Že več kot četrt stoletja navdušuje s širokim razponom gledaliških vlog. Foto: SNG Drama Ljubljana
Že več kot četrt stoletja navdušuje s širokim razponom gledaliških vlog. Foto: SNG Drama Ljubljana
Za vlogo v filmu Estrellita Metoda Pevca je igralka nedavno prejela vesno za najboljšo žensko vlogo. Foto: FSF
Temperamentna in živa vloga v predstavi Orfej se spušča je igralki pisana na kožo.

V žiriji za nagrado so bili Mojca Kreft, Bine Matoh in Tone Partljič. Čušinova bo priznanje za življenjsko delo prejela v sredo na sklepni slovesnosti 42. Borštnikovega srečanja, ko bodo podelili tudi druge festivalske nagrade, so sporočili iz mariborskega gledališča, pod okriljem katerega vsako leto poteka festival domačega gledališča.

Čušinova je sicer članica igralskega ansambla ljubljanske Drame, do zdaj je za svoje delo prejela že več cehovskih nagrad, med drugim tudi leta 2005 Borštnikovo nagrado za vlogo Kraljice Izabele v Edvardu Drugem Christopherja Marlowa (SNG Drama Ljubljana), predtem pa leta 1980 Borštnikovo nagrado za mladega igralca za vlogo Babice – Evice v Strniševih Žabah (AGRFT).

Ljubezen do gledališča in filma
V pogovoru za STA je dobitnica letošnjega Borštnikovega prstana povedala, da zaradi dobljene nagrade ne čuti kakšne večje odgovornosti do občinstva, kot jo čuti vsak dan sproti, če ima zvečer predstavo. V SNG Drami igra že od leta 1985 brez kakšnih večjih vskokov v druga gledališča ali neinstitucionalne projekte, ker je v matičnem gledališču ves čas zelo veliko delala. Kot pravi sama, ni čutila potrebe, da bi igrala kje drugje: "Vedno sem imela zelo zahtevne vloge, ki so prehajale iz ene v drugo, za sodelovanje pri drugih projektih med drugim tudi ni bilo časa. Po drugi strani pa velja omeniti, da ženske težje gostujejo kot moški, saj je dobrih ženskih vlog bistveno manj."

Tudi Čušinova ne čuti potrebe, da bi igrala v bolj komercialnem gledališču, ne vidi pa ovire v tovrstni potezi njenih igralskih kolegov, ker gre, po njenem mnenju, človek vedno tja, kamor ga vleče srce in kjer misli, da se bo izpolnil, poleg tega pa "ni vsak nadarjen za vse". Njo po drugi strani privlači film in filmsko vlogo skoraj vedno sprejme: "V primeru domačega filma si ne moreš kaj dosti izmišljevati, med nič ne moreš izbirati. Filmska igra mi je zelo zanimiva, zato sprejmem tudi najmanjšo vlogo. Seveda jo prej preberem, da ni kakšna velika kozlarija, toda načeloma kakršna koli že je, mi predstavlja izziv. Dela na filmu je pri nas tako malo, da če ne bi sprejel še tistega, kar je, potem filmskega igranja sploh ne bi izkusil. Gre za igro, nikakor ne za s filmom povezan prestiž, imidž."

Konkretne, žive vloge
O gledaliških vlogah pa pravi, da sicer v svojem repertoarju nima najljubše vloge, so ji pa vsekakor "bližje žive, konkretne vloge iz mesa in krvi, kot je zadnja v predstavi Orfej se spušča Tennesseeja Williamsa". Rada ima "temperamenten, hiter, jasen, konkreten tip, brez velikih misli o zadnjih svetovih". Poleg tega ji pri uprizoritvi določenega lika koristi študija, ki ni prekratka, saj je za nastanek gleadliške predstave potreben čas, ker nova vloga vedno nastaja "iz nič". Pri tem pa je zanjo kot igralko pomemben režiser, ki bdi nad njo.