ki prekorači mejo tistega, na kar smo navajeni v filmih: posilstvo enega od junakov Odrešitve, »družinska večerja« v Teksaškem pokolu z motorko, mučenje očeta (patriarha) v filmu Hribi imajo oči (The Hills Have Eyes, 1977 Wes Craven). Tudi v tem kontekstu je Prebudi se v strahu nekaj unikatnega, in prizor nepopisnega nasilja, ki ga ponuja – pijani lov na kenguruje - je ena najbolj grotesknih sekvenc, kar jih poznam. In je resnična. Kotcheff in njegova ekipa so posneli pravi lov, ki se je počasi spremenil v pijano orgijo ubijanja, in to uporabili v filmu.

To je sekvenca, ki bi morala popolnoma uničiti film in odgnati gledalce iz kina. Najprej vidimo zaskrbljene in inteligentne obraze kengurujev, ko prvič zaznajo nevarnost. Potem pride njihov beg pred razgrajaškimi pijanci v avtu; streli, ki kenguruje zbijejo na tla ali ob kakšno drevo; njihovo pridušeno stokanje, ko umirajo. Z lovom na kenguruje se neha vse, kar se lahko opiše kot človeško, moralno ali civilizirano. To je pravo srce človeške (in v tem primeru izredno moške) teme. To je sekvenca srce trgajoče brutalnosti, ki popolnoma ustreza temu filmu; osrednji dogodek, ki nam pokaže, kaj se skriva za vso ustrahovalno prisrčnostjo podeželanov, ki smo jo do takrat imeli možnost videti.

V Prebudi se v strahu, ki ga je napisal Evans Jones po romanu Kennetha Cooka, gre za intelektualca, sicer zelo nesimpatičnega, ki se ne zmore upreti prvinski moškosti podeželja in norosti prav takšnega koncepta moškosti. Film pripoveduje zgodbo o arogantnem učitelju iz Sydneyja, ki poučuje v šoli daleč v puščavi, v brezkončni avstralski divjini, znani kot Outback (kar se da prevesti kot »tam zadaj«). Med neotesanimi prebivalci rudarskega mesteca, v katerem obtiči, začne izgubljati svojo identiteto (ali tisto, kar je mislil, da je njegova identiteta), ko izgubi denar pri bučnem, ampak poštenem metu kovanca.

Učitelj John Grant (igra ga angleški igralec Gary Bond, ki na trenutke močno spominja na Petra O'Toola) zapušča svojo šolo, ki je bogu za hrbtom in gre v rudarsko mestece Bundanyabba, ki ga prebivalci ponosno imenuje Yabba (The Yabba), da bi počakal na letalo za Sydney. S pomočjo starega mačističnega policista Jocka (legenda avstralskega filma Chips Rafferty v svoji zadnji vlogi) in nihilističnega in pijanega zdravnika Doca Tydona (enkratni Donald Pleasance) se kar izgubi v pijančevanju. Izgubi tudi ves svoj denar in postane odvisen od svojih novih pajdašev.

»Vsi hudički so ponosni na pekel,« Tydon pove Grantu. Ta je srečen, ker misli, da obstaja vsaj še en človek, razen njega, ki ni zaljubljen v Yabbo. »Nezadovoljstvo si lahko privoščijo le bogati. Če že moraš tukaj živeti, vsaj uživaj v tem,« pojasni Tydon in vpraša Granta, zakaj se mu gnusi policist Jock. »Dovolj mi je agresivne gostoljubnosti, arogance neumnih ljudi, ki vztrajajo, da postaneš tako neumen, kot so sami,« odgovori Grant. Tydon mu pojasni, kam je prišel: »Smrt je biti kmet tukaj. V rudnikih je še hujše. Želiš, da pojejo opere?«

Od pijančevanja do lova na kenguruje se Grant znajde v čudni situaciji glede moškosti: ima občutek, da so ti grobi ljudje, kakor koli jih je že preziral, pravi moški; da je to tovarištvo, zasnovano na pivu in moškem druženju, prava definicija moškosti in da je tisti moški, ki se temu ne more prilagoditi, nekako neadekvaten. »Raje se pogovarja z žensko kot pije pivo?« vpraša eden domačinov v zvezi z Grantom. Drugi pojasni, da je Grant učitelj. »Ah,« reče prvi, ki mu je zdaj vse jasno. Kotcheff briljantno opazuje svojega junaka; njegovo slabo vest in sočutje, ko vidi truplo kenguruja, ki ga je tako veselo pred tem lovil; njegov gnus in njegovo potrebo, da se pred temi ljudmi dokaže.

