Režiser Mare Bulc se skupaj z Drago Potočnjak in s svojimi umetniškimi sodelavci ukvarja s presaditvami, z darovanjem organov, z darovalci in prejemniki. Kdo so? Prvi in drugi, prejemniki in darovalci – (ne)ločljivo povezani in tako določeni drug drugemu. Foto: SMG / Peter Uhan
Režiser Mare Bulc se skupaj z Drago Potočnjak in s svojimi umetniškimi sodelavci ukvarja s presaditvami, z darovanjem organov, z darovalci in prejemniki. Kdo so? Prvi in drugi, prejemniki in darovalci – (ne)ločljivo povezani in tako določeni drug drugemu. Foto: SMG / Peter Uhan

Zakaj razpada socialna država, je vprašanje za milijon dolarjev. Ali pa za milijarde evrov. Apetiti zasebnega po javnem so veliki.

»V sistemu, ki ga – idealistično upam – (še) imamo: solidarna družba, socialna država, javno dostopno zdravstvo, ki skuša ne delati razlik. Solidarnost! Upanje! Spoštovanje! Človečnost! To je svet, ki me navdihuje!« pravi režiser. Foto: SMG/Peter Uhan

Umetnost ne bo rešila težav, lahko opozarja, dreza, odpira oči, ne more pa nadomestiti medijev, sodišč, političnih odločevalcev ... Včasih se mi zdi, da je umetnost dojeta kot nebodigatreba, a hkrati se od nje in od umetnikov pričakujejo rešitve.

"Predstava niha čez mejo vseh mej in nazaj. A smrt ni v jedru, ni v glavni vlogi. Zvezda predstave je življenje. Verjamem, da to gledalci začutijo." Foto: SMG/Peter Uhan

Za svojo hčer sta nujno potrebovala nova pljuča, in ker sta bila šele nekje na repu čakalne vrste, sta se odločila, da stvari vzameta v svoje roke in tista nujno potrebna pljuča kupita na črnem trgu. Toda ker svet ni črno-bel, ampak tisti vmesni prostor zapolnjujejo tudi čustva, od trgovine ostane bolj malo.

Mare Bulc, gledališki režiser, občasni performer, eden izmed soustanoviteljev Dejmo stisnt teatra iz leta 1993, predvsem pa avtor predstave Srce na dlani, ki si jo lahko ogledate v Slovenskem mladinskem gledališču in se ukvarja s transplantacijo organov, gre še korak dlje; poglobi se v odnose med darovalcem in prejemnikom, v njuno medsebojno povezanost. In tako kot pri Kormakurju tudi pri Bulcu na koncu zmaga človečnost. Zmaga življenje.

Si je minister za zdravstvo ogledal vašo predstavo?

Ne vem.

Srce na dlani se ukvarja s tematiko presajanja organov, prehajanja organov in povezavi s tem se kar sama od sebe ponuja še trgovina z organi. Dajva razčistit ...

Trgovina z organi me ni zanimala, ker sem želel narediti predstavo o slovenski stvarnosti, o solidarnosti med ljudmi, med darovalci, njihovimi družinami in prejemniki organov. K sreči (za zdaj še) živimo v socialni državi in upam, da ne bo razpadla. Trgovina z organi ni del naše stvarnosti. Slovenija je vključena v evropsko mrežo Evrotransplant, ki izredno natančno določa, kdo je primeren darovalec ali prejemnik organov. In ta svet sva raziskovala z Drago Potočnjak, ki je sproti v procesu nastajanja predstave pisala besedilo za Srce na dlani.

Zdravstvo je po črki zakona dostopno vsakomur. Si upava to tudi podpisati?

Nisem poznavalec področja, si pa mislim naslednje: Slovenija vsaj za zdaj nudi svojim državljanom sorazmerno dobro zdravstveno varstvo, vprašanje pa je, kako dolgo še. Dostopnost v resnici seveda ni enaka za vse, predvsem ne za tiste, ki živijo na robu. Prenekateri ne zmorejo plačevati zdravstvenega zavarovanja, povrhu pa se še slabo znajdejo v zapletenem birokratskem sistemu. Vsi smo spremljali nečloveške zgodbe ljudi, ki so v Slovenijo prihajali s trebuhom za kruhom, leta delali pri izkoriščevalskih delodajalcih, ko pa so zboleli, so ostali prepuščeni sami sebi, brez plačanih prispevkov in brez pravic. Država jih ni zaščitila, pa bi jih morala. In še marsikoga drugega tudi.

