Ocenjujemo
()
But Beautiful (Knjiga o jazzu)
Glavnino knjige predstavljajo bolj ali manj izmišljene biografije znanih glasbenikov (na primer Lesterja Younga, Buda Powlla, Cheta Bakerja, Arta Pepperja itd.), ki samo deloma temeljijo na dejstvih. Foto: Cankarjeva založba
Geoff Dyer
Nagrajeni britanski pisatelj, čigar dela so prevedena v 24 jezikov, piše o osupljivi povezanosti glasbenikov s »silami zla« - od rasne diskriminacije in zlorab, alkoholizma, do odvisnost o trdih drog in zapornih kazni. Foto: EPA

Dodaj v

Geoff Dyer: But Beautiful (Knjiga o jazzu)

Cankarjeva založba, 2018, prevedla Tina Mahkota
14. junij 2018 ob 12:11
Ljubljana - MMC RTV SLO

Obstajajo različni načini spoprijemanja z umetniškimi oblikami; najdemo toge, akademsko zadrte analize, drugič smo deležni lahkotnih, ljubiteljskih oblik kritiškega mišljenja. Eni stremijo k suhoparni objektivnosti, druge zanese v divjo, avanturistično subjektiviteto. Nekatere knjige pa enostavno obstajajo v svojem svetu, v polju težko določljivih kategorizacij. To so običajno knjige, ki spregovorijo o bistvu obravnavane teme, čeprav niso ne analitične ne faktografsko eksaktne.

Takšna knjiga je But Beautfil – Knjiga o Jazzu Geoffa Dyerja, ljubitelja glasbe, ki se je leta 1991 odločil zmanipulirati življenjepise devetih legendarnih glasbenikov in skladateljev. V knjigi so obravnavani Lester Young, Thelonious Monk, Bud Powell, Ben Webster, Charles Mingus, Chet Baker, Art Pepper, Duke Ellington in Harry Carney. Zakaj teh devet in zakaj niso vključeni mnogi drugi? Spisek obravnavanih glasbenikov je v principu nepomemben, Dyerjev namen ni vzpostavitev določenega kanona, temveč preprosto popisati »bistvo jazza,« ki ga v sklepnem, analitičnem delu med drugim najde v »neprestanem, edinstvenem stiku s poživljajočo silo svojih izvorov.« But Beautiful nima namena ignorirati ostalih velikanov jazza, mnogi med njimi, od klasikov (Charlie Parker, Miles, Davis John Coltrane) do npr. čikaških marginalcev (Von Freeman) so obravnavani v sklepnem eseju, v katerem Dyer popisuje pomen tradicije, vplivov in inovacij v jazzu.

Glavnino knjige predstavljajo bolj ali manj izmišljene biografije omenjenih glasbenikov, ki samo deloma temeljijo na dejstvih (npr. razbitih zobeh Cheta Bakerja ali agresivnosti Charlesa Mingusa), največkrat pa Dyer uživa, ko svoje junake postavlja v nezavidljive položaje. Lesterja Younga med služenjem vojaškega roka ponižuje vsakodnevni dril – biti enak, identičen, nerazločljiv, enakih misli -, v popolnem nasprotju z jazzovsko improvizacijo; Mingusa razbesni vseprisotni rasizem, zato zavrača definicijo jazz glasbenika, ki da je "čruharska, diskriminatorna," pomeni "drugorazredno državljanstvo, zadnje sedeže na avtobusih itd."

Dyer piše o osupljivi povezanosti glasbenikov s "silami zla," visoka stopnja smrtnosti v dokaj mladih letih je samo ena izmed karakteristik jazz muzicistov; če k temu dodamo še rasno diskriminacijo in zlorabe, alkoholizem, odvisnost o trdih drog, izčrpavajoč delovni čas, zaporne kazni (tudi posledice montiranih procesov) in vegetiranje na psihiatričnih oddelkih bolnišnic, potem se lahko strinjamo z ugotovitvijo, da je v jazzovski formi - verjetno še bolj kot v rokenrolu – »nekaj inherentno nevarnega.« Knjiga kljub vsemu ni povsem pesimistična, povezovalni element sedmih »biografij« je anekdotično pohajkovanje Duka Ellingtona in Harryja Carneya, najbolj duhovit segment knjige, ki popisuje njuno raztresenost med izčrpavajočimi glasbenimi turnejami, zaradi česar nemalokrat pozabita ne le naziv dvorane, kjer bosta nastopila tisti večer, temveč rada zgrešita tudi mesto…

Dyer očitno nima visokega mnenja o jazzovski kritiki, zdi se mu nepomembna in na tako nizki ravni, da ji "ni uspelo izpovedati ničesar pomenljivega o poživljajoči dinamiki te glasbe." Zanj jazz najbolje analizirajo jazzerji, ki zaradi zvestobe improvizaciji in tradiciji ter neprestano spreminjajočim zasedbam, ki preigravajo standarde, dosegajo zanimiv fenomen, namreč da posamične jazzovske glasove slišimo igrati skupaj v malodane neskončnem številu permutacij, od katerih ima vsaka drugačen in nov skupinski zven.

Drugače "zveni" tudi Dyerjeva knjiga, ki jo je sam poimenoval "domišljijsko kritištvo in fikcija." Gre za žlahten, free jazz princip pisanja o glasbi, kjer avtor ravno zaradi nezvestobe resnici ohranja zvestobo improvizacijskim privilegijem same forme.

Simon Popek
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Ocenjujemo
link
Filmska recenzija: Sodnica
7
23. oktober 2018 ob 10:12 Sodnica se v drugi polovici iz moralizirajoče pridige o etičnih vprašanjih na zanimiv način prelevi v rahlo srhljivo dramo o zalezovanju, ki se bolj ukvarja z notranjim razkolom protagonistke kot pa ...
Več novic ...
Kazalo