To je pekel na zemlji, gledan iz ene perspektive, ali le prisrčnost, če gledamo iz druge. Razlika med Prebudi se v strahu in filmi, kot so Slamnati psi (Straw Dogs, 1971) Sama Peckinpaha, ki sicer ni bil prikazan na festivalu, ali Odrešitev ali Teksaški pokol z motorko, je to, da ti grobi ljudje ne želijo posiliti junakove žene ali njega samega ali ga pojesti za večerjo. To je pekel, v katerem ti vsi želijo dobro in te želijo samo častiti s pivom.

Film bi lahko postal monotono nizanje grobosti, če Kotcheffova režija ne bi bila tako močna in domiselna. Snema na način, ki spominja na tisto fazo pijanosti, v kateri vse deluje živo in izostreno: hrup in gneča v točilnicah, vrste moških za igralnimi avtomati, bučne ženske, ki brez moških za neko mizo praznujejo rojstni dan, točenje piva, vrčki na točilnem pultu, že mokrem od razlitega piva, in brezkončno lokanje piva, ki je kot magična tekočina, ki povezuje vse ljudi. Vse je znojno in sajasto. Ko se Grant brez denarja in s hudim mačkom sprehaja po mestu v beli obleki med belimi hišami pod neusmiljenim soncem, se mu smeje ogromen Dedek Mraz. Ko nad glavo vidi letalo, na katerem bi moral biti, in pri tem slišimo nezemeljsko zavijanje nekega električnega glasbila, se počutimo, kot da smo na samem koncu sveta, ločeni od vsega, kar nam je znano. In tu je demonski Donald Pleasance kot Doc Tydon, ki junaku ponudi samospoznanje ali samouničenje.

Odmeve prvin, s katerimi se ukvarja Prebudi se v strahu, lahko najdemo tudi v drugih filmih Teda Kotcheffa, Kanadčana bolgarsko-makedonskega rodu, ki je kariero kot drugi kanadski režiserji njegove generacije ustvarjal zunaj domovine. Čeprav je delal v različnih žanrih, se motiv človeka v spopadu z okoljem pri njem pogosto pojavlja. Njegovo prejšnje sodelovanje s scenaristom Evanom Jonesom je bila drama Two Gentlemen Sharing (1969), v katerem v še nedozoreli obliki najdemo motive, ki dosežejo svoj vrhunec v Prebudi se v strahu. Zgodba je govorila o mladeniču nejasne spolne usmeritve, ki se pogrezne v svet londonskih črncev, da bi poskusil najti samega sebe. Ni pa mu všeč tisto, kar o sebi odkrije. Prizori razgrajaške zabave napovedujejo točilnice, polne ljudi in hrupa, kar John Grant odkrije v Yabbi. V poznejšem North Dallas Forty (1979) se spet znajdemo v ozračju pobesnele moškosti, tokrat v svetu ameriškega nogometa. V Split Image (1982) je šlo za verski kult in za poskus junaka, da ohrani svojo identiteto pod pritiskom, da se prilagodi skupini. Kotcheffov komercialno najuspešnejši film Rambo: prva kri (First Blood, 1982) nam je spet dal junaka, sicer zelo drugačnega, v svetu, ki je do njega sovražen. Ampak vse to je bolj zmerno in umirjeno in v okvirih tistega, kar pričakujemo od komercialnih filmov. Filmi nikoli ne prekoračijo meje dopustnega. Nič v režiserjevem opusu, pravzaprav sploh nič, kar je gledalec že videl, ga ne more pripraviti za halucinogeno moč filma Prebudi se v strahu.