Želim si zdravstvenega sistema, ki bi omogočil brezplačno zdravstveno varstvo prav vsem, ki zbolijo, takrat, ko zbolijo. In za bolnike bi morali skrbeti dobro plačani, spočiti in zadovoljni zdravstveni delavci.

Zakaj vse te vrednote, ki smo si jih skozi leta pridobili, zakaj ves ta servis razpada pred našimi očmi? Kaj lahko sploh storimo? In kaj lahko stori režiser? Umetnik?

Kot režiser lahko režiram z mislijo na okolje, v katerem živim, in to počnem najbolje, kar znam. A umetnost ne bo rešila težav, lahko opozarja, dreza, odpira oči, ne more pa nadomestiti medijev, sodišč, političnih odločevalcev ... Včasih se mi zdi, da je umetnost dojeta kot nebodigatreba, a hkrati se od nje in od umetnikov pričakujejo rešitve. Umetnik naj dela umetnost, to je to. Lahko pa debatiramo, kaj vse umetnost je.

Zakaj razpada socialna država, je vprašanje za milijon dolarjev. Ali pa za milijarde evrov. Apetiti zasebnega po javnem so veliki.

Enkrat ste dejali, da je predstava Srce na dlani neke vrste hoja po robu med življenjem in smrtjo. Dejali ste pa tudi to, da jo boste postavili na stran življenja. Pa vam je to uspelo?

Predstava niha čez mejo vseh mej in nazaj. A smrt ni v jedru, ni v glavni vlogi. Zvezda predstave je življenje. Verjamem, da to gledalci začutijo.

Je humor tisti, ki nas rešuje? In še več; je humor v tako prekleto resnem stanju sploh še mogoč kje drugje kot v umetnosti?

Humor je mogoč in nujen, vedno in povsod. Težje ko je, pomembnejši je. Prav tam, kjer se ne spodobi ali se ga ne pričakuje, lahko naredi največ. Vojne, krize, hendikepi, bolezni, smrti, pogrebi ... so humus, na katerem odlično uspeva. In ima neverjetno zdravilno moč. Humor v umetnosti je zgolj posledica.

Kakšen je torej humor, ki ne nagovarja samo racia, ampak prideš z njim človeku do drobovja, do jajc in do srca, kot ste sami nekoč rekli?

Iskren.

Gledališče je bilo pravzaprav zmeraj nekako politično ali vsaj družbeno kritično. Čeprav govorimo o najlahkotnejši bulvarki, ne moremo mimo družbene refleksije. Pa vendar se mi zdi, da ste sami še precej ostrejši. Se motim? Ne bom našteval predstav, pod katerimi se podpisujete z režijo in ste nadpovprečno kritični; omenil bom samo Čefurje Raus Gorana Vojnovića in Kurbe Vedrane Rudan.

Ko režiram, svoja ali besedila drugih, ne razmišljam, ali sem kritičen pod ali nad povprečjem. Poskušam samo najti najboljšo pot vsebini do gledalcev.

Kako vi sami osebno pravzaprav dojemate angažiranost v gledališču?

Pri režijah skušam biti predvsem profesionalen, popolnoma predan gledališču in samosvoj. Kot politična žival pa skušam biti kritičen in nezaupljiv do sistema, vseh političnih opcij, ideologij, avtoritet ... Verjetno se to odraža v mojih predstavah.

Zakaj razpada socialna država, je vprašanje za milijon dolarjev. Ali pa za milijarde evrov. Apetiti zasebnega po javnem so veliki.

Umetnost ne bo rešila težav, lahko opozarja, dreza, odpira oči, ne more pa nadomestiti medijev, sodišč, političnih odločevalcev ... Včasih se mi zdi, da je umetnost dojeta kot nebodigatreba, a hkrati se od nje in od umetnikov pričakujejo rešitve.