V sliko Pogreb grofa Orgaza (1586-88, Santo Tomé, Toledo) je El Greco
V sliko Pogreb grofa Orgaza (1586-88, Santo Tomé, Toledo) je El Greco "pretihotapil" tudi svoj avtoportret. Foto: Reuters

Slikar za slikarje je. El Greco ni preprost umetnik. Ljudje so nad njim ali fascinirani ali pa jih odbija.

Leticia Ruiz (muzej Prado)
Toledo ni bilo le mesto, kjer je imela inkvizicija sedež, ampak je tudi sicer njegovo prebivalstvo sestavljala pretežno duhovščina. Foto: Reuters
Kmalu po svojem prihodu v Toledo je umetnik dobil prvo naročilo El espolio (prizor s slačenjem Kristusa, na sliki), s katerim je vse presunil, le skopuški naročniki, ki so zahtevali popravke, da bi se tako izognil plačilu, so bili izjema. Kakor koli, denar je vendarle dobil in dotlej mu naročil nikoli ni primanjkovalo, dober zaslužek pa mu je omogočal razsipno življenje, ki se mu je tako rad predajal. Foto: Reuters
Po končani restavraciji v prestolnici so sliko Toledčani ponosno vrnili na njeno prejšnje mesto v katedrali. Foto: Reuters
Slikarjeva grobnica je v samostanu Santo Domingo, prav tako seveda v Toledu. Foto: Reuters
Ko je bil star 26 let, se je Domenikos odpravil v Benetke, mesto, ki je v nasprotju s svetimi podobami ikon 'častilo' umetnost aktov, ljubezni in antičnih mitov. Tam se je učil v delavnici najbolj cenjenega beneškega slikarja tistega časa, Tiziana, občudoval pa tudi dela Jacopa Bassana in Tintoretta. Foto: Reuters
Če je bil El Greco po svoji smrti za dolgo pozabljen in se poznim baročnim in klasicističnim umetnikom ni zdel dovolj zanimiv, pa je toliko bolj navdušil umetnike 20. stoletja. Foto: Reuters

Šele proti koncu 19. stoletja so moderni slikarji ponovno iskali navdih v močnih barvah in drznih potezah čopiča umetnika, ki se je kot Domenikos Theotokopoulos rodil na Kreti, nato pa večino svojih najpomembnejših del ustvaril v Toledu, kjer je živel med letoma 1577 in 1614, ko je umrl. (Nekateri so v njem videli celo vizionarskega predhodnika moderne umetnosti.)

Mali Toledo preplavljen z umetninami
Očarljivo, z zidom obdano srednjeveško mestece Toledo bo zdaj 400-letnico smrti svojega najslavnejšega prebivalca zaznamovalo s serijo razstav, konferenc in koncertov. Osrednji dogodek obletnice bo seveda razstava - in to največja zbirka El Grecovih slik na enem mestu v zgodovini - ki jo bo Toledo gostil med 14. marcem in 14. junijem. Več kot sto platen, ki so večinoma nastala prav v tem mestu, bo viselo v muzeju Santa Cruz, pa tudi v drugih slavnih toledskih stavbah, denimo v katedrali. Organizatorji napovedujejo vsaj milijon obiskovalcev.

"Skoraj vse te slike so na začetku 20. stoletja zapustile Toledo in zdaj jih nabiramo iz diaspore," je komentiral Gregorio Marañón, predsednik fundacije, ki se že štiri leta pripravlja na letošnjo obletnico.

Denar so prispevali zasebniki
Seveda izposoja vseh ključnih El Grecovih del od največjih svetovnih muzejev in zasebnih zbirk ni bila poceni podvig. Marañón sicer noče izdati, koliko natančno je stal, priznava pa, da so ga omogočila predvsem zasebna sredstva. Španske oblasti so namreč v imenu krpanja proračunske luknje krepko oklestila razpoložljiva sredstva za kulturo.

Grk med Španci
El Greco (šp. Grk) se je uril v slikarskih delavnicah Rima in Benetk, v Španijo pa pripotoval, da bi si v El Escorialu (takratni španski kraljevi rezidenci v hribih nad Madridom) izgovoril mecenstvo kralja Filipa II. Vladar mu ni naklonil mesta na dvoru, a se je umetnik kljub temu ustalil in našel delo v Toledu, nekdanji prestolnici in pozneje verskem središču približno 70 kilometrov iz Madrida.

