Ocenjujemo
()
Oder za gluhe
Vsaj toliko kot družbena je torej Oder za gluhe tudi intimna zbirka, v kateri se v opoziciji z okolico, ki nujno nasilno ukaluplja, dogaja raziskovanje in odkrivanje stabilnega, izvirnega, nepreslikanega in predvsem nepotvorjenega jaza. Foto: Center za slovensko književnost

Dodaj v

Maja Miloševič: Oder za gluhe

Ljubljana: Center za slovensko književnost, 2018
2. december 2018 ob 17:23
Ljubljana - MMC RTV SLO

Govorica pesniškega prvenca Maje Miloševič Oder za gluhe je skopa, besede so odbrane in v prostor umeščene z občutkom veščega notranjega oblikovalca, tako da izzivajo samostojno in v sopostavitvi. Tu ne bomo srečali abstraktne, nebrzdane pesniške imaginacije niti posebne jezikovne fragmentacije. Pač pa skozi konkretno, surovo metaforiko v ospredje stopa razruvana, raztrgana subjektova notránjščina. Zlovešča stiska posameznika.

Na idejno-razpoloženjske temelje zbirke, ki izhajajo iz posameznikovega nelagodja znotraj tesnega sveta in so hkrati substrat za poznejšo ekstrovertirano ali introvertirano uporniško držo, je mogoče sklepati že na podlagi izpostavljenih medbesedilnih referenc. Posamezne razdelke pesmi namreč uvajajo citati iz poezije Srečka Kosovela, pankerskih ikon Braneta Bitenca, Esada Babačića, Damirja Avdića in skupine Dead Kennedys, pa tudi samosvojega Blaža Iršiča ter pesnic Audre Lorde in Sapphire. V tej skrbno izbrani skupinici izrazitih pesniških osebnosti in njihovih poetik se v nasprotju s pričakovanji pesničin glas ne razblini ali poisti, temveč najde ustrezno frekvenco, na kateri domišljeno artikulira lastni tukaj in zdaj. Izpoveduje zgodbo posameznikov, ki jih gre na eni strani razumeti kot fragmente lirskega subjekta, a hkrati tudi kot polifonijo generacije ali celo generacij.

Zgodbo začenja na nevrološkem oddelku in pozneje v centru za rehabilitacijo, kjer nas pesmi soočijo z boleznijo, nemočjo, hromostjo ali pohabo evropskega človeka. Ob sicer povsem intimnih bolnišničnih prizorih, ki jih lahko v celoti beremo kot metaforo, nas pesmi asociativno odpeljejo na širši načrt, v družbeno dogajanje, kjer denimo pretresajo begunstvo, vojne, nacionalizem, potrošništvo, brezglavi napredek … Znotraj tega vrenja avtorica hkrati natančno zarisuje odrinjen, roben položaj pesnika, ki je šele v drugem nadstropju, v ozadju … celo na rehabilitaciji. To trpko, a realistično spoznanje preči celotno zbirko.

Postopoma se široki horizont oži, od globalno-evropskega prek domačega, lokalnega, glasbenoscenskega dogajanja nas izpovedi popeljejo vse do družinske in posameznikove intime. Ureditev zbirke in posameznih pesmi tako deluje po sistemu lijaka, v katerega se stekajo silnice sodobnega sveta, se nato pomešajo in prežamejo z ranljivim posameznikom oziroma posameznico ter na drugi strani derejo ven v obliki osebne, praviloma bridke izkušnje.

Vzporednice, ki jih zbirka Maje Miloševič Oder za gluhe vleče s tako imenovanimi pankerskimi časi osemdesetih let, niso nasilne, temveč kažejo na nepričakovane sorodnosti. Identičen je občutek brezperspektivnosti in ujetosti v norme in normalo večine, ki terja domala vojaško pokorščino. Prav intimno in družbeno vojno stanje je eno od prevladujočih razpoloženj zbirke, v kateri se ob zavedanju tradicije in zgodovine dogaja surovo soočanje s sedanjostjo, z okoliščinami, v katerih posameznik in poezija nastajata, živita in životarita. Toda če je bil upor pankerske generacije še slišan in prepoznan, so tragika sodobnega protesta ravnodušnost, otopelost, resignacija in ignoranca občinstva. V družbi, ki je sama po sebi eksces, so kriki jeznih, frustriranih pankerjev oziroma kriki pesniške tišine namesto deklarativna in opažena gesta upora le še žalostna groteska: »Mi smo jezni panksi, / ki bi vam radi jebali mater, / pa ne moremo, / ker vas ni na naš koncert.«

A sporočilo zbirke je jasno, pank je morda izgubil svoje poslušalstvo, ni pa ostal brez svojih pesnikov in uporniškega naboja. Znova se je naselil v t. i. čisto poezijo – v knjigo, ki v tem bučnem, karnevalskem svetu, ko so oder zavzeli populisti, pomeni nemara enega poslednjih načinov odpora. Brez sleherne samoslepitve, da je mesto poezije kje drugje kot na skrajnem družbenem robu: "Nisem kot pank, / ali pa sem ravno to, / trd zvok / na odru za gluhe."

Vsaj toliko kot družbena je torej Oder za gluhe tudi intimna zbirka, v kateri se v opoziciji z okolico, ki nujno nasilno ukaluplja, dogaja raziskovanje in odkrivanje stabilnega, izvirnega, nepreslikanega in predvsem nepotvorjenega jaza. Beremo pesmi, v katerih je izvijanje iz družinsko-družbene uniformiranosti še posebej zahtevno, dotikamo se tabujev, hkrati pa docela realnih in pravzaprav povsod navzočih, a spregledanih, zatrtih, odrinjenih, preslišanih eksistenc. V nekem smislu je Oder za gluhe pesniški zagovor drugačnosti oziroma izvirnosti posameznika, ki naj presliši aplavz in raje sliši sebe. Čeprav mora pri tem večkrat zaiti ali se iz vzorcev in pravil trgati samonasilno.

Pred padcem
Naučeni citati skačejo iz mojih ust.
Ne premore vsaka pička samodiscipline.

Vse pomešam in razrežem.
Ždim pred slikami prednikov,
ne ugotovim, kje se je zalomilo.
Iščem nekaj osebnega.

Videla sem jokati dedka oficirja.
Lepim slike v kolaž.
Z geni ravnam premišljeno,
mama ves čas išče ključe.

Puham dim z okenske police.
Nikakršnega stika nimam s kavčem,
pogovarjam se o starših.
Glava postane mešalna miza,
tonski mojster je na ekstaziju.

Zateguje me.
V mojem priimku ni tradicije.

Prvenec Maje Miloševič se končuje ironično: "Zapiski so dogajanje od zunaj. / Sebe ignoriram." A skrajna relativizacija je pravzaprav vnovičen poudarek trpkosti, iz katere se je porodila ta natančna in brezkompromisna pisava, ki ne identificira le omejitev in omejenosti naše stvarnosti, temveč tudi nakaže pot iz nje … Le z odra si je treba drzniti pasti – v pristnost in v brk javnemu zgražanju in obsojanju. Oder za gluhe je zbirka, ki med letošnjimi močnimi pesniškimi prvenci vsekakor izstopa.

Iz oddaje S knjižnega trga

Diana Pungeršič, 3. program Radia Slovenija - ARS
Prijavi napako
Komentarji
Ta novica trenutno še nima komentarjev.
Kazalo