Na odru doživimo na videz mirno in urejeno sosesko, v kateri živijo nenavadni stanovalci: upokojenec, policist in njegova žena, medicinska sestra, žalostni dedič svoje tete, trgovec z rabljenimi ljudmi in živalmi, povožena peška, absolvent medicine, poštar ter igralec … Njihovo življenje na prvi pogled poteka mirno, spodobno in urejeno, toda pod površjem tli. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž
Na odru doživimo na videz mirno in urejeno sosesko, v kateri živijo nenavadni stanovalci: upokojenec, policist in njegova žena, medicinska sestra, žalostni dedič svoje tete, trgovec z rabljenimi ljudmi in živalmi, povožena peška, absolvent medicine, poštar ter igralec … Njihovo življenje na prvi pogled poteka mirno, spodobno in urejeno, toda pod površjem tli. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž

Vidimo ljudi, ki so nenavadno navadni, ki so nečloveško človeški, ki so nam neverjetno podobni. Ljudi, obsojene na grozljiv spomin: spominjajo se samih sebe takšnih, kakršni nikoli niso bili. Vidimo igro takšno, kakršna je: brez okraskov, usmiljenja, odvečnih interpretacij ali sodobne patetike. V ta cirkus je nevarno vstopiti in iz njega nemogoče izstopiti.

Iz gledališkega lista
"O tako težkih stvareh, o katerih govori ta predstava, težko govoriš skozi dramo. Lažje spregovoriš skozi perspektivo komedije," je prepričana režiserka. Foto: SNG Nova Gorica/Jaka Varmuž

Avtor Nebojša Pop-Tasić je dramsko besedilo Zakaj ptiči pojejo napisal prav za novogoriški igralski ansambel in režiserko Yulio Roschina. Pred premiero je povedal: "Črpal sem iz lastne izkušnje, predvsem pa iz likov slovenske literature. Naredil sem lok med najbolj ekspresivnimi slovenskimi pisci – in prišel sem do šokantnega spoznanja, ki druži vse protagoniste. Vsi v sebi nosijo nekaj neizgovorjenega, nedorečenega, neizkričanega, neizjokanega, pa tudi neizsmejanega … Vsi postanejo nekakšna škatla, ki samo čaka, da se odpre in da nekaj iz te škatle začne kričati." To spoznanje je pisec zaobjel v delu Zakaj ptiči pojejo, ki naj bi bilo komedija. Toda gre za komedijo o žalosti.

Soseska kot vsaka – pa vendar drugačna
Na odru doživimo na videz mirno in urejeno sosesko, v kateri živijo nenavadni stanovalci: upokojenec, policist in njegova žena, medicinska sestra, žalostni dedič svoje tete, trgovec z rabljenimi ljudmi in živalmi, povožena peška, absolvent medicine, poštar ter igralec ... Njihovo življenje na prvi pogled poteka mirno, spodobno in urejeno, toda pod površjem tli. Vsi trpijo, ječijo – toda o tem ne govorijo. V sebi nosijo potlačena čustva, bolečine, strahove. In v tej soseski nekdo kriči – nihče pa ne ve, ne kdo, ne kje … Kajti tu gre za kričanje v njihovi notranjosti. Ana Kržišnik Blažica, z avtorjem besedila sodramaturginja predstave: "Gre za metaforo naše primarne biti in za izražanje te biti. Za odkrivanje, kaj smo ljudje v svojem jedru – pa tega zaradi družbenih konvencij ne moremo izraziti. Še več, to prekrivamo, sami sebi prikrivamo. Pred drugimi skrivamo. Zato v sebi ječimo in kričimo. Če bi vsi ljudje začeli izražati vse, kar čutimo – bi najverjetneje nastal kaos. Toda le začetni kaos. Sčasoma bi se strasti pomirile in ljudje bi lahko začeli svobodno peti kot ptiči."

Osvobodimo se s kričanjem
Igralka Arna Hadžialjević, ki je s piscem besedila Popom-Tasičem in režiserko Yulio Roschina sodelovala že v lanski novogoriški gledališki uspešnici Gospa Bovary, povzema njun trud za osvoboditev človekove notranje ujetosti: "Edino zdravilo je, da izkričiš, izbruhaš, izjokaš vse, kar ti leži na duši. Šele potem pride katarza. Osvoboditev iz lastne osamljenosti." Hadžialjevičeva je proces nastajanja predstave ocenila kot izjemno naporen, vendar: "To se za dober projekt spodobi. Mislim, da bo izjemno lepa predstava. Mehka predstava, ki bo zagotovo prodrla v dušo gledalca. V njej smo na odru stalno vsi. Gre za ansambelski projekt, ki mu svojstven pečat dodajata še scenografinja in kostumografinja Vasilija Fišer in skladatelj Branko Rožman."

Režiserka je odprla registre ansambla
Režiserka Yulia Roschina je besedilu Nebojše Popa-Tasiča zvesto sledila: "Poskušala sem – pravzaprav tako kot vedno – zaslišati in začutiti to, kar avtor nekako hoče sporočiti skozi besedilo. Seveda – vsak umetnik ima svoje branje, tako da sem dodajala neke svoje osebne poglede. Pri ustvarjanju likov pa se mi zdi pomembno, da se igralci odprejo in vnesejo v vsakega nekaj svojega, nekaj osebnega – mogoče celo tisti del sebe, ki bi ga najraje spregledali in zanikali. Tako najbolj iskreno ustvarjamo in tudi živimo."

Odločili so se za zanimivo zvrstno uprizoritev – za komedijo o žalosti. Roschinova utemeljuje, zakaj: "Morda to zveni kot nekaj kontradiktornega. Toda o tako težkih stvareh, o katerih govori ta predstava, težko govoriš skozi dramo. Lažje spregovoriš skozi perspektivo komedije."

Vidimo ljudi, ki so nenavadno navadni, ki so nečloveško človeški, ki so nam neverjetno podobni. Ljudi, obsojene na grozljiv spomin: spominjajo se samih sebe takšnih, kakršni nikoli niso bili. Vidimo igro takšno, kakršna je: brez okraskov, usmiljenja, odvečnih interpretacij ali sodobne patetike. V ta cirkus je nevarno vstopiti in iz njega nemogoče izstopiti.

Iz gledališkega lista