Abraham Cruzvillegas pred instalacijo Empty Lot. Foto: Reuters
Abraham Cruzvillegas pred instalacijo Empty Lot. Foto: Reuters
false
Na dveh trikotnih platformah stoji 240 lesenih gredic s 23 tonami zemlje in komposta. To je pridobil iz okoliških parkov in vrtov. Foto: Reuters
false
Spreminjajočo se instalacijo si bodo obiskovalci lahko ogledovali od zgoraj, z mostu dvorane, ali jo raziskovali od spodaj, ob sprehodu skozi mrežno konstrukcijo, na kateri so postavljene gredice. Foto: Reuters

Londonska galerija Tate Modern je za tokratno postavitev v dvorani turbin izbrala mehiškega umetnika Abraham Cruzvillegasa, ki je poznan po tem, da umetnine ustvarja iz najrazličnejših uporabnih lokalnih predmetov, najdenih ali kupljenih. Instalacija Empty Lot je sestavljena iz dveh trikotnih platform, na katerih je 240 lesenih gredic s 23 tonami zemlje in komposta.
Prostor, kjer se lahko zgodi sprememba, čeprav se ne proizvaja nič
Zemljo in kompost je umetnik pridobil po londonskih parkih in vrtovih, med drugim naj bi kar nekaj sto kilogramov prihajalo iz Buckinghamske palače. Gredice bo osvetljevala posebna luč, ki jo je izdelal umetnik. Umetnik sam v gredice sicer ni posadil ničesar, a v zemlji prav lahko najdemo semena. Kaj bo zraslo v teh gredicah, Cruzvillegas ne ve, navdihujeta pa ga nepredvidljivost in upanje, ki ga to vzbuja. Sredi delovnega trgovskega področja Londona je "prazno zemljišče" prostor, kjer se lahko zgodi sprememba, čeprav se ne proizvaja nič.
Tako spreminjajočo se instalacijo si bodo obiskovalci lahko ogledovali od zgoraj, z mostu dvorane, ali jo raziskovali od spodaj, ob sprehodu skozi mrežno konstrukcijo, na kateri so postavljene gredice.
V umetnost vnaša tradicijo življenja svojega okolja
Cruzvillegas se je pri snovanju projektu zgledoval po gverilskem vrtnarjenju in starodavnih otočkih zemlje, na katerih so nekoč na območju današnjega Ciudada de Mexica pridelovali koruzo, papriko in paradižnik.
Cruzvillegas je v 90. letih preteklega stoletja in v prvem desetletju novega tisočletja veljal za eno ključnih figur novega vala mehiških konceptualnih umetnikov. Kipar in pisatelj, rojen leta 1968 v mehiški prestolnici, kjer še vedno živi in ustvarja, svoje instalacije ustvarja pod motom Autocontruccion (Samokonstrukcija), v njih pa se naslanja na način, na katerega so Mehičani, generacija njegovih staršev, ki so se s podeželskih predelov v 60. letih preselili v prestolnico, tu gradili hiše – improvizirano in z vsemi materiali, ki so jih lahko našli.
Za dvorano turbin je v zadnjih letih instalacije ustvarilo več svetovno znanih umetnikov. Kitajski umetnik Aj Vejvej jo je zapolnil z na milijone sončničnih semen, izdelanih iz porcelana, dansko-islandski umetnik Olafur Eliasson pa je vanjo postavil ogromno umetno sonce.