Več o El Grecovem življenju in delu:
Edinstven umetnik sredi protireformacijske Španije


Med najslavnejšimi mojstrovimi deli, ki potujejo v Toledo, so Čaščenje imena Jezusovega, ki ga posoja Narodna galerija iz Londona, Kristus na križu z dvema darovalcema, ki ga odstopa Louvre, ter Razgled na Toledo, slika, ki je bila menda še posebej pri srcu Ernestu Hemingwayu; "obiskoval" jo je v Metropolitanskem muzeju umetnosti v New Yorku.

Spet druge slavne El Grecove slike so ves čas ostale doma; med njimi sta Pogreb grofa Orgaza in Plemič z roko na prsih. Ta dela bodo visela na svojih stalnih "prebivališčih" v samostanih in cerkvah po mestu.

Nov sij rdečega ogrinjala
Najbolj dovršeno umetnikovo delo iz zgodnjega obdobja, Slačenje Kristusa, že od samega nastanka v 16. stoletju dalje visi v majhni zakristiji mestne katedrale. Sneli so jo šele lani, ko so jo poslali na restavriranje v madridski muzej Prado. "To je bil kronski dragulj moje kariere," se projekta spominja restavrator Rafael Alonso, ki je pomagal obnoviti že približno 90 umetnikovih del. "Jezusovega obraza si ne znam predstavljati drugače kot tako, kot ga je El Greco naslikal v Slačenju."

Ekspresionistično "raztegnjene" silhuete
Motiv El espolio (prizor s slačenjem Kristusa) je bil prvo veliko El Grecovo naročilo po prihodu v Toledo, eno glavnih središč španske inkvizicije. Jezusa je naslikal v sijoče rdeči halji, njegovo figuro pa zaznamujejo slok vrat in dolgi, vitki prsti; na ta način "razpotegnjene" figure so tudi sicer zaščitni znak njegovega slikarstva. Po zaslugi sproščenih drž vseh figur na sliki, uporabe močnih barv in poigravanja s proporci človeškega telesa je celotna kompozicija za svoj čas neverjetno inovativna; v njej so vidni vplivi različnih slikarskih šol tistega časa. "El Greco je verjetno najmodernejši med vsemi velikimi mojstri 16. in 17. stoletja," je prepričan Marañón.

Pred svojim časom
El Greco je sicer vsrkal vse znanje, ki so mu ga predali mojstri iz časov Michelangela, Tiziana, Tintoretta in Veroneseja, a je nauke tudi svobodno preinterpretiral in se podal na lastno slikarsko pot, stran od ustaljenih perspektiv renesančnega slikarstva. A to ne pomeni, da je bil začetnik novega gibanja: umetniki, ki so se uveljavili neposredno za njim, so se raje vrnili k varnejšim obrazcem, El Grecovo ustvarjanje je ostalo unikat in ne le del večje šole. "Bil je pozabljen slikar, "avtsajder", če hočete," pravi Javier Barón, predstojnik oddelka za slikarstvo 19. stoletja v Pradu.

Picassov mentor
Prav na začetku 19. stoletja so umetniki namreč množično romali v Prado, da bi se učili od stvaritev dvornega slikarja Velázqueza. Pozneje, ko se je počasi razcvetel impresionizem, ekspresionizem ter poznejše šole od kubizma pa do abstraktnega slikarstva, je osrednji navdih kar naenkrat postal El Greco. "Nekaj podobnega se je zgodilo z Manetom, pozneje s Cezannom in še pozneje s Picassom. El Grecov vpliv na Picassa je pomembnejši kot vpliv katerega koli drugega umetnika, trajal je od začetka pa vse do konca Picassove kariere," opozarja Barón. Zaradi tega bodo v Pradu ob mojstrova dela obesili tudi tiste slike modernejših slikarjev, na katere je imel velik vpliv - na ta način se bo obletnici poklonil osrednji španski muzej. Skupaj bo v Madridu med 24. junijem in 5. oktobrom razstavljenih 25 El Grecovih slik in skoraj 100 del drugih umetnikov.

El Grecov drzni stil, podobno kot denimo Mona Liza, je še danes redno povod za raznorazne nove teorije, ki jih mora nato stroka vedno znova ovreči. "Ga je mučil astigmatizem, je imel težave z vidom? Je bil nor? Ljudje to sprašujejo še danes," pravi Leticia Ruiz, ki je v Pradu zadolžena za slikarstvo pred 18. stoletjem. "Slikar za slikarje je. El Greco ni preprost umetnik. Ljudje so nad njim ali fascinirani ali pa jih odbija."

Slikar za slikarje je. El Greco ni preprost umetnik. Ljudje so nad njim ali fascinirani ali pa jih odbija.

Leticia Ruiz (muzej Prado)